Jedro

V nasprotju s temeljnimi načeli pogodbenega prava in prava nasploh (predvsem načela pravne varnosti) bi bilo, če bi zavarovalnicam nalagali obveznosti, ki sploh niso bile dogovorjene. Temeljno pravno načelo namreč je, da pogodbe vežejo in jih je treba izpolnjevati tako, kot so bile v okviru svobodne pogodbene volje in v mejah zavezujočih predpisov dogovorjene (pacta sunt servanda). V obravnavanem primeru je bila dogovorjena z zakonom skladna zneskovna meja, do katere toženka odgovarja za plačilo.

Nižji sodišči sta izhajali z dveh napačnih materialnopravnih stališč: da se dogovorjena zavarovalna vsota revalorizira in da mora ta v vsakem primeru zadoščati za poplačilo škode, razen povsem izjemnih škod. Takšna razlaga je v nasprotju z jasnim določilom 19. člena ZOZP, ki omejuje obveznost zavarovalnice na dogovorjeni znesek, s čimer njegov pomen izvotli.

Omejitev obveznosti tožene zavarovalnice se mora, če tožena stranka poda ustrezen ugovor, v vsakem primeru izraziti tudi v izreku sodne odločbe. Če sodišče ugotovi, da se je zavarovalna vsota že izčrpala, mora tožbeni zahtevek zavrniti. V nasprotnem primeru, torej če zavarovalna vsota še ni bila izčrpana, mora ob izreku obveznosti plačila rente to obveznost omejiti največ na znesek, na katerega je zavarovalnica obvezana po zavarovalni pogodbi.

Izrek

I.Reviziji se ugodi, sodba in sklep sodišča druge stopnje se v drugi in tretji alineji I. točke, v II. točki v delu, ki se nanaša na pritožbo tožene stranke, in v III. točki izreka razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Oris zadeve

1.Tožnik se je 3. 4. 2006 hudo poškodoval v prometni nesreči, ko ga je z osebnim avtomobilom zbil zavarovanec tožene zavarovalnice. Zaradi hudih posledic poškodb je tako trajno osebnostno in psihično spremenjen, da ni več sposoben sam skrbeti zase ter je po pravilih Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje 100% invalid. V tej pravdi zahteva povrnitev premoženjske škode iz naslova tuje pomoči in nege.

2.V zadevi je bilo že večkrat razsojeno. Temelj toženkine odškodninske odgovornosti nikoli ni bil sporen, sporna sta bila obseg tuje pomoči in njeno vrednotenje ter omejenost oziroma izčrpanost zavarovalne vsote.

3.Predmet odločanja v revizijskem postopku je le vprašanje izčrpanosti zavarovalne vsote.

Dosedanji potek postopka

4.V tretjem sojenju je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Toženki je naložilo, da tožniku plača 21.364,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2009 do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 7.837,56 EUR od 15. 11. 2009 do plačila in od zneska 6.531,30 EUR od 15. 11. 2009 dalje do plačila (I. točka izreka).

5.Naložilo ji je tudi plačilo mesečne rente za obdobje od 1. 7. 2011 do 31. 12. 2018 v višini 762 EUR ter od 1. 1. 2019 dalje v višini 754,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega rentnega obroka 10. dne v mesecu za nazaj, in sicer zapadle obroke v roku 15 dni od izdaje sodbe, za naprej pa do vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec (II. točka izreka).

6.Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka) in toženki naložilo, naj tožniku povrne stroške postopka v znesku 7.808,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

7.Sodišče druge stopnje je zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, ki ga je s pritožbo izpodbijal tožnik, razen dela obrestne odločitve, potrdilo. To odločitev je Vrhovno sodišče na podlagi tožnikove revizije s sklepom II Ips 67/2022 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

8.V novem (četrtem) sojenju je sodišče druge stopnje pritožbama obeh pravdnih strank delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki razveljavilo glede zamudnih obresti od zneskov 7.837,56 EUR in 6.531,30 EUR ter v III. točki spremenilo tako, da je toženka dolžna poleg zneska 21.364,24 EUR (iz I. točke sodbe) tožniku v 15 dneh plačati tudi 88.060 EUR in je poleg že pravnomočno prisojenih zneskov rente dolžna plačevati tožniku za obdobje od 1. 7. 2011 do 31. 12. 2012 še 1.380 EUR mesečno, od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2018 še 1.290 EUR mesečno ter od 1. 1. 2019 dalje še po 1.282,60 EUR mesečno, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega rentnega obroka 10. dne v mesecu za pretekli mesec. Zapadle obroke rente je dolžna plačati v 15 dneh od izdaje sodbe, za naprej pa do vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec.

