Jedro

Določba 23. člena ZDen-B izrecno določa, da je dopustno začeti postopek obnove zoper pravnomočno denacionalizacijsko odločbo, zoper katero ni več možno vložiti izrednih pravnih sredstev po ZUP, če je bila nepravilno izdana pozitivna ugotovitvena odločba o državljanstvu (4. točka 1. odstavka 23. člena), kar pa je bilo po vsej verjetnosti storjeno v konkretnem primeru (odločba prvostopne upravne enote).

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Prizadeti stranki sami trpita svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom (1. točka sodbe in sklepa) združilo v enotno obravnavanje zadevi pod opr. št. U 1734/99 in opr. št. U 1735/99, pri čemer postane vodilni spis pod opr. št. U 1734/99. Z izpodbijano sodbo (2. in 3. točka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožbama tožeče stranke in odpravilo odločbi z dne 14. in 15.9.1997 (pravilno: 1999) ter obe zadevi vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z odločbo z dne 14.9.1997 (pravilno: 1999) je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote L. z dne 19.5.1999, s katero je ta zavrnila predlog tožeče stranke za obnovo postopka zoper delno denacionalizacijsko odločbo št. 2 Upravne enote L. z dne 27.1.1999. Z odločbo z dne 15.9.1997 (pravilno: 1999) pa je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote L. z dne 7.6.1999, s katero je ta zavrnila predlog tožeče stranke za obnovo postopka zoper delno denacionalizacijsko odločbo Upravne enote L. z dne 9.7.1998. V obrazložitvi obeh s tožbo izpodbijanih odločb tožene stranke le-ta navaja, da upravni organ prve stopnje ni ugodil predlogu za obnovo postopka, ker predlagatelj (tožeča stranka) ni verjetno izkazal okoliščin, na katere se predlog opira, glede na 1. in 3. odstavek 256. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Predlog za obnovo postopka je tožeča stranka vložila na podlagi 4. točke 1. odstavka 23. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (ZDen-B, Uradni list RS, št. 65/98). Navaja tudi, da je z odločbo Upravne enote C. z dne 20.10.1996 bilo ugotovljeno, da je bila A.L. jugoslovanska državljanka in državljanka LR Slovenije od 28.8.1945 do 26.4.1951, ko ji je državljanstvo prenehalo zaradi smrti. Navedena odločba temelji na ugotovitvi, da je bila A.L. na dan 6.4.1941 domovinsko pristojna v R.T. Odločba je bila izdana na podlagi 37. člena v zvezi 1. odstavkom 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ. Tožeča stranka po mnenju tožene stranke ni verjetno izkazala okoliščin, na katere opira predlog za obnovo postopka. Zato je po mnenju tožene stranke upravni organ prve stopnje pravilno izdal odločbo v skladu s 3. odstavkom 256. člena ZUP/86. V obrazložitvi 2. in 3. točke izreka sodbe in sklepa sodišče prve stopnje citira določbo 4. točke 1. odstavka 23. člena ZDen-B. Sodišče prve stopnje se strinja s tožbenim ugovorom tožene stranke, da je bil namen zakonodajalca s sprejemom določbe 23. člena ZDen-B, da se ne glede na določbe ZUP/86 odpravijo določene nezakonitosti, ki so jih zagrešili upravni organi v zvezi z izdajanjem pozitivnih odločb o državljanstvu. Iz zakonodajnega gradiva (Poročevalec, št. 26/97, str. 26) je namreč razvidno, da je zakonodajalec menil, da so posebni obnovitveni razlogi potrebni zaradi tega, ker so bile v nekaterih denacionalizacijskih postopkih zakrivljene take kršitve materialnega zakona, ki imajo za posledico oškodovanje družbenega premoženja.

