Jedro

Sporazum z dne 3. 1. 2003 o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi ni pomenil prekinitve kontinuitete delovne dobe tožnika, dosežene pri toženi stranki. Iz sporazuma, ki ga je podpisal direktor tožene stranke, izhaja, da sporazumna razveljavitev pogodbe o zaposlitvi za delavca ne bo imela nobenih posledic, ker bo delavec hkrati prejel v podpis novo pogodbo o zaposlitvi od istega delodajalca. Dejansko je tožnik dne 3. 1. 2003 podpisal s toženo stranko novo individualno pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto. Glede na navedeno sporazumna razveljavitev pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2003 ne pomeni prekinitve kontinuitete delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo pri določitvi višine odpravnine, ki pripada tožniku na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi , ki jo je podal kot delavec. .

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati odpravnino v znesku 20.166,63 EUR, odvesti davki in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2013 dalje do plačila v 8 dneh pod izvršbo, kar je zahteval tožnik več (4.509,20 EUR bruto in plačilo neto s pp) je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati odškodnino v znesku 3.927,70 EUR bruto, odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2013 dalje do plačila, v presežku (za znesek 6.837,30 EUR bruto in plačilo neto s pp) pa je zahtevek tožnika zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača kapitalizirane zamudne obresti v znesku 53,60 EUR, v roku 15 dni od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 703,21 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (V. točka izreka). Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se postopek v delu tožbenega zahtevka, ki se glasi na plačilo plače in stroškov v zvezi z delom za maj 2013 v znesku 1.843,35 EUR s pp in regres za letni dopust za leto 2013 v znesku 326,52 EUR s pp, ustavi.

2. Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje (1. odstavek II. točke izreka, 1. odstavek III. točke izreka, zoper IV. in V. točko izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožniku naloži v plačilo stroške postopka oziroma podredno, da sodbo v 1. odstavku II. točke, 1. odstavku III. točke, v IV. točki in V. točki razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločitev. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je v obrazložitvi zapisalo, da naj bi bilo med pravdnima strankama nesporno, da je bil tožnik od 1. 9. 1979 dalje neprekinjeno zaposlen pri družbi A. d.d., od koder naj bi tožnik na podlagi 73. člena ZDR bil prevzet k toženi stranki 1. 9. 2007. Takšni zaključki so po mnenju pritožbe v nasprotju z listinami. Tožnik je s predloženimi listinami dokazal le, da je bil pri toženi stranki v delovnem razmerju od 1. 5. 2009 dalje. Zato ne drži ugotovitev sodišča, ki je nekritično, v nasprotju z listinskimi dokazi, sledilo izpovedi tožnika, da naj bi bil od 1. 9. 2007 v delovnem razmerju pri družbi A. d.d., nato pa prevzet k toženi stranki. Iz obvestila o spremembi delodajalca z dne 24. 8. 2007 je razvidno, da je bil tožnik od 1. 9. 2007 dalje v delovnem razmerju pri A. d.d.. Izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni ter izrecno nasprotujejo razlogom sodbe in listinam v spisu. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in posledično napačno ugotovilo, da je za izračun odpravnine tožniku potrebno upoštevati 33 let delovne dobe. Tožena stranka se tudi ni strinjala z izračunom odpravnine. Tožena stranka je že na prvem naroku za glavno obravnavo dne 14. 4. 2015 navajala, da je tožnik z B. d.d. dne 3. 1. 2003 podpisal sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi ter zato delovne dobe, pred podpisom sporazuma, ni mogoče upoštevati pri izračunu odpravnine. Med toženo stranko in družbo A. d.d. ne obstaja nobena pogodba o prevzemu delavcev. Zato je čas delovnega razmerja pri toženi stranki izkazan zgolj za obdobje od 1. 5. 2009 do 27. 5. 2013 in za to obdobje je tožnik tudi upravičen do plačila odpravnine. Tožnik ni izkazal višine odpravnine in tudi ni dokazal trditev trajanja delovnega razmerja, zato je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in navedel, da med strankama ni sporno, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen najmanj od 1. 5. 2009 dalje, vendar pa je tožnik v postopku tudi predložil pregled obdobij zavarovanj, ki ga je pripravil Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, iz katerega je razvidno, da je bil tožnik zaposlen od 1. 9. 1979 do 31. 8. 2007 pri B. d.d., od 1. 9. 2007 do 30. 4. 2009 pa pri drugem delodajalcu (A. d.d.) in od 1. 5. 2009 dalje ponovno pri C. d.o.o. (toženi stranki). Prav tako je tožnik predlagal, da tožena stranka predloži tožnikovo delovno knjižico, vendar je tožena stranka ni predložila, čeprav bi na podlagi delovne knjižice sodišče lahko ugotovilo, pri katerih delodajalcih je bil tožnik v spornem obdobju zaposlen. Tožnik je tudi predlagal, da tožena stranka predloži sklep, ki ga je sprejela za prehod tožnika z družbe A. d.d. na toženo stranko, vendar tožena stranka tudi tega sklepa ni predložila. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevane očitane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje je obrazložena z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, razlogi pa si med seboj ne nasprotujejo, zato je mogoče sodbo v celoti preizkusiti.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik od 1. 10. 1979 do 31. 8. 2007 zaposlen pri toženi stranki, nato je bil tožnik prevzet k družbi A. d.d. (1. 9. 2007 do 30. 4. 2009), od katere pa je bil 1. 5. 2009 prevzet ponovno k toženi stranki. Pri tem se je sodišče pravilno sklicevalo na „Obvestilo o spremembi delodajalca“ z dne 24. 8. 2007 (priloga A11), s katerim je tožena stranka dne 24. 8. 2007 tožnika obvestila, da bo na podlagi 73. člena ZDR s 1. 9. 2007 prevzet na delo k drugemu delodajalcu in sicer na podlagi sklenjene pogodbe o prehodu delavcev k drugemu delodajalcu med družbama B. d.d., D. in A. d.d., E.. Tožnik je bil obveščen, da bo od 1. 9. 2007 v delovnem razmerju pri delodajalcu prevzemniku A. d.d. in da mu bo nov delodajalec še najmanj eno leto od prenosa, to je do 1. 9. 2008 zagotavljal najmanj enake pravice in obveznosti, kot jih je imel v skladu s Splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo in Panožno kolektivno pogodbo pri družbi B. d.d.. Tožnik pa je bil z dopisom opozorjen, da mu bo, v kolikor odkloni prehod in dejansko opravljanje dela pri novem delodajalcu, odpovedana pogodba o zaposlitvi. Pri družbi A. d.d. je nato tožnik v letu 2009 prejel obvestilo o spremembi delodajalca (da bo prevzet k družbi C. d.o.o.). Tožnik z navedenim sklepom oziroma obvestilom o spremembi delodajalca in prehodu k družbi C. d.o.o. ni razpolagal, zato je predlagal, da sodišče toženo stranko obveže, da predloži navedeni sklep oziroma obvestilo.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ni prerekala trditev tožnika, da je pri toženi stranki dosegel 33 let delovne dobe, ki bi jo tožena stranka morala upoštevati pri izračunu odpravnine. Izpodbijala je le osnovo za izračun odpravnine in sicer, da bi moral tožnik upoštevati, da je bilo povprečje plač zadnjih treh mesecev pred odpovedjo 1.833,35 EUR in ne 2.467,58 EUR, kot je to uveljavljal tožnik. Sicer pa delovne dobe 33 let tožena stranka ni prerekala. Navedenega tožena stranka ni prerekala niti na prvem naroku, temveč je šele s pripravljalno vlogo z dne 24. 4. 2015, po opravljenem prvem naroku, navedla, da tožnik ni izkazal, koliko let delovne dobe je dosegel pri toženi stranki in da je dokazno breme v premoženjskih sporih na tožniku. Tožena stranka v celoti spregleda, da tudi v delovnih sporih veljajo določbe ZPP o procesnem dokaznem bremenu. Razlika med materialnim in procesnim dokaznim bremenom je v tem, da se materialno dokazno breme ne spreminja, medtem ko procesno breme med postopkom prehaja od ene stranke na drugo. Dolžnost sodišča je, da ga pravilno razporedi. Po 212. členu ZPP mora namreč vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerim izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožena stranka ni prerekala trditev tožnika, da je dne 29. 4. 2009 nastopil delo pri toženi stranki na podlagi dogovora tožene stranke (družbe C. d.o.o.) z A. d.d. o prevzemu delavcev. Tožena stranka pa tudi ni predložila dogovora oziroma sklepa o prevzemu delavcev, sklenjenega med družbama A. d.d. in C. d.o.o.. Tožena stranka se je le sklicevala, da je tožnik dne 3. 1. 2003 podpisal sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi in da zato ne more uveljavljati plačila odpravnine, upoštevaje celotno delovno dobo od leta 1979 dalje.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da sporazum z dne 3. 1. 2003 o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi ni pomenil prekinitve kontinuitete delovne dobe tožnika dosežene pri toženi stranki. Iz sporazuma, ki ga je podpisal direktor tožene stranke, izhaja, da sporazumna razveljavitev pogodbe o zaposlitvi za delavca ne bo imela nobenih posledic, ker bo delavec hkrati prejel v podpis novo pogodbo o zaposlitvi od istega delodajalca. Dejansko je tožnik dne 3. 1. 2003 podpisal s toženo stranko novo individualno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „vodja proizvodno tehničnega sektorja“. Glede na navedeno sporazumna razveljavitev pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2003, ne pomeni prekinitve kontinuitete delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je zato pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo odpravnino glede na 33 let delovne dobe, ki jo je tožnik pridobil pri toženi stranki in (upoštevaje delovnopravno kontinuiteto) pri prejšnjih delodajalcih.

10. V skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije stroške pritožbenega postopka na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP. Odgovor na pritožbo ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (1 odstavek 155. člena ZPP).