Jedro

Slabo premoženjsko in socialno stanje tožnika, na katero se sklicuje v tožbenih ugovorih, med strankami postopka ni sporno. Ne glede na to pa tožniku ni mogoče dodeliti BPP, ker ne izpolnjuje nadaljnjega objektivnega pogoja, ki ga določa 24. člen ZBPP. Sodbi Okrajnega sodišča in Višjega sodišča, zoper kateri je tožnik sprožil upravni spor, namreč nista dokončna upravna akta po določbah 2. člena ZUS-1, niti akta v smislu prvega odstavka 4. člena ZUS-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se prošnja A.A. (tožnika v tem sporu) za dodelitev bpp v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi s pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča RS, oddelek v Celju, št. IV U 106/2012-6 z dne 18. 9. 2012, zavrne. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je A.A. (prosilec) dne 15. 11. 2012 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju bpp) v zvezi s pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča RS, oddelek v Celju, št. IV U 106/2012-6 z dne 18. 9. 2012. V razlogih odločitve razlaga določbe tretjega odstavka 11. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in drugega odstavka 12. člena tega zakona, ki določata finančni pogoj prosilca v postopku dodelitve bpp, ki se ne ugotavlja, če prosilec na podlagi odločb pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialnovarstvene dajatve (izredna bpp). Ker je prosilec upravičen do denarne socialne pomoči za čas od 1. 10. 2012 do 31. 12. 2012, ni bilo treba ugotavljati njegovega finančnega položaja. Nadalje navaja določbo prvega odstavka 24. člena ZBPP, po katerih se kot pogoj za dodelitev bpp upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero vlaga prosilec prošnjo za odobritev bpp, ki jih zakon primeroma našteva in med katerimi se presoja tudi, ali je zadeva očitno nerazumna oziroma ali ima zadeva verjetni izgled za uspeh ter jo je razumno sprožati. Navaja določbo prvega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po kateri sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločal o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). V obravnavanem primeru prosilec prosi za dodelitev bpp v zvezi s pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča RS z dne 18. 9. 2012, št. IV U 106/2012-6, s katerim je bila prosilčeva tožba na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavržena, ker izpodbijana akta nista upravni odločbi ali druga javnopravna, enostranska, oblastvena posamična akta, izdana v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerima je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Gre za izpodbijanje sodbe Okrajnega sodišča v Žalcu, št. P 226/2010 z dne 4. 7. 2011 in sodbe Višjega sodišča v Celju, št. Cp 775/2011 z dne 16. 4. 2012. Prosilec izpodbija akta, izdana v sodnem postopku, torej ju je izdal organ, ki ni oblastni organ, niti v zadevi ni šlo za zadevo javnopravnega odločanja, niti za akt, ki bi bil izdan v postopku izvrševanja javne pooblastil. Bistveno za presojo je, ali ima vložitev pritožbe zoper zgoraj navedeni sklep verjetni izgled za uspeh. Tožena stranka ocenjuje, da je bila z izpodbijanim sklepom Upravnega sodišča RS, oddelek v Celju, št. IV U 106/2012-6 z dne 18. 9. 2012, prosilčeva tožba utemeljeno zavržena. Pričakovanje prosilca, da bi s pritožbo zoper navedeni sklep uspel, je v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, s tem pa je pritožba očitno nerazumna v smislu tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Ker je za dodelitev bpp treba izpolnjevati oba pogoja, tako finančni pogoj, ki ga prosilec izpolnjuje, ne izpolnjuje pa objektivnega pogoja, je sodišče prošnjo za dodelitev bpp zavrnilo.

Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da so mu s tem kršene osnovne človekove pravice, ki so določene po Ustavi RS. Sam prejema denarno socialno pomoč v višini 260 EUR, kar ne zadošča za dostojno življenje, in če ne bi bilo Karitasa in RK, bi bil verjetno lačen. Meni, da je zato ta sklep protiustaven. Tožena stranka je tudi zavlačevala postopek tako, da je bilo že vse skupaj prepozno. Tudi rok 8 dni za bpp in potem za pritožbo zoper odločbo je prekratek, moral bi biti daljši, od 10 do 15 dni. Glede sodb Okrajnega sodišča v Žalcu in Višjega sodišča v Celju navaja, da so nepravilne, zato ker ni določeno, kam se lahko pritoži. Ureditev v Republiki Sloveniji primerja z ureditvijo v Nemčiji in Franciji, v katerih se kaj takega ne bi moglo zgoditi. V teh deželah že na terenu prekontrolirajo, kaj je resnica. Od leta 2005 mu zaračunavajo kanalščino, čeprav je ugotovil, da sploh niso priključeni na javno kanalizacijo. Prosi, da se prošnja za dodelitev bpp ugodno reši in predlaga oprostitev sodne takse.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja uporabila pravilne materialne predpise ZBPP, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja; Slabo premoženjsko in socialno stanje tožnika, na katero se sklicuje v tožbenih ugovorih, v postopku dodeljevanja bpp, med strankami postopka ni sporno. Tožnik je prejemnik denarne socialne pomoči po odločbi Centra za socialno delo Žalec, št. 1231-5403/2012-266/0 z dne 2. 10. 2012, kar pomeni, da izpolnjuje finančni (subjektivni) pogoj za dodelitev bpp. Ne glede na to, pa tožniku ni mogoče dodeliti bpp, ker ne izpolnjuje nadaljnjega objektivnega pogoja, ki ga določa 24. člen ZBPP. Tudi po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zavrnila prošnjo tožnika (prosilca) za dodelitev bpp, glede na to, da je bila odločitev (sklep) Upravnega sodišča RS, Zunanji oddelek v Celju, št. IV U 106/2012-6 z dne 18. 9. 2012 pravilna in na zakonu utemeljena in tožnik s pritožbo zoper navedeni sklep, ne bi imel možnosti za uspeh. Sodbi Okrajnega sodišča v Žalcu, št. P 226/2010 z dne 4. 7. 2011 in Višjega sodišča v Celju, št. Cp 775/2011 z dne 16. 4. 2012, zoper kateri je tožnik sprožil upravni spor, namreč nista dokončna upravna akta po določbah drugega člena ZUS-1, niti akta v smislu prvega odstavka 4. člena ZUS-1. Tudi ostali tožbeni ugovori, ki se nanašajo na takšno oziroma podobno ureditev v Nemčiji in Franciji, kot tudi na nepravilno zaračunavanje kanalščine, v tem postopku nimajo pravne podlage, zato jih sodišče pri odločitvi ni upoštevalo.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen. Sodišče ni odločalo o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, ker se po Zakonu o sodnih taksah, na podlagi četrtega odstavka 10. člena taksa v postopkih brezplačne pravne pomoči ne plača.