Odprava domnevno storjenih nepravilnosti in nezakonitosti v denacionalizacijskih postopkih v škodo družbene lastnine naj bi bila glede na stališča Ustavnega sodišča Republike Slovenije ustavno legitimna (Odločba US, št. U-I-121/97 in Odločba US, št. U-I-107/96). Šlo naj bi za denacionalizacijske odločbe, s katerimi je bila neupravičeno priznana lastninska pravica oziroma upravičenja lastninske narave. Odpravo takih nepravilnih odločb po mnenju sodišča narekuje nujna javna potreba, saj bi dokončna uveljavitev odločb, ki vsebujejo grobe nezakonitosti, pomenila prevlado zasebnih interesov nad javnim interesom. Zato je v skladu z načelom sorazmernosti v takih primerih, kot je obravnavani, dopustno obnoviti postopek denacionalizacije iz razlogov, navedenih v 23. členu ZDen-B (Odločba US, št. U-I-326/98). Določbo 4. točke 1. odstavka 23. člena ZDen-B je možno izvajati le v povezavi s 3. odstavkom 63. člena ZDen, in sicer tako, da organ, ki odloča o denacionalizaciji, na podlagi pravočasnega predloga pooblaščenega predlagatelja obnove denacionalizacijskega postopka (23. člen ZDen-B) ali po uradni dolžnosti uvede obnovo denacionalizacijskega postopka in po pravnomočnosti sklepa o dovolitvi obnove na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDen zahteva od organa za notranje zadeve, da na novo ugotovi državljanstvo prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja oziroma njegovega pravnega naslednika. Organ za notranje zadeve torej na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDen ponovno ugotavlja državljanstvo, ker je to posledica izredne obnove postopka denacionalizacije po 4. točki 1. odstavka 23. člena ZDen-B, ki pa za ponovno ugotavljanje državljanstva nima posebnih določb. Po presoji sodišča prve stopnje za obnovo denacionalizacijskega postopka v obravnavanem primeru zadošča že dvom v pravilnost ugotovitve državljanstva, ki ga v predlogu za obnovo denacionalizacijskega postopka navaja tožeča stranka in ga utemeljuje s tem, da je oseba, ki želi biti upravičenka po ZDen, bila nemške narodnosti in je v času podržavljenja živela v tujini. Po določbah Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 90/46, 104/47, 88/48 in 105/48) namreč niso bili državljani FLRJ osebe nemške narodnosti, ki so ob uveljavitvi tega zakona živele v tujini in so se med vojno ali pred njo s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Ta pogoj pa se po 3. odstavku 63. člena ZDen ne ugotavlja, ampak obstoja izpodbojna zakonska domneva, da razlog nelojalnega ravnanja vselej obstoja, če je oseba nemške narodnosti ob uveljavitvi navedenega zakona o državljanstvu dne 4.12.1948 živela v tujini. To pa za upravičenko (A.L.) v obravnavanem primeru niti ni bilo ugotovljeno. Torej je dvom v pravilnost obeh denacionalizacijskih odločb zaradi dvoma v pravilnost ugotovljenega državljanstva (navedena odločba z dne 20.10.1996) po presoji sodišča prve stopnje utemeljen.

Sodišče prve stopnje je zato tožbama ugodilo in izpodbijani odločbi (z dne 14. in 15.9.1999) odpravilo ter zadevi vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo pri ponovnem odločanju morala upoštevati navedena stališča sodišča prve stopnje.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo (2. in 3. točka sodbe in sklepa) prizadeti stranki ponavljata svoje navedbe in trditve v odgovoru na tožbo ter še dodajata: ZDen-B je bil objavljen dne 25.9.1998, veljati pa je začel osmi dan od dneva objave. To pa po njunem mnenju pomeni, da je ta zakon pričel veljati 3.10.1998. Iz tega sledi nadaljnje sklepanje, da je 6 mesečni rok za vložitev morebitnih predlogov za obnovo denacionalizacijskih postopkov, ki so že bili pravnomočno končani, potekel 3.4.1999. Glede na navedeno je ob pravilni uporabi zakona in ob nespornem dejstvu, da je tožeča stranka predloga za obnovo postopka v obeh zadevah, ki sta predmet tega upravnega spora, vložila dne 4.5.1999, mogoče ugotoviti, da sta bila oba predloga za obnovo postopka vložena prepozno.

Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na določbo 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ. A.L. se namreč kot 71 let stara ženica ob začetku vojne, niti pred njo, niti med vojno, prav z ničemer ni pregrešila zoper svoje državljanske dolžnosti. Zato ob podanem stanju ni prav nikakršnih razlogov, da se do pridobitve avstrijskega državljanstva ob koncu leta 1947 ne bi štela za državljanko FLRJ in LR Slovenije, kot je to že bilo pravilno ugotovljeno z ugotovitveno odločbo Upravne enote C. (z dne 20.10.1996). Ker je torej bila jugoslovanska državljanka (vse do 23.8.1947), premoženje pa ji je bilo podržavljeno v letu 1945 (Odločba Okrajne zaplembne komisije v C. z dne 10.10.1945), so bili po njunem mnenju izpolnjeni pogoji po ZDen za vrnitev podržavljenega premoženja njej.

Predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi njuni pritožbi ter izpodbijano sodbo (2. in 3. točka izreka sodbe in sklepa) razveljavi ter tožbo zavrne, predloga tožeče stranke za obnovo postopka pa kot prepozna zavrže, kot tudi da tožeči stranki naloži plačilo njima nastalih stroškov. Podrejeno pa predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo (2. in 3. točka izreka sodbe in sklepa) razveljavi ter zadevi vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo ponavlja svoje navedbe in trditve v obeh tožbah in še dodaja: Prizadeti stranki izpodbijata pravočasnost vložitve predlogov za obnovo postopka na podlagi 23. člena ZDen-B, pri čemer gre za pritožbeno novoto. Ne glede na to pa meni, da ni zamudila 6 mesečnega roka. Obnova postopka je po 23. členu ZDen-B možna ne glede na subjektivni oziroma objektivni rok po ZUP in ne glede na to, da ni več možno vlagati izrednih pravnih sredstev po Zakonu o pravdnem postopku. V predlogih za obnovo postopka ter kasneje v tožbah je zadostno obrazložila dejanske in pravne podlage za vložitev obnove, ki jih je sodišče prve stopnje tudi v celoti povzelo, zato jih ne obrazlaga ponovno. Dejstvo nepravilno izdane pozitivne ugotovitvene odločbe o državljanstvu se namreč navezuje tudi na pravico pokojne A.L. do plačila odškodnine od tuje države, saj je nesporno ugotovljeno, da se je konec vojne, torej že v letu 1945, odselila v Avstrijo ter 23.8.1947 pridobila avstrijsko državljanstvo. Tako na dan 28.8.1945 sploh ni bila v Sloveniji oziroma na ozemlju Jugoslavije. Nikjer se ne opira na določbo 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, kot to zmotno navajata prizadeti stranki, pač pa trdi, da je upravni organ, ki je izdal pozitivno ugotovitveno odločbo o državljanstvu, napačno uporabil 37. člen v zvezi s 1. odstavkom 35. člena in 2. členom Zakona o državljanstvu FLRJ. Predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno.

K 1. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita.

Prizadeti stranki neutemeljeno izpodbijata pravočasnost vložitve predlogov tožeče stranke za obnovo postopka na podlagi 23. člena ZDen-B, saj gre za pritožbeno novoto v razmerju do obeh tožb (1. odstavek 71. člena ZUS). Ne glede na to pa pritožbeno sodišče meni, da ima tožeča stranka prav, ko v odgovoru na pritožbo navaja, da ni zamudila 6 mesečnega roka po navedeni določbi. Ustavno sodišče Republike Slovenije je namreč s sklepom, št. U-I-326/98 z dne 30.9.1998, začasno zadržalo izvajanje ZDen-B. Zato so nekateri roki, določeni v tem zakonu, začeli teči šele po objavi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-326/98 z dne 14.10.1998, torej po 6.11.1998, ko je bila odločba objavljena v Uradnem listu RS, št. 76/98. Zato tudi navedeni rok iz 23. člena ZDen-B začne teči z dnem prenehanja začasnega zadržanja izvrševanja zakona (torej po 6.11.1998). Tožeča stranka je oba predloga za obnovo postopka vložila dne 4.5.1999, zato sta tudi pravočasna.

