Jedro

Do umika tožbe je v konkretnem primeru prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka, zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek zaradi umika tožbe (I. točka izreka) in hkrati z izpodbijanim delom sklepa toženo stranko zavezalo, da tožniku povrne 248,03 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper stroškovni izrek sklepa se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri, da tožnik krije sam svoje stroške postopka. Ne strinja se z uporabo prvega odst. 158. člena ZPP, ki izrecno ureja povračilo stroškov ob umiku tožbe toženi stranki, nikjer v ZPP pa ni določila, ki bi nalagalo plačilo stroškov tožeči stranki. Meni, da je v obravnavani zadevi materialno pravo zmotno uporabljeno. Sklicuje se na sodno prakso sodišča splošne pristojnosti v zadevah I Cpg 755/2013 in I Cpg 1573/2012, po kateri je pomembna trditvena podlaga ob umiku tožbe. Ker tožeča stranka ni navedla, kdaj in kako naj bi tožena stranka zahtevek izpolnila, sodišče tega dejstva ni moglo ugotoviti, kar pomeni, da je odločitev izdana ob nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Izpodbijani sklep tako ne vsebuje nobenega elementa, potrebnega za uporabo navedenega določila, kar pomeni, da je podana tudi absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje obširno opisuje, da odločbe št. ... z dne 9. 7. 2013, izdane po ZOPRZUJF-u, tožeča stranka sploh ni navedla. Že primerjava izreka navedene odločbe ali določil ZOPRZUJF-a in tožbenega zahtevka v tej zadevi pa pokaže, da tožbeni zahtevek ni izpolnjen. Nova odločba je bila izdana v samostojnem postopku, začetem po izdaji dokončne odločbe, ki je bila v tem postopku umaknjena. Meni tudi, da izpodbijani sklep ni na mestu niti zaradi časovnega razkoraka med domnevno izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe, zaradi česar ni mogoče zaključiti, da bi bila tožba umaknjena takoj po izpolnitvi obveznosti. Izplačilo in odločbo po ZOPRZUJF-u je tožeča stranka dejansko prejela že maja 2013, prvi del pripadajoče razlike pa v juliju 2013, kar pomeni, da je bil tožbeni zahtevek delno izpolnjen že s prvim izplačilom pokojnine. Poudarja še, da iz trditvene podlage, ki jo je tekom postopka in ob umiku tožbe podala tožeča stranka, ni mogla sklepati, da bo sodišče uporabilo prvi odstavek 158. člena ZPP, zaradi česar izpodbijani sklep predstavlja presenečenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega dela sklepa, izdanega ob dovolj razčiščenem dejanskem procesnem stanju in pravilno uporabljenem prvem odstavku 158. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Zmotno je stališče pritožnika, da prvi odstavek 158. člena ZPP ne more biti podlaga za odločitev o stroških postopka tožeče stranke ob umaknjeni tožbi. Pritožbeno sodišče je že v večih istovrstnih zadevah glede na to, da predstavljajo spori v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin t. i. množične spore, zavzelo povsem jasno stališče. Med upravičence do povračila stroškov ob umaknjeni tožbi je potrebno šteti tudi tožeče stranke, če jih ne zadene zakrivljena zamuda z umikom tožbe. Gre za uporabo v pravni teoriji znanega razlagalnega argumenta a simili ad simile. Torej razlagalno metodo sklepanja od podobnega na podobno, ko se neposredno pravno normativno urejeni dejanski stan in neposredno pravno neurejeni dejanski stan ujemata v bistvenih lastnostih tako, da je mogoče sklepati, da tudi za podoben primer velja enaka pravna posledica, kot je določena za neposredno urejen pravni primer. Z navedenim razlagalnim argumentom je mogoče pravilno zapolniti pravno neurejeni dejanski stan, tako da se tudi v obravnavani zadevi za stroškovni zahtevek ob umaknjeni tožbi o glavnični terjatvi, uporabi prvi odst. 158. člena ZPP. Izpodbijani del sklepa ne temelji na neobstoječi določbi in ni izdan ob nepravilno uporabljenem materialnem pravu, kot zmotno meni pritožba.

Nadalje ni mogoče uspešno zatrjevati, da v obravnavani zadevi ni trditvene podlage. Pritožnik prihaja celo sam s seboj v nasprotje, ko sočasno zatrjuje, da tožba ni umaknjena takoj in hkrati navaja, da pripadajoči del pokojninske dajatve po odločbi ... z dne 9. 7. 2013 sploh ni izpolnjen. Iz umika tožbe z dne 2. 9. 2013, vloženega na poziv sodišča z dne 26. 8. 2013 namreč izrecno izhaja trditev, da je tožena stranka del svoje obveznosti že izpolnila, preostanek vtoževane terjatve pa glede na ZOPRZUJF še ni zapadel v plačilo. Ob takšnih okoliščinah konkretne zadeve, se zato ni mogoče uspešno sklicevati na sodno prakso v gospodarskih sporih.

Sicer pa je zaradi množičnosti sporov o negativni uskladitvi pokojnin po ZUJF-u sodišču znan način odprave proti ustavnega posega v pravnomočno priznane pokojne potem, ko je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013 (Ur. l. RS, št. 25/2013) razveljavilo drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ in hkrati toženemu zavodu naložilo, da vsem uživalcem, ki jim je bila pokojnina zmanjšana na podlagi razveljavljenih določb ZUJF-a, brez odlašanja izda nove odločbe. V konkretnem primeru tako sploh ni odločilno, da tožeča stranka sodišču ni predložila posamičnega upravnega akta z dne 9. 7. 2013, niti zaradi tega pri izpodbijanem stroškovnem izreku ne gre za sklep presenečenja.

Za pritožbeno rešitev zadeve je bistveno zgolj dejstvo, da je tožeča stranka tožbo umaknila takoj po pozivu sodišča in celo pred celotno izpolnitvijo protiustavno znižane pokojninske dajatve, kar zagotovo ustreza pravnemu standardu takojšnega oz. pravočasnega umika tožbe tako, da je ne more zadeti posledica zakrivljene zamude. Kljub temu, da obrazložitev tovrstnih razlogov ne vsebuje, izpodbijani stroškovni izrek ni nezakonit, kaj šele, da bi v pisnem odpravku prišlo do absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba.

Ker je s to dodatno utemeljitvijo tožena stranka zakonito zavezana k povračilu stroškov tožeči stranki in vse ostale obširne pritožbene navedbe ne pogojujejo drugačne odločitve, je bilo potrebno pritožbo v skladu z drugim odst. 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti ter v izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje.