Jedro

Po določbi prvega odstavka 413. člena ZKP ima sodišče pooblastilo, da brez izvedbe predlaganih novih dokazov oceni, ali gre za dokaz, ki bi lahko pripeljal do drugačne sodbe (presoja primernosti predlaganih dokazov), ne more pa v tej fazi ocenjevati verodostojnosti predlaganih novih dokazov.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom Ks 707/2008 z dne 10. 12. 2008 zavrnilo predlog obsojenega I. M. za obnovo kazenskega postopka, končanega s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru K 180/2003 z dne 4. 6. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Kp 506/2004 z dne 24. 8. 2005 in sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 313/2005 z dne 9. 3. 2006, s katero je bil obsojeni I. M. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 181. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevih zagovornikov s sklepom Kp 55/2009 z dne 3. 2. 2010 zavrnilo kot neutemeljeno in obsojencu naložilo v plačilo stroške pritožbenega dela kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočen sklep je zagovornik obsojenega I. M. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa ter zaradi kršitev 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene. Ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje odločili po formalni plati napak. Sodišče prve stopnje bi moralo zahtevo za obnovo kazenskega postopka zavreči in ne zavrniti, sodišče druge stopnje, ki je takšno napako ugotovilo, pa je odločilo napak, ker je zanemarilo procesne vidike odločanja o zahtevi za obnovo.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Vložnik zahteve trdi, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo drugi odstavek 413. člena ZKP v zvezi s petim odstavkom 178. člena ZKP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, s tem pa kršilo tudi obdolženčevo pravico do obrambe, saj je preizkusilo predlagane dokaze, ne da bi pred tem opravilo postopek, predviden v drugem odstavku 413. člena ZKP. Sodišče prve stopnje se je z dokazno oceno posameznega dokaza spustilo na nivo vnaprejšnjega ocenjevanja predlaganih dokazov, za kar bi moralo najprej zaslišati D. A., E. R. in S. T. ter šele nato napraviti sklep o teži in verodostojnosti dokazov. S tem, ko sodišče ni zaslišalo imenovanih prič in ni upoštevalo predlaganih dokazov, je kršilo obdolženčevo pravico do obrambe zagotovljeno v tretji alineji 29. člena Ustave.

6. Po določbi 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP se sme kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, obnoviti, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem zakonu. Nova dejstva ali novi dokazi morajo biti takšni, da postane vprašljiva ugotovitev pravnomočne sodbe glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na kaznivo dejanje ali kazensko odgovornost obsojenca. Skladno z določbo prvega odstavka 413. člena ZKP sodišče med drugim zavrže zahtevo s sklepom, če ugotovi, na podlagi same zahteve in spisov prejšnjega postopka, da dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova. V tej določbi ima sodišče pooblastilo, da brez izvedbe predlaganih novih dokazov oceni, ali gre za takšen dokaz, ki bi lahko pripeljal do drugačne sodbe. Sodišče oceni samo, ali bi novi dokazi omajali dokazno oceno izpodbijane sodbe oziroma, ali so predlagani dokazi sploh primerni, da bi lahko glede na dokaze, na katerih temelji sodba, pripeljali do drugačne sodbe, ne more pa v tej fazi ocenjevati verodostojnosti predlaganih novih dokazov. Če sodišče ne zavrže zahteve, skladno z določbo drugega odstavka istega člena vroči prepis zahteve nasprotni stranki, ki ima nato v osmih dneh pravico nanjo odgovoriti. Ko prispe sodišču odgovor na zahtevo ali ko preteče rok za odgovor, odredi predsednik senata, da se raziščejo dejstva in preskrbijo dokazi, na katere se sklicujeta zahteva in odgovor nanjo. Sodnik, ki opravlja poizvedbe, ravna po petem odstavku 178. člena tega zakona.

7. Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil predlog za obnovo kazenskega postopka iz razloga po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP, ker obstojijo dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti obsojenčevo oprostitev. V zahtevi za obnovo postopka je kot nov dokaz predložil notarsko overjeno izjavo E. R. z dne 8. 6. 2005, iz katere izhaja, da je imenovani novembra meseca stal pri šanku v lokalu B. v I., kjer je slišal, kako oškodovanka razlaga njemu neznani osebi, da je lažno ovadila obsojenca in da ga bo tožila za veliko odškodnino. Navedeno naj bi E. R. potrditvah obrambe potrdil dne 18. 9. 2008, zaslišan kot priča pred Okrožnim sodiščem v Kopru v zadevi P 247/2008. Kot je razvidno iz zapisnika o pritožbeni seji sodišča druge stopnje z dne 24. 8. 2005, je bila notarsko overjena izjava E. R. z dne 8. 6. 2005 že predložena sodišču v pritožbenem postopku, zato gre pritrditi sodišču druge stopnje, da navedena izjava ni nov dokaz v smislu 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP. Kolikor pa zahteva trdi, da je E. R. v notarsko overjeni izjavi navedeno potrdil zaslišan kot priča v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Kopru P 247/2008 in s tem smiselno uveljavlja kot nov dokaz tudi zapisnik o zaslišanju E. R. kot priče na glavni obravnavi v navedeni pravdni zadevi z dne 18. 9. 2008, priloženem zahtevi za obnovo postopka, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je iz tega zapisnika razvidno, da priči ni nič poznanega v zvezi z dogodkom in poškodbami oškodovanke, ki jih je utrpela dne 15. 2. 2001. Po predočenju notarsko overjene izjave z dne 8. 6. 2005, ki se nahaja tudi v prilogi B6 pravdnega spisa, je priča pojasnila, da je v lokalu v I. slišala oškodovanko nekemu moškemu na ves glas razlagati, da bo obsojenca tožila za neko grozno odškodnino. To naj bi bilo novembra 2005. Ni pa slišala, da bi oškodovanka rekla karkoli drugega v zvezi z odškodnino oziroma višino odškodnine. E. R. je torej pred sodiščem zaslišan kot priča v pravdni zadevi potrdil le, da je slišal oškodovanko govoriti o tem, kako bo obsojenca tožila za neko grozno odškodnino, postopek v zvezi z odškodnino pa ni takšna okoliščina, ki bi lahko pripeljala do izreka oprostilne sodbe oziroma do izreka milejše kazni, zato predlagani dokaz očitno ni takšen, da bi se mogla na njegovi podlagi dovoliti obnova.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu upoštevaje, da se priča E. R. z obsojencem osebno pozna in da naj bi izjavo oškodovanke slišala novembra 2005, medtem ko je notarsko overjena izjava, datirana 8. 6. 2005, torej pred novembrom 2005, ocenilo, da je izpoved E. R. neverodostojna. Skladno z zgoraj navedenim se sodišče, ko odloča o tem ali bo ugodilo zahtevi in dovolilo obnovo kazenskega postopka, ne more spuščati v oceno verodostojnosti predlaganih dokazov, temveč le abstraktno ocenjuje primernost novih dokazov in dejstev, da povzročijo drugačno sodbo. Vendar po oceni Vrhovnega sodišča ugotovljeno ni vplivalo na zakonitost izpodbijanega sklepa, podana pa ni niti kršitev obdolženčeve pravice do obrambe, saj notarsko overjena izjava E. R. ne predstavlja novega dokaza, iz zapisnika o zaslišanju priče E. R. v zadevi P 247/2008 z dne 18. 9. 2008 pa tudi ne izhajajo dejstva, ki bi pripeljala do drugačne odločitve glede na druge dokaze, na podlagi katerih je bilo ugotovljeno dejansko stanje, zato predlagani dokaz, kot je bilo že pojasnjeno, očitno ni tak, da bi se mogla na njegovi podlagi dovoliti obnova.

