Jedro

Pritožba ne more biti uspešna, če pritožnik kot ekskulpacijski razlog ponavlja dejstva, o katerih je sodišče prve stopnje v obsodilni sodbi zoper njega že zavzelo stališče.

Izrek

Pritožba obdolženega D.G. se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolženi D. G. je dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka povprečnino v znesku 40.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obdolženi D. G. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po I. odstavku 224. člena KZ in obsojen na pogojno obsodbo dveh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Naložena mu je bila povrnitev stroškov kazenskega postopka v znesku 24.244,00 SIT ter plačilo povprečnine v znesku 40.000,00 SIT. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obdolženec iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Smiselno je predlagal njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh izvedenih dokazov prišlo do pravilnega zaključka, da je obdolženec presekal električne žice za delovanje vodovoda. To dejstvo priznava tudi obdolženi, ki je v zagovoru zatrdil, da oškodovanki nikdar ne bo dovolil uporabljati vodovoda, kateri delno poteka preko njegovega zemljišča, razen v primeru, da bi mu oškodovanka povrnila škodo, ki jo je utrpel na tlakovcih in rožah. Sodišče prve stopnje ni sledilo zagovoru obdolženca v delu, ko je zatrjeval, da se je oškodovanka lotila izgradnje vododova brez njegove vednosti in dovoljenja, ter da mu je povzročila škodo na njegovem zemljišču. Da temu ni tako, so izpovedale priče na glavni obravnavi, ki so zatrdile, da je obdolženec dal dovoljenje za izgradnjo in celo sodeloval pri izgradnji vodovoda. Iz fotografij je razvidno, da obdolžencu ni nastala škoda, saj napeljava vodovoda poteka po delu njegovega travnika, kjer pa ni ne tlakovcev in ne rož. Obdolženec tudi ne soglaša z zneskom za povrnitev škode. Vendar pa izpodbijana sodba sploh ne vsebuje odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, saj ga oškodovanka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni priglasila. Sodišče druge stopnje je tudi ocenilo, da je izrečena pogojna obsodba in v okviru te določena kazen ter preizkusna doba v celoti primerna. Zato ni ugotovilo podlage za njeno spremembo v obdolženčevo korist. Ker tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal nepravilnosti, pritožbi ni bilo ugoditi. Obdolženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan plačati povprečnino v znesku 40.000,00 SIT. Znesek je odmerjen z upoštevanjem enostavnosti zadeve, kratkotrajnostjo pritožbenega postopka in obdolženčevih premoženjskih razmer.