Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da aktivna legitimacija tožeče stranke, glede na to, da ni zahtevala plačila na poseben račun rezervnega sklada, ni podana.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako: - da se za I. točko izreka doda nova II. točka izreka, ki se glasi: Sklep o izvršbi VL 165372/2015 Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 29. 12. 2015 ostane v prvi točki izreka v veljavi za zakonske zamudne obresti od zneska 76,73 EUR od 27. 11. 2015 do 8. 12. 2015 in za zakonske zamudne obresti od zneska 45,26 EUR od 30. 5. 2015 do 8. 12. 2015; - da dosedanji II. in III. točka izreka postaneta III. in IV. točka izreka; - da se 8. alineja II. točke (sedaj III. točke) izreka glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 76,73 EUR od 27. 11. 2015 do 8. 12. 2015 in od zneska 45,26 EUR od 30. 5. 2015 do 8. 12. 2015 razveljavi.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo za znesek 76,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2015 dalje in za znesek 45,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2015 dalje (I. točka izreka). Razsodilo je, da se v preostalem delu sklep o izvršbi VL 165372/2015 Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 29. 12. 2015 v prvi in tretji točki izreka razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne za postavke, ki so razvidne iz II. točke izreka. Glede stroškov je odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 55,00 EUR stroškov postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče pravilno ustavilo postopek glede glavnice v višini 76,73 EUR in 45,26 EUR, ni pa upoštevalo, da glede zamudnih obresti od navedenih zneskov tožeča stranka tožbe ni umaknila. Sodišče bi moralo ugotoviti, da celotni stroški terjatve tožeče stranke iz naslova upravljanja še niso bili poravnani in je treba sklep o izvršbi v tem delu obdržati v veljavi. Tožena stranka je plačala stroške šele po vložitvi tožbe, sodišče bi moralo tožeči stranki priznati vsaj delni uspeh v pravdi. Sodišče je zmotno presodilo, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vtoževanje sredstev v rezervni sklad in je ta del zahtevka v celoti zavrglo (pravilno zavrnilo). Sodišče citira sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 263/2015, ki pravi, da je upravnik aktivno procesno legitimiran za izterjavo vplačil v rezervni sklad že na podlagi zakona, če to zahteva na poseben račun. Hkrati sodišče navede, da lahko upravnik zahteva vplačila v rezervni sklad na svoj račun, če tako zbrana sredstva v desetih dneh prenakaže na fiduciarni račun za rezervni sklad. V konkretni pravdi je bila tožeča stranka tudi izrecno s strani etažnih lastnikov pooblaščena, da izterjuje sredstva - neplačana vplačila v rezervni sklad od etažnih lastnikov, v imenu drugih etažnih lastnikov. Ko bi bila tožena stranka obsojena, bi tožeča stranka izterjana sredstva prenakazala na fiduciarni račun. V tožbenem petitu se nikoli ne piše, da mora tožena stranka denarna sredstva nakazati na določen TRR, ampak se zahtevek vedno oblikuje abstraktno. Ker ni bil opravljen narok, je bila tožeči stranki kršena pravica do kontradiktornosti in neposrednosti, kar je vplivalo na zakonitost sodne odločbe. Sklicuje se na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3224/2010, iz katere izhaja, da je podana aktivna legitimacija tožeče stranke, ki je vtoževane stroške iz svojih sredstev založila za toženo stranko in je zato upravičena do povrnitve na podlagi določb Obligacijskega zakonika (OZ) o neupravičeni pridobitvi. Ni razloga, da ne bi bila dopustna oblika posrednega mandatnega zastopanja, pri kateri bi upravnik v sodnem postopku nastopal v svojem imenu, zahteval pa bi plačilo na poseben račun. Slednjo ugotovitev tožeča stranka povzema iz odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 263/2015. Opozarja tudi, da je v navedeni odločbi Vrhovno sodišče RS povedalo, da ima upravnik aktivno procesno legitimacijo za izterjavo vplačil v rezervni sklad že na podlagi zakona. Upravnik v razmerju do etažnih lastnikov vedno nastopa v svojem imenu, zato tudi poziv za vplačilo v rezervni sklad sestavi in pošlje v svojem imenu. Iz določbe 5. alineje četrtega odstavka 118. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ izhaja zakonsko pooblastilo upravniku, da v sodnih postopkih, ki se tičejo pravic in koristi etažnih lastnikov, vlaga tožbe v imenu etažnih lastnikov. Podelitev aktivne procesne legitimacije upravniku za izterjavo vplačil v rezervni sklad na podlagi zakona je tudi ustavno skladna. Gre za razširitev procesne legitimacije na upravnika in ne odvzem procesne legitimacije etažnim lastnikom. Tožena stranka ni nasprotovala trditvi, da je tožeča stranka zanjo zalagala denar za rezervni sklad in opravila upravnika in dejstvu, da je upravnik stavbe tožeča stranka. Neprerekane navedbe se štejejo za resnične. Sodišče ne bi smelo izhajati iz stališča, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za izterjavo sredstev rezervnega sklada. Vrhovno sodišče RS zaključuje, da ima upravnik aktivno procesno legitimacijo za izterjavo vplačil v rezervni sklad, če zahteva plačilo na poseben račun. Tožeča stranka je zahtevala plačilo prav na tak račun, svoj račun, kasneje pa ta sredstva nakaže etažnim lastnikom. Etažni lastniki so tožečo stranko izrecno pooblastili za izterjavo sredstev v rezervni sklad, bila je tako aktivno legitimirana za ta postopek. Ker je sodišče zmotno zavrglo (prav zavrnilo) zahtevek tožeče stranke, je sodba tudi v delu, ki se nanaša na stroške, zmotna. Predlaga, da višje sodišče ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. V konkretni zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V postopku v sporih majhne vrednosti se lahko sodba izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

