Jedro

Kljub toženčevim zatrjevanjem, da je bil njegov osebni dohodek višji od tožničinega, sta obe sodišči tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilno odločili, da sta deleža pravdnih strank na nepremičnem premoženju (stanovanju) enaka, saj sta ugotovili, da je bilo posojilo za plačilo pologa za nakup stanovanja dano obema strankama, da sta se stranki dogovorili, da stanovanje kupujeta skupaj in, kar je še posebej pomembno in odločilno, da pravdni stranki stanovanja na C. v K. sploh ne bi mogli kupiti, če ne bi imela tožnica že pred nakupom stanovanja drugega stanovanja, ki je bilo pred sklenitvijo prodajne pogodbe zamenjano za kasneje skupno odkupljeno stanovanje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo obseg skupnega (premičnega in nepremičnega) premoženja pravdnih strank in odločilo, da znaša solastninski delež vsake od pravdnih strank na tem premoženju 1/2. Toženi stranki je še naložilo, da mora tožeči stranki plačati 4.100,00 DEM z zamudnimi obrestmi in ji povrniti stroške postopka v znesku 105.095,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, ki se je nanašal na premično premoženje, plačilo zneska 4.100,00 DEM in plačilo stroškov postopka in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Glede odločitve o nepremičnem premoženju (dvosobno stanovanje na C. K. - točka I. izreka sodbe sodišča prve stopnje) pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočnemu delu sodbe sodišča druge stopnje (odločitvi, da predstavlja stanovanje skupno premoženje pravdnih strank in da znaša solastninski delež vsake od pravdnih strank 1/2) je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je v razlogih razveljavitvenega sklepa, ki se nanaša na premično premoženje, navedlo, da je potrebno v ponovljenem postopku oceniti tudi višino osebnih dohodkov obeh pravdnih strank, odločitev o obsegu nepremičnega premoženja in deležih na njem pa je kljub temu potrdilo. Če sodišče prve stopnje zaradi neupoštevanja osebnih dohodkov strank ni pravilno ugotovilo deležev na premičnem premoženju, potem bi to moralo veljati tudi za nepremično premoženje. Razlogi sodišča druge stopnje so zato v medsebojnem nasprotju, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Izpodbijana sodba naj se zato razveljavi, zadeva pa v celoti vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija tožene stranke je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Netočna je revizijska trditev, da je bila odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se je nanašal na premično premoženje, razveljavljena le iz razloga, ker naj bi bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z osebnimi dohodki pravdnih strank. Iz razlogov pritožbenega sodišča namreč povsem jasno izhaja, da je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje pravilno ugotovljeno, da je bilo nepremično premoženje (stanovanje) brez dvoma pridobljeno tekom trajanja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank, da pa ta ugotovitev, zaradi zmotne materialnopravne presoje, kdaj naj bi ta skupnost med pravdnima strankama nastala, za premično premoženje ne velja. Sodišču prve stopnje je bilo zato naloženo, da najprej ugotovi, katero premično premoženje je bilo sploh pridobljeno tekom trajanja zunajzakonske skupnosti, ter nato o solastninskih deležih na tem premoženju, tudi ob upoštevanju osebnih dohodkov pravdnih strank, ponovno odloči. Ob napotku, naj se v ponovljenem postopku upošteva tudi višina osebnih dohodkov pravdnih strank, pa je pritožbeno sodišče tudi izrecno navedlo, "da predstavljajo ti dohodki le enega od elementov, ki jih je mogoče upoštevati pri ugotavljanju deleža na skupnem premoženju, ker niso nič manj pomembne tudi ostale oblike dela, ki sicer nimajo neposrednega finančnega učinka, so pa bistvena sestavina skupnega življenja in z njimi partnerja tudi izpolnjujeta svoje obveznosti do družine in doma in ki vplivajo na upravo, ohranitev ali povečanje skupnega premoženja" (2. odstavek razlogov na 4. strani odločbe sodišča druge stopnje). Vse prej navedene druge elemente pa sta sodišči predvsem upoštevali pri odločanju o deležih na nepremičnem premoženju (stanovanju). Kljub toženčevim zatrjevanjem, da je bil njegov osebni dohodek višji od tožničinega, sta obe sodišči tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilno odločili, da sta deleža pravdnih strank na nepremičnem premoženju (stanovanju) enaka, saj sta ugotovili, da je bilo posojilo za plačilo pologa za nakup stanovanja dano obema strankama, da sta se stranki dogovorili, da stanovanje kupujeta skupaj in, kar je še posebej pomembno in odločilno, da pravdni stranki stanovanja na C. v K. sploh ne bi mogli kupiti, če ne bi imela tožnica že pred nakupom stanovanja drugega stanovanja, ki je bilo pred sklenitvijo prodajne pogodbe zamenjano za kasneje skupno odkupljeno stanovanje.

Iz navedenih razlogov v reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb ZPP ni podana, materialno pravo pa je tudi pravilno uporabljeno. Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero se pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), nista zagrešili, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).