Jedro

Ker delavec ne more imeti hkrati sklenjenih dveh pogodb o zaposlitvi za polni delovni čas, je sodišče prve stopnje zahtevek za ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da so nične vse pogodbe o zaposlitvi (s prip. aneksi), sklenjene med tožnikom in tretjo toženko (za obdobje od 1. 9. 2015 – 9. 10. 2016) in med tožnikom in četrto toženko (za obdobje od 12. 10. 2016 – 9. 11. 2016) ter med tožnikom in peto toženko (za obdobje od 16. 11. 2016 – 18. 10. 2019) in da med tožnikom in drugo toženko od 16. 2. 2005 dalje do 18. 10. 2019 obstoji pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, za poln delovni čas, za delovno mesto LTD od 1. 1. 2007 dalje pa za delovno mesto KV LTD VILIČARIST (podredno viličarist), (za osnovno bruto plačo 1.019,64 EUR) povečano za vse dodatke in ostale pripadke po splošnih aktih in podjetniški kolektivni pogodbi druge toženke; da so dolžne toženke v roku 15 dni tožniku povrniti tudi pravde in sodne stroške tega postopka v višini kot jih odmeri sodišče, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva poteka paricijskega roka dalje pa do plačila (I. točka izreka). Tožbo je v delu, ki se nanaša na izročitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, zavrglo (II. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje se s tipsko pritožbo pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo (pravilno: sodbo in sklep) sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo in sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, stroške pa naj krije druga toženka. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo. Ugotovilo je, da je tožnik opravljal delo na enak način kot luški delavci in sicer osebno, nepretrgano, po navodilih, pod nadzorom in v organiziranem delovnem procesu druge toženke, le plačo so mu izplačevale tretja, četrta oziroma peta toženka. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo tudi, da so te ob najavljeni potrebi druge toženke poslale določeno število delavcev, ki so delo opravljali po njenih navodilih. Te toženke niso bile registrirane za posredovanje delavcev k drugemu uporabniku, zato je bila druga toženka tožnikov dejanski delodajalec. Tako je bil tožnik pri njih dejansko zaposlen na črno. Tožnik je delo pri njej opravljal brez pisne pogodbe, za tak primer pa se po 18. členu ZDR-1 šteje, da obstoji pogodba o zaposlitvi med drugo toženko in tožnikom, po sedmem odstavku 5. člena ZPDZC-1 pa mu je druga toženka dolžna priznati plačilo nadomestil plače v višini, kot mu za to delo pripada za celotno obdobje. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da so ostale toženke agencijsko posredovale delavce k drugi toženki. Vse toženke so ravnale v nasprotju z zakonskimi normami, in sicer tretja, četrta in peta v nasprotju z 2. odstavkom 163. člena ZUTD, 59. - 63. členom ZDR-1 in 3. členom ZPDZC-1, druga toženka pa s 3. odstavkom 166. člena ZUTD, 59. - 64. členom ZDR-1 in 4. členom ZPDZC-1. Te določbe so kršili zaradi "poslovnega interesa", ki se je kazal v izkoriščanju tožnika, ki je delo opravljal po bistveno nižji ceni, kot je bila cena, določena v kolektivni pogodbi druge toženke. Druga toženka je z IPS sklepala pogodbe le pod pogojem, da ti niso bili registrirani kot agencije, kar je nedopusten in nemoralen nagib. Šlo je le za pridobitev dobička, dejansko na škodo tožnika. Tako so pogodbe sklenjene med tožnikom in tretjo, četrto in peto toženko nične, ker so bile sklenjene za napotitev tožnika na delo k drugi toženki. Nične pa so tudi zato, saj so s pogodbami o poslovnem sodelovanju kršena načela morale. Ker je bil tožnik dejansko v delovnem razmerju pri drugi toženki, je ta dolžna vzpostaviti za tožnika stanje, kot bi bilo, če bi ravnala zakonito. Poleg tega pa poudarja še, da tudi če bi bile ostale toženke agencije, bi tožnik moral preiti k drugi toženki kot dejanskemu delodajalcu, ker tožnik pri njej ni delal začasno. Na to kaže več letno opravljanje dela tožnika na istem delovnem mestu, zato je pri drugi toženki šlo za stalno potrebo po njegovem delu. Po ZDR-1 se šteje, da obstoji pogodba o zaposlitvi z drugo toženko, ki mu je dolžna priznati nadomestilo plače v višini za celotno obdobje po sedmem odstavku 5. člena ZPDZC-1 in 162. členu OZ.

3. Druga toženka je podala odgovor na pritožbo in predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, odločitev pa je pravilna.