Sklep o dopustitvi revizije

9.Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sklepom II DoR 74/2024 z dne 8. 5. 2024 dopustilo revizijo toženke glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da zavarovalna vsota na dan sojenja še ni bila izčrpana.

Bistvo navedb strank v revizijskem postopku

10.Na podlagi sklepa o dopustitvi revizije je toženka vložila revizijo, priglaša revizijske stroške. Navaja, da je po 16. 9. 2019 na podlagi sodb, izdanih v obravnavanem postopku, izvedla dodatna plačila in je tožniku po tem datumu skupno izplačala znesek 146.950,96 EUR. Upoštevaje navedena dodatna izplačila, izvedena po 16. 9. 2019, je razpoložljiv del zavarovalne vsote na dan izdaje sodbe Višjega sodišča v Ljubljani dne 31. 1. 2024 znašal še 171.315.91 EUR in ne 318.266.87 EUR. Sicer je tudi vsoto rentnih obrokov za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2018 sodišče druge stopnje napačno izračunalo. Z izpodbijano sodbo prisojen znesek v višini 284.018,60 EUR je tako višji od zavarovalne vsote, ki je še razpoložljiva na dan izdaje izpodbijane sodbe, oziroma je seštevek izvedenih izplačil (ki jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo) v višini 146.950,96 EUR in pravnomočno prisojenega zneska v višini 318.266,78 EUR višji (430.969,56 EUR) od razpoložljive zavarovalne vsote v višini 318.266,78 EUR. Toženka izpostavlja, da je na to opozarjala ves čas postopka in je sodišče sproti tudi obveščala o izvedenih izplačilih ter pojasnjevala sprotne izračune o višini še razpoložljive zavarovalne vsote. Nadalje opozarja, da se sodna praksa, ki je zavzela stališče, da mora tudi najnižja zavarovalna vsota zadoščati za plačilo tudi več oškodovancem in za primer, če ti utrpijo katastrofalno škodo (razen povsem izjemnih škod), nanaša izključno na škodne dogodke, nastale pred uveljavitvijo Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (v nadaljevanju ZOZP), v vsakem primeru pa pred vstopom Republike Slovenije v Evropsko unijo ter pred implementacijo direktiv z veljavnostjo od 26. 2. 2005 dalje. Oblikovala se je zaradi velike inflacije in nesorazmerno dolgega trajanja sodnih postopkov. Ti razlogi niso več podani, saj hiperinflacije že od vstopa v Evropsko unijo ni, zavarovalne vsote obveznega avtomobilskega zavarovanja pa so z implementacijo direktiv usklajene z evropskim pravnim redom. Stališče, da je zavarovalnica dolžna oškodovancu izplačevati škodo nad pogodbeno dogovorjeno zavarovalno vsoto, je v direktnem nasprotju z določilom 19. člena ZOZP, ki omejuje obveznost toženke. Tista, ki ni ravnala v skladu z načelom socializacije rizika, je država in ne zavarovalnica.