9. Do enakih očitkov v zvezi z notarsko overjeno izjavo D. A. z dne 18. 3. 2008 in izpovedjo priče S. T., dane na glavni obravnavi v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Kopru P 247/08 dne 17. 6. 2008, se je s presojo okoliščin, ki jih navaja zahteva, opredelilo že sodišče druge stopnje, ki je pritrdilo sodišču prve stopnje, da tudi navedena dokaza očitno nista takšne narave, da bi povzročila izdajo oprostilne sodbe. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da notarsko overjena izjava D. A. z dne 18. 3. 2008, da ga je oškodovanka večkrat lažno ovajala in varala, da stalno laže, vpričo njega pa se je tudi zaletavala z glavo v zid, zaradi česar ji ne gre verjeti, ni relevantna za obravnavano zadevo, saj ne vsebuje nobenih dejstev in okoliščin, neposredno vezanih na obravnavano kaznivo dejanje, ampak le lastne izkušnje D. A. z oškodovanko. Iz izpovedi priče S. T. sicer res izhaja, da je tudi sam fizično obračunal z oškodovanko, vendar kot je sam pojasnil, je bilo to preden je bila oškodovanka poškodovana, obenem pa je tudi povedal, da mu je oškodovanka zaupala, da je poškodbe dobila nekje ponoči v Ž. in mu pri tem omenila spolno nasilje, nenazadnje pa je tudi obsojenec v svojem zagovoru povedal, da oškodovanka ob vstopu v njegov avtomobil ni imela telesnih poškodb. Kot je presodilo že sodišče druge stopnje, je sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 413. člena ZKP ocenjevalo le, ali lahko predloženi dokazi povzročijo spremembo obsodilne sodbe v korist obsojenca, ni pa prešlo v vsebinsko presojo predlaganih dokazov, ki skladno z drugim odstavkom istega člena terja izvedbo dokazov, zato ni ravnalo v nasprotju z drugim odstavkom 413. člena ZKP v zvezi s petim odstavkom 178. člena ZKP, kot trdi zahteva, niti ni kršilo obdolženčeve pravice do obrambe.

10. Glede na to, da predlagani dokazi ne bi vplivali na drugačno presojo oškodovankine izpovedbe in s tem tudi ne na ugotovljena odločilna dejstva, bi moralo sodišče prve stopnje, ki je v izpodbijanem sklepu tudi samo zaključilo, da predložena dejstva in dokazi niso takšne narave, zaradi katerih bi bilo mogoče dovoliti obnovo postopka, saj niso pomembni za presojo odločilnih dejstev, namesto sklepa o zavrnitvi zahteve za obnovo postopka, skladno z določbo prvega odstavka 413. člena ZKP izdati sklep, s katerim bi zahtevo zavrglo. Upoštevaje, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo pomen dejstev, ki izhajajo iz predlaganih dokazov, za katere je ugotovilo, da niso takšni, da bi utegnili postaviti pod vprašaj zaključke, ugotovljene v pravnomočni sodbi, s čimer soglaša tudi Vrhovno sodišče, kršitev prvega odstavka 413. člena ZKP ni vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa.

11. Zahteva nima prav, ko uveljavlja kršitev pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Sodišču druge stopnje očita, da se ni opredelilo do v pritožbi uveljavljane kršitve pravice do obrambe, kot posledice nepravilne uporabe drugega odstavka 413. člena ZKP in petega odstavka 178. člena ZKP ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, katero naj bi sodišče prve stopnje storilo z oceno izpovedbe E. R. kot neverodostojne, ker je na zaslišanju dne 18. 9. 2008 v zadevi P 247/08 povedal, da mu ni nič znanega o dogodku in poškodbah oškodovanke, ki naj bi jih utrpela dne 15. 2. 2001. Enako velja glede pritožbene trditve, da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listine in med samo to listino, saj iz pisne izjave E. R. z dne 8. 6. 2005 ne izhaja, kot navaja sodišče prve stopnje, da bi imenovani rekel, da je oškodovanko slišal govoriti o lažni ovadbi in zahtevani odškodnini novembra 2005, temveč zgolj, da jo je slišal meseca novembra (letnica ni navedena).

12. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je sodišče prve stopnje opravilo presojo primernosti predlaganih dokazov skladno s prvim odstavkom 413. člena ZKP, in ne vsebinske presoje, ki narekuje njihovo izvedbo, kot to določa drugi odstavek 413. člena, zaradi česar v pritožbi nakazovane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso utemeljene. Ostale pritožbene očitke pa je zavrnilo že s tem, ko je ob ugotovitvi, da izjava E. R. ne predstavlja novega dokaza v smislu 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP, pojasnilo, da je ocena verodostojnosti same izjave, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, irelevantna za odločitev o primernosti tega dokaza.

C.

13. Zatrjevane kršitve po prvem odstavku 420. člena ZKP niso podane, zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega I. M. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

14. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.