Jedro

Glede na to, da je predmet tožbenega zahtevka plačilo zavarovalne premije, je v konkretnem primeru za odločitev o utemeljenosti pobotnega ugovora relevantno, koliko je tožena stranka tožeči na račun pogodbe št. 001 plačala in koliko je bila dolžna plačati glede na to, da sta stranki po štirih mesecih pogodbo sporazumno prekinili.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je bilo odločeno, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 192,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2018 do plačila (I), da terjatev tožene stranke v znesku 119,87 EUR ne obstaja (II) in da je tožena stranka tožeči dolžna plačati stroške postopka v znesku 64,00 EUR s pripadki (III).

2. Odločitev sodišča po odvetniku zaradi zmotne uporabe določil materialnega prava in absolutno bistvenih kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena izpodbija tožena stranka. V obrazložitvi navaja, da odločitev o stroških postopka ni obrazložena in da je zato ni mogoče preizkusiti, čeprav je tožena stranka že v ugovoru zoper izdani sklep o izvršbi navedla, zakaj je do stroškov za ugovor upravičena. Izpostavlja tudi materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da za odločitev o zadevi ni bistveno, ali je tožeča stranka znesek 119,87 EUR, za katerega ni spora o okoliščini, da ga je tožena stranka nakazala na račun tožeče stranke za plačilo zavarovalne premije za zavarovanje stanovanja po polici št. 001, brez pravne podlage, v svojih evidencah preknjižila v dobro zavarovalne pogodbe, ki jo je sklenila s tretjo osebo po polici št. 002 za zavarovanje stanovanjske hiše. 3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V konkretnem primeru se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, zato se zadeva obravnava po pravilih postopka v sporih majhne vrednosti (442. člen do 458. člen ZPP).

6. V pritožbenem postopku ni spora o okoliščini, da sta tožeča stranka - zavarovalnica in tožena stranka - Društvo X, sklenili dve zavarovalni pogodbi za isto stanovanje. Prva s številko 003, je bila sklenjena 16. 7. 2008, za čas od 1. 7. 2008 do 1. 7. 2018. 5. 7. 2018 sta ista pogodbenika, za isto nepremičnini sklenila novo pogodbo št. 001 za čas od 1. 7. 2018 do 1. 7. 2028. Obe pogodbi sta bili sklenjeni na podlagi ponudbe zavarovalnici za sklenitev premoženjskega zavarovanja, ki jih je podala tožena stranka Društvo X. V pritožbenem postopku ni sporno, da tožena stranka pogodbenih obveznosti in sicer plačila premije do 1. 7. za naslednje leto, po pogodbi št. 003, ni redno izpolnjevala in ni uspela dokazati, da bi zadnji obrok za čas od 1. 7. 2016 do 1. 7. 2017 plačala. Zato je obrazložitev sodišča v 38. točki izpodbijane sodbe pravilna.

7. Tožena stranka se je plačilu uprla, ker je obveznosti do tožeče stranke na podlagi pogodbe št. 001 preplačala za znesek 119,87 EUR in podala pobotno izjavo.

8. Obrazložitev v 41. točki temelji na zmotni uporabi določil Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o pobotu, da za odločitev v zadevi ni bistveno, ali je zavarovalnica znesek 119,87 EUR, ki ga je plačala tožena stranka na podlagi pogodbe št. 001 pobotala s terjatvijo, ki jo je imela na podlagi zavarovalne pogodbe št. 002. Če pogoji za pobot niso izpolnjeni, potem terjatev tožene stranke na vračilo 119,87 EUR obstaja.

9. Glede na to, da je predmet tožbenega zahtevka plačilo zavarovalne premije, je v konkretnem primeru za odločitev o utemeljenosti pobotnega ugovora relevantno, koliko je tožena stranka tožeči na račun pogodbe št. 001 plačala in koliko je bila dolžna plačati glede na to, da sta stranki po štirih mesecih pogodbo sporazumno prekinili. Na tožeči stranki pa je dokazno breme, da je skladno z določili Obligacijskega zakonika o pobotu že pred tem prenehala terjatev tožene stranke na vračilo 119,87 EUR, ker je tožeča stranka pobotala svojo terjatev, ki jo je imela na podlagi pogodbe št. 002 in da za to terjatev, ki jo v pobot uveljavlja tožena stranka, ne obstaja več.

10. Ni nepomembno, da so toženi stranki zaradi napake tožeče stranke ob vložitvi tožbe nastali relativno visoki stroški postopka, ki jih je obrazloženo uveljavljala že v ugovoru zoper izdani sklep o izvršbi. Zato bi se sodišče moralo do priglašenih stroškov opredeliti, ker se ni, odločbe sodišča v tem delu ni mogoče preveriti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

11. Ker se sodišče doslej ni opredelilo do številnih okoliščin, ki so bistvene za odločitev v tem sporu, se je pritožbeno sodišče odločilo, da pritožbi ugodi, izpodbijalo sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (prvi odstavek 355. člena ZPP), saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravno relevantnih navedb tožene stranke, s katerimi je izpodbijala veljavnost pobota, ki ga je opravila tožeča stranka in dokazovala, da njena terjatev, ki jo v tem postopku uveljavlja v pobot, še ni prenehala.

12. Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo povzročilo hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zato pritožbeno sodišče ponovnega sojenja ni opravilo samo (drugi odstavek 355. člena ZPP), saj bi s tem, ko bi ugotavljalo dejstva, ki jih sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe določil materialnega prava doslej še ni ugotavljalo, odvzelo strankam ustavno pravico do pritožbe.

13. Skladno z določilom tretjega odstavka 165. člena ZPP, je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.