5. Pritožba utemeljeno opozarja, da tožeča stranka tožbe glede zamudnih obresti od plačanih zneskov ni umaknila (umik je bil podan le glede glavnice), zato je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko je odločilo, da sklep o izvršbi razveljavi in zahtevek zavrne tudi glede zakonskih zamudnih obresti od plačanih zneskov (8. alineja II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje). Ker je bila tožena stranka s plačilom navedenih zneskov v zamudi, je treba glede zamudnih obresti od zapadlosti do 8. 12. 2015 (dan plačila obeh zneskov) sklep o izvršbi vzdržati v veljavi in je sodišče druge stopnje temu ustrezno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izreka te sodbe. Neutemeljena pa je navedba, da naj bi bili ti stroški plačani šele po vložitvi tožbe in da bi moralo sodišče iz tega naslova tožeči stranki priznati vsaj delen uspeh v pravdi, saj sta bila oba zneska plačana 8. 12. 2015, predlog za izvršbo v tej zadevi pa je bil vložen 28. 12. 2015. 6. Neutemeljena je navedba, da naj bi bila tožeči stranki kršena pravica do kontradiktornosti in neposrednosti, ker sodišče ni opravilo naroka, saj gre za spor majhne vrednosti in je bilo o zadevi mogoče odločiti na podlagi predloženih pisnih dokazov, stranke pa izvedbe naroka niso predlagale (drugi odstavek 454. člena ZPP).

7. Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 263/2015 in jo povzema. Kljub temu, da povzame stališče, da je upravnik aktivno procesno legitimiran za izterjavo vplačil v rezervni sklad, če zahteva plačilo na poseben račun, na katerem se ta sredstva vodijo, zmotno zatrjuje, da ni potreben zahtevek, da je treba sredstva nakazati na določen TRR, ker se v tožbenem petitu to nikoli ne piše na ta način, ampak se zahtevek oblikuje abstraktno. Prej navedeno stališče, ki izhaja iz navedene odločbe VS RS, je jasno. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da upravnik (izvensodno) sicer lahko zbira sredstva rezervnega sklada na svojem računu in jih potem najkasneje v desetih dneh od vplačila prenese na poseben transakcijski račun, kar pa zgolj tehnično olajšuje izvensodno plačevanje sredstev rezervnega sklada. Navedeno pa ne pomeni, da se lahko v sodnem postopku zahteva plačilo sredstev rezervnega sklada na kakšen drug račun, kot tisti, o katerem govori prvi odstavek 42. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1). Vse drugačne pritožbene navedbe tožeče stranke so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da aktivna legitimacija tožeče stranke, glede na to, da ni zahtevala plačila na poseben račun rezervnega sklada, ni podana.

8. Tožeča stranka je v postopku v trditve mešala več pravnih podlag, njene navedbe pa so si med seboj nasprotovale. Nasprotujoče navedbe podaja tudi v pritožbi. Tako navaja, da je zmotno stališče sodišča, da bi morala zahtevati plačilo na račun rezervnega sklada, ker zahteva plačilo na svoj račun, s katerega potem sredstva nakaže etažnim lastnikom, po drugi strani pa, da naj bi za toženo stranko zalagala denar za rezervni sklad. Že sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da so bile trditve tožeče stranke same s seboj v nasprotju in pravilno upoštevalo, da so bile relevantne trditve glede vplačil v rezervni sklad (tožeča stranka je zatrjevala tudi, da gre za stroške upravljanja in obratovanja, v smislu vodarine, kanalščine, okoljske dajatve, elektrike). Ker so sporni ostali dejansko stroški rezervnega sklada, podlaga v smislu 197. člena OZ ni uporabljiva, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje. Če tožeča stranka zatrjuje, da bo sredstva naknadno nakazala na račun rezervnega sklada, je to v nasprotju s trditvijo, da je sredstva že založila za toženo stranko, zato takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče slediti.

9. Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje tudi na pooblastila, podana s strani etažnih lastnikov, da lahko izterjuje sredstva - nevplačana vplačila v rezervni sklad, iz katerih izhaja, da dva od etažnih lastnikov pooblaščata tožečo stranko, da izterja neplačana plačila v rezervni sklad tako, da lahko plačilo zahteva v svojem imenu. Oblika posrednega mandatnega zastopanja, v kateri zastopnik, to je tožeča stranka, nastopa v svojem imenu tako, da za zastopanega pravna dejanja zastopnika učinkujejo samo posredno, ni dopustna. V takem primeru bi upravnik lahko zahteval plačilo na svoj račun, kar pa ni v skladu s kogentno določbo prvega odstavka 42. člena SZ-1. Dopustna je le taka oblika posrednega mandatnega zastopanja, pri kateri upravnik, kot je bilo že pojasnjeno, nastopa v svojem imenu, plačilo pa s tožbenim zahtevkom zahteva na poseben račun, na katerem se vodijo sredstva rezervnega sklada. Takšnega zahtevka tožeča stranka ni postavila, zato je nesklepčen tožbeni zahtevek sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo (in ne zavrglo).

10. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je v že opisanem obsegu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo (358. člen ZPP), v preostalem delu pa jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka je s pritožbo uspela le v minimalnem delu glede zamudnih obresti, v pretežnem delu pa je s pritožbo propadla, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).