11.Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške postopka. Izpostavlja, da tudi če bi bila zavarovalna vsota izčrpana, obstaja obveznost plačila odškodnine, saj mora tudi najnižja zavarovalna vsota zadoščati za plačilo. Opozarja, da revizija presega obseg, v katerem je bila dopuščena. Vprašanje izčrpanosti zavarovalne vsote je dejansko vprašanje, zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa ni dovoljen revizijski razlog. Meni, da je sistem omejenih zavarovalnih vsot upravičen le, če je zavarovalna vsota določena v takšni višini, da vedno zadošča za plačilo odškodnin iz povprečnega škodnega dogodka. Po drugem odstavku 8.a člena ZOZP je bila predvidena valorizacija zavarovalne vsote (in tudi neizkoriščenih delov zavarovalnih vsot). Ugotavlja, da je zaradi inflacije in dolgotrajnega sojenja zavarovalna vsota v nominalnem znesku 511.184,12 EUR razvrednotena. Stopnja inflacije je od uveljavitve zavarovalne vsote do dneva odločanja sodišča po podatkih Statističnega urada RS znašala 55,6 %. V letu 2005 je zavarovalna vsota predstavljala 694,79-kratnik povprečne plače, upoštevajoč povprečno plačo na dan odločanja drugostopenjskega sodišča znaša 353,73-kratnik povprečne plače. Ker zneska sodišče druge stopnje ni valoriziralo, je napačno uporabilo materialno pravo. Opozarja tudi, da se obresti in stroški ne štejejo v zavarovalno vsoto. V času škodnega dogodka veljaven ZOZP je določal, da se denarni zneski valorizirajo glede na razmerje tolarja proti evru. Ker v času odločanja sodišča te določbe ni več mogoče uporabiti (ker se tudi v Sloveniji uporablja evro), tožnik meni, da gre za pravno praznino ter je potrebno izhajati iz namena ZOZP in evropskih direktiv: zaščita oškodovanca pred nevarnostjo, da svojega zahtevka ne bo mogel realizirati zaradi plačilne nezmožnosti odgovorne osebe. Z zavarovanjem bi tako morale biti pokrite vse škode, ki jih je mogoče pričakovati ob enem škodnem dogodku. Če traja likvidacija škode zelo dolgo, je zaradi načela varstva oškodovanca in zavarovanca treba ohraniti realno vrednost višine zavarovalne vsote.

Presoja Vrhovnega sodišča

12.Revizija je utemeljena.

Meje revizijskega preizkusa

13.Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Tožnik neutemeljeno ugovarja, da toženkina revizija presega obseg, v katerem je bila dopuščena. Vprašanje (ne)izčrpanosti zavarovalne vsote vključuje več vidikov njene določitve oziroma izračuna. Revizije res ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, a izračun (preostale) zavarovalne vsote je matematični postopek. Matematični postopek v danem primeru predstavlja le matematično obdelavo dejanske podlage sodbe. Dejansko (spoznavno) vprašanje je rešeno, ko sodišče ugotovi, koliko je zavarovalnica plačala (dejanje plačila). Od tam dalje se sodniški proces nahaja v sferi materialnega prava.

14.Odločitev o znesku (razpoložljive) zavarovalne vsote temelji na dveh sklopih dejstev: koliko je zavarovalna vsota znašala glede na pogodbo oziroma zakon in kakšen znesek je bil od takrat (iz te vsote) že izplačan (oziroma prisojen). Ta dejstva med strankama nikoli niso bila sporna in jih tudi zdaj v reviziji toženka ne izpodbija. Na to dejansko podstat je Vrhovno sodišče vezano.

Dejanska izhodišča

15.Pravno pomembne dejanske ugotovitve nižjih sodišč so naslednje:

-škodni dogodek se je pripetil 3. 4. 2006;

-povzročitelj prometne nesreče je bil na podlagi zavarovalne police z dne 20. 6. 2005 zavarovan za zavarovalno vsoto, ki je za škodo zaradi smrti, telesnih poškodb in prizadetega zdravja znašala 122,5 mio SIT oziroma 511.183,44 EUR;

-na dan 16. 9. 2019 je zavarovalna vsota znašala še 318.266,87 EUR.

Pravna podlaga

16.ZOZP, kot je veljal v času sklenitve zavarovalne police dne 20. 6. 2005

je v 19. členu določal, da je obveznost zavarovalnice iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti omejena z zavarovalno vsoto, veljavno na dan škodnega dogodka, če z zavarovalno pogodbo ni dogovorjena višja vsota.

17.Skladno z 8.a členom ZOZP se denarni zneski iz 19. člena tega zakona zvišajo, če se razmerje tolarja proti evru po srednjem tečaju Banke Slovenije spremeni tako, da so ti zneski preračunani v evre nižji od zneskov iz drugega odstavka 1. člena Druge direktive Sveta 84/5/EGS. Zvišanje, ki je sorazmerno s spremembo navedenega tečajnega razmerja, objavi minister, pristojen za finance, v Uradnem listu Republike Slovenije.