Sodišče prve stopnje se, glede na podatke in listine v upravnih spisih, utemeljeno sklicuje na določbo 4. točke 1. odstavka 23. člena ZDen-B. Dejanski stan v konkretni zadevi, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča podan. Šlo naj bi za pravnomočni denacionalizacijski odločbi z dne 9.7.1998 in 27.1.1999, na podlagi katerih je zavezanka Republika Slovenija - Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov L. dolžna vrniti nepremičnine v last in posest upravičenki A.L., rojeni Urlich, rojeni 7.12.1870 in umrli 26.4.1951, ki jo je upravni organ (Upravna enota L.) štel za upravičenko na podlagi odločbe o ugotovitvi državljanstva Upravne enote C. z dne 20.10.1996, iz katere izhaja, da se je imenovana štela za jugoslovansko državljanko in državljanko LR Slovenije od 28.8.1945 do 26.4.1951, ko ji je državljanstvo prenehalo zaradi smrti. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, ki ga to sodišče utemeljuje z odpravo domnevno storjenih nepravilnosti in nezakonitosti v denacionalizacijskih postopkih v škodo družbene lastnine, to je v denacionalizacijskih odločbah, katerih odpravo tudi po mnenju pritožbenega sodišča narekuje nujna javna potreba, saj bi dokončna uveljavitev teh odločb, ki vsebujejo grobe nezakonitosti, pomenila prevlado zasebnih interesov nad javnim interesom. Zato je utemeljeno stališče sodišča prve stopnje, da je, skladno z načelom sorazmernosti v takih primerih, kot je konkretni, dopustno obnoviti postopek denacionalizacije že v primeru, ko je obnovitveni razlog verjetno izkazan, ne glede na splošno določbo 3. odstavka 256. člena ZUP/86. Tudi navedena določba 23. člena ZDen-B navaja, da je dopustno začeti postopek obnove zoper pravnomočno denacionalizacijsko odločbo, zoper katero ni več možno vložiti izrednih pravnih sredstev po ZUP, če je bila nepravilno izdana pozitivna ugotovitvena odločba o državljanstvu (4. točka 1. odstavka), kar pa je bilo po vsej verjetnosti storjeno v konkretnem primeru (citirana odločba Upravne enote C. z dne 20.10.1996).

Glede na vse navedeno se tudi pritožbeno sodišče strinja z utemeljenim stališčem sodišča prve stopnje, da za obnovo denacionalizacijskega postopka v spornem primeru zadostuje že izdaja sklepa o dovolitvi obnove postopka o ugotovitvi državljanstva, ker je obnovitveni razlog verjetno izkazan. Sicer pa bosta lahko prizadeti stranki v obnovljenem upravnem postopku ugotovitve državljanstva uveljavljali vse svoje pravice in imeli na razpolago vsa dokazna sredstva.

Ker so glede na navedeno neupoštevne pritožbene navedbe prizadetih strank, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo prizadetih strank kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (2. in 3. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 73. člena ZUS.

K 2. točki izreka: Ker sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče v tem upravnem sporu presojata le zakonitost s tožbama izpodbijanih odločb, trpi vsaka stranka v tem upravnem sporu svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS). Zato je po presoji pritožbenega sodišča neupošteven predlog prizadetih strank v pritožbi, da naj pritožbeno sodišče naloži tožeči stranki plačilo njima nastalih stroškov.