Up-340/97

5.11.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. S. iz Š., ki ga zastopata B. V. in M. K.-V., odvetnika v C. na seji senata dne 5. novembra 1998

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. S. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 87/96 z dne 28.8.1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 229/95 z dne 28.9.1995 ter Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju, št. II P 427/93 z dne 29.11.1994 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.V pravdnem postopku je pritožnik s tožbo proti zavarovalnici zahteval plačilo odškodnino za telesne in duševne bolečine ter strah v zvezi z nesrečo pri delu. Sodišči prve in druge stopnje sta pritožniku prisodili 2.700.000 SIT s pripadajočimi obrestmi (toženec je sodbo tudi takoj izpolnil). Vrhovno sodišče pa je delno ugodilo reviziji tožene stranke in prisojeno odškodnino znižalo za 600.000 SIT.

2.V ustavni pritožbi pritožnik navaja, da je Vrhovno sodišče o reviziji odločalo skoraj dve leti, s tem kršilo pritožnikovo pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in ga s tem spravilo v neizgleden položaj. Zavarovalnica naj bi namreč sedaj uveljavljala vračilo preplačanega zneska, tega pa naj bi pritožnik že porabil. Ob tem pa naj bi moral plačati še visoke zamudne obresti od dneva preplačila. Pritožnik tudi meni, da Vrhovno sodišče ni imelo razlogov za znižanje odškodnine in da naj bi bili pravilni sodbi sodišča prve in druge stopnje ter podrobno navaja okoliščine glede pretrpljene škode. Meni tudi, da gre za kršitev pravice do enakosti pred zakonom, saj naj bi sodišča v drugih zadevah prisojala bistveno višje odškodnine, čeprav gre za manj hude škode. Pritožnik tudi navaja, da Vrhovno sodišče spisa ni prebralo s potrebno skrbnostjo, saj naj bi obstajala neskladnost med tem, kako Vrhovno sodišče povzema izvedensko mnenje ter resnično vsebino tega mnenja. Pri tem naj bi šlo za bistvene kršitve pravdnega postopka.

B.

3.Pritožnik z navajanjem, da je Vrhovno sodišče neutemeljeno znižalo odškodnino, s čimer naj bi ga postavilo v neizhoden položaj, ker naj bi moral vrniti prej prisojenji denar, ki ga več nima, obenem z visokimi zamudnimi obrestmi (slednja trditev je sicer že glede na določbe 214. in 216. člena Zakona o obligacijskih razmerjih vprašljiva) oporeka pravilnosti materialnopravne presoje sodišča glede odmere pravične odškodnine. Vendar Ustavno sodišče ni inštanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ni samo po sebi pristojno presojati, ali je bilo v izpodbijanih sodnih odločbah dejansko stanje pravilno ugotovljeno in materialno pravo pravilno uporabljeno. V skladu s 50. členom ZUstS Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ob tako omejeni pristojnosti Ustavnega sodišča pri odločanju o ustavni pritožbi bi se z vidika pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave, utegnile kot relevantne izkazati zgolj pritožnikove navedbe o primerjavi višine prisojene odškodnine v drugih primerih. Za kršitev omenjene pravice bi namreč šlo v primeru, če bi Vrhovno sodišče samovoljno odločilo drugače, kot sicer redno odločajo v istovrstnih primerih. Tega pa pritožnik ne izkaže. Navaja sicer dve drugi sodbi v odškodninskih zadevah, vendar ti nista primerljivi že iz razloga, ker ju ni izdalo Vrhovno sodišče, pač pa sodišči prve in druge stopnje in še ni mogoče sklepati, ali bi tudi po preizkusu pred Vrhovnim sodiščem ti sodbi ostali enaki.

4.Za presojo pred Ustavnim sodiščem bi lahko bila relevantna tudi pritožnikova navedba, da se Vrhovno sodišče ni seznanilo s spisom in priloženim izvedenskim mnenjem. Iz ustavne pravice do enakega varstva pravic izhaja tudi pravica do izjave v postopku, tej pa ustreza obveznost sodišča, da izjave stranke vzame na znanje ter se do njih opredeli, ter širše obveznost sodišča, da se seznani z dokazi in s pravdnim spisom. Vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za kršitev te ustavne procesne zahteve. Ustavno sodišče namreč po pregledu izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča, sodbe sodišča prve stopnje (ki ugotavlja dejansko stanje) ter (ker se Vrhovno sodišče samo sklicuje na izvedensko mnenje) pritožnikovih navedb o vsebini izvedenskega mnenja (slednjega namreč pritožnik ustavni pritožbi ni priložil) zaključuje, da se v obravnavani zadevi Vrhovno sodišče je seznanilo s procesnim gradivom in se tudi je opredelilo do vseh pritožnikovih navedb, ki so bistvene za odločitev v zadevi.

Ustavno sodišče pa, kot je obrazloženo že zgoraj, ni pristojno presojati, ali se je Vrhovno sodišče do pritožnikovih navedb opredelilo pravilno (in ali je pravilno povzelo dejansko stanje, ugotovljeno s sodbami nižjih sodišč).

5.Pritožnikove trditve, da je Vrhovno sodišče kršilo pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, vsebinsko ni mogoče presojati. V skladu z 51. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) mora pritožnik pred vložitvijo ustavne pritožbe izčrpati pravna sredstva. Tega pa pritožnik glede zatrjevane kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni storil. Ustavno sodišče je že potrdilo, da lahko stranka še v teku postopka, v katerem naj bi bila ta pravica kršena, v skladu s 156. členom Ustave zoper ravnanje pravdnega sodišča sproži upravni spor, saj zoper kršitev te ustavne pravice ni drugega pravnega sredstva (Odločba št. Up 277/96 z dne 7.11.1996, OdlUS V, 189). V primeru, ko pritožnik ustavno pritožbo (kot je to v obravnavanem primeru) vlaga po zaključku postopka, v katerem naj bi bila ta pravica kršena, bi sicer kot pravno sredstvo v smislu 51. člena ZUstS v poštev lahko prišla tudi tožba za plačilo odškodnine proti državi (ker pritožnik meni, da mu je zaradi ravnanja sodišča, ki ni odločilo v njegovi zadevi, nastala škoda). Ker pa pritožnik ni izčrpal nobenega od navedenih dveh pravnih sredstev, ki bi prišli v poštev, je očitno, da predpostavke iz 51. člena ZUstS ni izpolnil.

6.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude, sodnik Franc Testen in sodnica dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata

dr. Lojze Ude