18.Z vstopom Republike Slovenije v Evropsko unijo 1. 5. 2004 je v slovenskem pravnem redu začelo veljati pravo Evropske unije. Najnižje obvezne zavarovalne vsote v državah članicah je določila Direktiva 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti. Direktiva ureja tudi prehodno obdobje, ki je trajalo največ do 11. junija 2012, v katerem so morale države članice prilagoditi svoje minimalne vsote kritja. Vsakih pet let od 11. junija 2005 ali po izteku kateregakoli prehodnega obdobja se vsote iz te določbe pregledajo v skladu z evropskim indeksom cen življenjskih potrebščin (EICP), določenim v Uredbi (ES) št. 2494/95, in se prilagodijo samodejno (zvišajo se za odstotno razliko, ki jo za ustrezno obdobje, to je pet let neposredno pred pregledom iz prvega pododstavka, določa EICP, in se zaokrožijo na večkratnik 10.000 EUR).

19.Na dan škodnega dogodka 3. 4. 2006 je veljala najnižja zavarovalna vsota, kot jo je določal ZOZP, to je 122,500.000 tolarjev (511.183,44 EUR).

O zavarovalni vsoti in njeni prilagoditvi

20.Zakon določa najnižjo zavarovalno vsoto, za katero mora biti sklenjeno zavarovanje. Z zavarovalno pogodbo se lahko dogovori le višja vsota, medtem ko njeno nižanje ni dopustno. V obravnavanem primeru je bila s pravnim poslom med strankama v zavarovalni polici za kritje škode zaradi smrti, telesnih poškodb in prizadetega zdravja dogovorjena takšna zavarovalna vsota, kot jo je zahteval zakon (511.183,44 EUR).

21.Spreminjanje zakonsko določene najnižje zavarovalne vsote je predvideno že v samem zakonu, saj je ZOZP določal zvišanje zneska glede na razmerje tolarja proti evru, oziroma valorizacijo zdaj določa Direktiva 2009/103/ES. Na drugi strani spreminjanje v posameznem primeru dogovorjene (najvišje) zavarovalne vsote (ki je bila določena skladno z zakonom) ni predvideno.

O sodni praksi Vrhovnega sodišča glede valoriziranja zavarovalne vsote

22.Sodna praksa je sicer ubrala drugačen pristop. V preteklosti so sodišča tudi zavarovalne vsote, dogovorjene v zavarovalni pogodbi, ob odločanju v posameznih primerih zvišala oziroma revalorizirala. Ob inflaciji so zaradi ohranitve realne vrednosti zavarovalno vsoto valorizirala od škodnega dogodka ali od dneva uveljavitve zvišanih zakonsko določenih najnižjih zavarovalnih vsot do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

23.Sodišča so revalorizacijo utemeljevala z ohranitvijo realne vrednosti zavarovalne vsote zaradi zagotovitve glavnega namena obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti, torej zagotovitve možnosti oškodovancev, da svoje odškodninske zahtevke uveljavijo neposredno od zavarovalnice kot finančno močnejše organizacije v primerjavi z manjšo plačilno sposobnostjo odgovornih oseb. Drugi namen zavarovanja je v tem, da preide odškodninska odgovornost od povzročitelja na zavarovalnico. Oba namena zakona naj bi bilo možno doseči le, če so z zavarovanjem pokrite vse škode, ki jih je mogoče pričakovati ob enem škodnem dogodku, razen povsem izjemnih, katastrofalnih škod, ki presegajo razumno visoko zavarovalno vsoto.⁴ Uporabljale so se različne metode valorizacije: od raznih indeksov, valutnih primerjav, rasti povprečnih plač, rasti cen posameznih artiklov, rasti drobnoprodajnih cen oziroma povprečnih življenjskih stroškov, do enostavnega upoštevanja tiste zavarovalne vsote, ki velja v času sojenja.⁵

24.Kot utemeljeno opozarja toženka, se vse te, starejše zadeve nanašajo na škodne dogodke v času pred vstopom Republike Slovenije v Evropsko unijo, ko je bila stopnja inflacije še višja, pred tem pa celo izredno visoka.⁶ Zaradi inflacije in celo hiperinflacije, ki jima predpisi o višini zavarovalne vsote niso pravočasno in vselej tudi ne ustrezno sledili, zavarovalna vsota brez ustrezne valorizacije za kritje nastale škode ni zadoščala.⁷ Po presoji Vrhovnega sodišča takšne okoliščine niso več podane, razlogov oziroma podlage za prebijanje (preseganje) izrecno v zakonu določene in s pogodbo dogovorjene zavarovalne vsote ni.

