Jedro

Trditveno in dokazno breme za nemožnost vnovčenja kratkoročnih sredstev, ki jih izkazujejo podatki AJPES, je na predlagateljici taksne oprostitve, ki pa tega bremena ni zmogla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog tožnice za oprostitev plačila sodne takse ponovno zavrnilo, ji je pa odobrilo odlog plačila do izteka šestih mesecev po pravnomočnosti tega sklepa. Odločitev je oprlo na ugotovitev, da po podatkih AJPES (bilanca stanja na dan 31. 12. 2018) njena kratkoročna sredstva (v višini 185.681,19 EUR) za 19.764,37 EUR presegajo njene kratkoročne obveznosti (ki znašajo 165.916,82 EUR), tožnica pa ni izkazala, da bi bila njena kratkoročna sredstva neizterljiva. Tako ni dokazala, da gre pri teh sredstvih za terjatve do podjetij v stečaju, za katere ni pričakovati poplačil. 2. Tožnica v pritožbi odločitev izpodbija. Vztraja, da gre pri kratkoročnih sredstvih za terjatve do podjetij, ki so v stečaju, ki niso izterljive. Iz vseh javno dostopnih podatkov izhaja, da stečaji potekajo več let in običajni upniki navadno niso poplačani. V roku 6-tih mesecev zato ni pričakovati nobenih prilivov. Prilaga knjigovodsko kartico FURS. Iz nje izhaja, da tožnica na dan 27. 2. 2020 FURS-u dolguje ... EUR. Gre za kratkoročne obveznosti in so zato tudi kratkoročna sredstva za ... EUR manjša od kratkoročnih obveznosti. Opozarja še na sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 1530/2019, s katerim je bila oproščena plačila takse zaradi pomanjkanja sredstev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bilo trditveno in dokazno breme za nemožnost vnovčenja kratkoročnih sredstev, ki jih izkazujejo podatki AJPES, na tožnici. In tega bremena tudi po presoji pritožbenega sodišča ni zmogla. Tako je navedla le to, da gre za knjigovodske terjatve do podjetij v stečaju, ne pa tudi do katerih podjetij, od kdaj so v stečaju in kje ti stečaji tečejo. V zvezi s tem tudi ni predložila nobenih dokazil. Tudi če bi pritožbeno sodišče soglašalo s pritožnico, da stečajni postopki lahko trajajo več let, to na odločitev ne bi vplivalo. Tožnica namreč že tega, da gre pri njej res za terjatve, ki jih uveljavlja v stečaju, ni dokazala.

5. Na odločitev ne more vplivati tožničina trditev, da na dan 27. 2. 2020 FURS-u dolguje ... EUR. Pritožbeno sodišče sicer v višino dolga ne dvomi, ne more pa slediti nadaljnji tožničini trditvi, da so zato kratkoročna sredstva za ... EUR manjša kot kratkoročne obveznosti. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je tožnica do te razlike prišla tako, da je znesek dolga do FURS-a na dan 27. 2. 2020, enostavno prištela k znesku kratkoročnih obveznosti iz bilance stanja na dan 31. 12. 2018, nato pa tako dobljen seštevek odštela od kratkoročnih sredstev iz iste bilance. Takemu načinu izračunavanja pa ni mogoče slediti že zato, ker gre za podatke iz različnega časovnega obdobja. Da je višina kratkoročnih sredstev v februarju 2020 ostala popolnoma enaka kot na dan 31. 12. 2018, pa tožnica ni izkazala. Bi pa to morala, saj ti podatki iz obstoječih zbirk podatkov (konkretno podatkov AJPES), do katerih dostopa sodišče na podlagi petega odstavka 12.a člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), (zaenkrat) niso razvidni. Enako velja za višino kratkoročnih obveznosti, saj tudi te niso nujno ostale enako visoke.

6. Končno je nerelevantno tudi sklicevanje na odločitev v drugem postopku, saj pritožbeno sodišče odloča na podlagi navedb in dokazov v tem postopku. Poleg tega pa iz predloženega sklepa ni razvidno, ali je prestal pritožbeni preizkus.

7. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1 sklep sodišča prve stopnje potrdilo.