6. Najprej je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožnik tožbo delno umaknil. Kot izhaja iz navedb njegovega pooblaščenca (zapisnik naroka z dne 24. 3. 2022, l. št. 61) in iz točke 11 obrazložitve izpodbijane odločbe, je tožnik vztrajal z zahtevkom za ugotovitev ničnosti pogodb o zaposlitvi s toženkami A. d. o. o., B. d. o. o. in C. d. o. o., za ugotovitev delovnega razmerja pri drugi toženki v času med 16. 2. 2005 in 18. 10 2019 s priznanjem vseh pravic iz delovnega razmerja vključno z izplačilom plače. Vendar pa je sodišče prve stopnje odločilo le o zahtevku, da je dolžna druga toženka tožniku izročiti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, in sicer je tožbo v tem delu zavrglo, zavrnilo pa je zahtevka na ugotovitev ničnosti pogodb s pripadajočimi aneksi s tretjo, četrto in peto toženko ter ugotovitev, da med tožnikom in drugo toženko od 16. 2. 2005 dalje do 18. 10. 2019 obstoji pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, za polni delovni čas, za delovno mesto LTD, od 1. 1. 2007 dalje pa za delovno mesto KV LTD VILIČARIST (podredno viličarist), za osnovno bruto plačo 1.019,64 EUR, povečano za vse dodatke in ostale pripadke po splošnih aktih in podjetniški kolektivni pogodbi druge toženke. Ni pa odločilo o zahtevku za priznanje pravic iz delovnega razmerja vključno s plačo v mesečni višini 2.400,00 EUR bruto mesečno. Tožnik v roku iz 325. člena ZPP ni predlagal izdaje dopolnilne sodbe.

7. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik od 16. 2. 2005 do vključno 18. 10. 2019 v delovnem razmerju pri tretji, četrti in peti toženki. Te so bile IPS podjetja. Delo je dejansko opravljal v D. d. d., s katero so imeli njegovi delodajalci sklenjene t. i. pogodbe o poslovnem sodelovanju, na podlagi katerih so na opravljanje dela v D. pošiljale svoje delavce, čeprav niso imele statusa agencij za posredovanje delovne sile uporabnikom. Tožnik je bil v obravnavanem obdobju dejansko vključen v delovni proces druge toženke in je delo v opravljal pod njenim nadzorom. Tožnik je pred vložitvijo tožbe dne 4. 1. 2021 skladno z 200. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) drugi toženki poslal pisni zahtevek za odpravo nezakonitosti, pisni poziv za razporeditev na delovno mesto viličarist, na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi, izplačilo mesečnih plač v višini 2.400,00 EUR, prijavo v obvezna socialna zavarovanja in vpis v matično evidenco ZPIZ, saj je delo z vsemi elementi delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1 opravljal brez sklenjene pogodbe o zaposlitvi z drugo toženko. Ta v zakonsko določen roku nepravilnosti ni odpravila, zato je tožnik zahteval sodno varstvo.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodb o zaposlitvi, ki jih je imel tožnik sklenjene s tretjo, četrto in peto toženko, skupaj s pripadajočimi aneksi. Te pogodbe so se dejansko izvajale, saj je bil tožnik na njihovi podlagi v delovnem razmerju in prijavljen v vsa obvezna zavarovanja.

9. Zahtevek za ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in drugo toženko je prav tako neutemeljen. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je dne 4. 1. 2021 drugi toženki podan zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja skladno z določbo tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 prepozen, zato je njegov tožbeni zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja pri drugi toženki zavrnilo. Zavrnilo pa ga je tudi iz razloga, ker je bil tožnik v vtoževanem obdobju z ostalimi tremi toženkami v delovnem razmerju na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi. Skladno z obstoječo sodno prakso VDSS, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, in sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v zadevah VIII Ips 8/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 19/2022 in VIII Ips 20/2022 vse z dne 20. 12. 2022, VIII Ips 9/2022 z dne 13. 12. 2022 ter VIII Ips 5/2022 z dne 21. 2. 2023, delavec (tožnik) ne more imeti hkrati sklenjenih dveh pogodb o zaposlitvi za polni delovni čas. Tako je sodišče prve stopnje tudi ta zahtevek utemeljeno zavrnilo.

10. Ker v pritožbi niso konkretizirani razlogi za izpodbijanje sklepa o zavrženje tožbe v delu, ki se nanaša na dolžnost druge toženke, da tožniku izroči pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, je ta sklep pritožbeno sodišče presojalo po uradni dolžnosti in ugotovilo, kot izhaja že iz točke 5 te obrazložitve, da je tudi ta odločitev materialnopravno pravilna.

11. Glede na navedeno niso podani razlogi, iz katerih se sodba in sklep lahko izpodbijata in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

12. Pritožbeno sodišče je presojalo le navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih stranki nista priglasili.