25.Zaradi spremenjenih okoliščin je treba od takšne starejše prakse odstopiti. V nasprotju s temeljnimi načeli pogodbenega prava in prava nasploh (predvsem načela pravne varnosti) bi bilo, če bi zavarovalnicam nalagali obveznosti, ki sploh niso bile dogovorjene. Temeljno pravno načelo namreč je, da pogodbe vežejo in jih je treba izpolnjevati tako, kot so bile v okviru svobodne pogodbene volje in v mejah zavezujočih predpisov dogovorjene (pacta sunt servanda). V obravnavanem primeru je bila dogovorjena z zakonom skladna zneskovna meja, do katere toženka odgovarja za plačilo.

26.Nižji sodišči sta torej izhajali z dveh napačnih materialnopravnih stališč: da se dogovorjena zavarovalna vsota revalorizira in da mora ta v vsakem primeru zadoščati za poplačilo škode, razen povsem izjemnih škod. Takšna razlaga je v nasprotju z jasnim določilom 19. člena ZOZP, ki omejuje obveznost zavarovalnice na dogovorjeni znesek, s čimer njegov pomen izvotli.⁸

27.Res je sicer, da lahko ob dolgotrajnosti sodnega ali drugega postopka, s katerim oškodovanec doseže povrnitev škode, določena (in dogovorjena) zavarovalna vsota izgubi nekaj realne vrednosti. Ob upoštevanju pravila, da se višina odškodnine (v obravnavanem primeru strošek storitev tuje nege in pomoči) določa glede na cene v času sojenja (drugi odstavek 168. člena Obligacijskega zakonika), to je pravila, ki je uzakonjeno zaradi načela varstva oškodovanca, bo tako zavarovalna vsota lahko izčrpana prej, kakor bi bila, če bi bil čas sojenja zgodnejši. Račun se zato v tistih redkih primerih, ko pride do izčrpanja zavarovane vsote, ne izide elegantno. Vendar po prepričanju Vrhovnega sodišča to ni argument v prid prebijanju jasne zakonske določbe ter še manj za nalaganje obveznosti prek načela pacta sunt servanda.

28.V resnici gre tu za zamudo, ki se v ničemer ne razlikuje od siceršnje dolžniške zamude. V ta namen je predvidena obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti.⁹ Če odgovorna oseba odlaša s plačilom, ki ga je dolžna, nosi posledice s tem, da mora poleg glavnice plačati tudi zamudne obresti.

29.Obveznost zavarovalnice je tako zamejena z zavarovano vsoto, veljavno na dan škodnega dogodka. To je maksimum njene pogodbene in zakonske obveznosti, ki ga ni mogoče prebijati z valoriziranjem glavnice skozi čas. Sankcija za zamudo s plačilom glavnice pa so zakonske zamudne obresti. Te so objektivna posledica zamude, njihova podlaga je zakonska in zato tudi niso zamejene s pogodbeno dogovorjeno zavarovalno vsoto.

30.Omejitev obveznosti tožene zavarovalnice se mora, če tožena stranka poda ustrezen ugovor, v vsakem primeru izraziti tudi v izreku sodne odločbe. Če sodišče ugotovi, da se je zavarovalna vsota že izčrpala, mora tožbeni zahtevek zavrniti. V nasprotnem primeru, torej če zavarovalna vsota še ni bila izčrpana, mora ob izreku obveznosti plačila rente to obveznost omejiti največ na znesek, na katerega je zavarovalnica obvezana po zavarovalni pogodbi. Le takšen način oblikovanja izreka toženi zavarovalnici omogoča, da plačilo ustavi, ko je dosežen limit, oziroma v morebitnem izvršilnem postopku ugovarja, da je svojo obveznost v celoti izpolnila.¹⁰ Izrek izpodbijane drugostopenjske sodbe je zato v vsakem primeru napačen oziroma pomanjkljiv.

31.Sodišče druge stopnje je kot znesek razpoložljive zavarovalne vsote zmotno upoštevalo stanje na dan 16. 9. 2019 oziroma ni upoštevalo obveznosti plačil, ki jih (v pravnomočnem delu) nalagata že prvostopenjski sodbi. Zavarovalnica z isto ali več sodbami ne more biti obremenjena preko zavarovalne vsote. Sodišče druge stopnje je tako materialnopravno zmotno izračunalo znesek zavarovalne vsote (pri tem je tudi zmotno seštelo vsoto prisojenih mesečnih obrokov v letu 2018) in je o njeni (ne)izčrpanosti nepravilno odločilo.

32.Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je ob vsem povedanem jasen. Sodišče druge stopnje ni pravilno ugotovilo, da zavarovalna vsota na dan sojenja še ni bila izčrpana. Pri odločitvi o izčrpanosti zavarovalne vsote je namreč izhajalo iz napačnih materialnopravnih izhodišč, upoštevalo je napačni presečni datum oziroma ni upoštevalo obveznosti iz izvršilnih naslovov (pravnomočnih sodb), napačno je seštelo mesečne zneske ter v izreku sodbe toženkine obveznosti ni omejilo na zavarovalno vsoto.

33.Podan je revizijski razlog iz drugega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kar je Vrhovnemu sodišču narekovalo, da sodbo pritožbenega sodišča razveljavi ter zadevo vrne temu sodišču v ponovno odločanje o pritožbi. Sodišče druge stopnje bo moralo v ponovljenem postopku izhajati iz zgornjih materialnopravnih stališč, upoštevajoč že naložena plačila zavarovalnice pravilno izračunati razpoložljivo zavarovalno vsoto na dan sojenja in temu primerno oblikovati izrek sodbe.

34.Odločitev o stroških postopka temelji na pooblastilu iz tretjega odstavka 165. člena ZPP.

35.Vrhovno sodišče je odločalo o senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu te sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 70/94, 29/96, 67/02, 13/05.

2S to izjemo, da se že na podlagi 19. člena ZOZP v vsakem primeru upošteva zavarovalna vsota, veljavna na dan škodnega dogodka (in ne na dan sklenitve zavarovalne pogodbe).

3VSRS sodba II Ips 61/2019.

4VSRS sklep II Ips 335/97. Tako tudi sodba II Ips 313/2012 in sodba II Ips 285/2012.

5Sodba II Ips 339/2004.

6Tudi zadnja sodba Vrhovnega sodišča, II Ips 61/2019, se nanaša na škodo, nastalo v prometni nesreči leta 1998.

7Sklep II Ips 335/97.

8Ob uvedbi obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti na območju Slovenije leta 1965 je bila odgovornost zavarovalnice neomejena, a je bil promet takrat redek, motornih vozil je bilo malo in zato tudi ni bilo veliko škod. Povečanje prometa in s tem škod sta narekovala vnaprejšnjo omejitev obveznosti zavarovalnic. O tem G. Ristin, ZOZP s komentarjem, Slovensko zavarovalno združenje, 2008, str. 129-130.

9Na tem mestu je treba opozoriti, da so v času velike inflacije, torej v času, iz katerega izvira tudi stara praksa valoriziranja zavarovalne vsote, zakonske zamudne obresti tekle šele od dne izdaje sodbe dalje. To se je spremenilo šele z Načelnim pravnim mnenjem Občne seje Vrhovnega sodišča dne 26. 6. 2002 (Pravna mnenja 1/2002, str 11). Odtlej se zakonske zamudne obresti od terjatve za nepremoženjsko škodo priznavajo že od zamude dalje.⁹

10Tako tudi VSRS Sodba II Ips 61/2019.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (1994) - ZOZP - člen 8a, 8a/1, 8a/3, 19, 19/1, 19/3

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila Direktiva 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti - člen 9

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.