Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sodba Pdp 903/2013

ECLI:SI:VDSS:2013:PDP.903.2013 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Višje delovno in socialno sodišče
29. oktober 2013
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Tožnik (vodja skladišča) je ponarejal poslovne dokumente podjetja, to je delovne naloge, in s tem ustvarjal navidezni red v skladišču ter tako naklepno prirejal vse redne inventure. Ob prvem opaženem manku v skladišču ni opozoril svojih nadrejenih. Ponarejanje delovnih nalogov z namenom, da se ob inventuri ne pokaže dejansko stanje v skladišču, pomeni hujšo kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Takšno kršitev je možno storiti le naklepoma. Naklepnost ravnanja je razvidna iz dejstva, da je tožnik delovne naloge, ki so neresnično prikazovali, da je bilo blago prenešeno na posamezne stranke, kasneje storniral. Tudi neobveščanje nadrejenih o dejanskem stanju v skladišču, to je o manku, pomeni hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja storjeno najmanj iz hude malomarnosti. Zato je bil podan zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, določen v 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 27. 8. 2010 podala tožniku. Zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem prejema izredne odpovedi, temveč še traja z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodja skladišča z dne 21. 5. 2007 in aneksom k tej pogodbi z dne 1. 4. 2010, kot da mu delovno razmerje ne bi prenehalo in sicer do odločitve sodišča prve stopnje. Zavrnilo je zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do odločitve sodišča prve stopnje o tem zahtevku, prizna neprekinjeno delovno dobo in pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje uredi vpis zavarovalne dobe v matično evidenco. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku za čas od dneva nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do odločitve sodišča prve stopnje obračuna mesečna nadomestila plač v višini 1.112,54 EUR bruto mesečno, od navedenih bruto mesečnih nadomestil plače obračuna in plača pristojnim institucijam vse pripadajoče davke in prispevke, tožniku pa izplača pripadajoče neto zneske mesečnih plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti v plačilo vsakega posameznega neto zneska nadomestila plače, ki zapade v plačilo vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku plača denarno odškodnino namesto reintegracije v višini 16.688,10 EUR. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 1. odstavka 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami), ker ni upoštevalo dejstev in dokazov, ki jih je tožnik po svojem pooblaščencu navajal po prvem naroku za glavno obravnavo. Tožnik se je sam udeleževal postopka do zaključka prvega naroka, saj je bil brez sredstev, obenem pa zaradi lastništva nepremičnine in preteklih dohodkov ni izpolnjeval pogojev za brezplačno pravno pomoč. Navedeno pomeni, da tožnik brez svoje krivde na prvem naroku ni navajal vseh relevantnih dejstev in dokazov. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana zaradi nasprotja med ugotovitvijo sodišča prve stopnje v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe o tem, da iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja kršitev in znaki kaznivega dejanja ter ugotovitvijo v 19. točki obrazložitve, da tožena stranka med postopkom ni natančno utemeljila zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil tožnik. Sodišče prve stopnje je upoštevalo pooblastilo, ki je bilo za vodenje postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dano A.A., čeprav ga je tožena stranka v spis vložila po prvem naroku. Razen tega pooblastila za podajo odpovedi ne more dati vodja podružnice, saj ta ne predstavlja osebe, ki bi bila lahko zakoniti zastopnik delodajalca. Edini zakoniti zastopnik tožene stranke je bil direktor B. d.o.o., C. D.D.. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik namenoma ponarejal poslovne dokumente. Tudi, če bi tožnik izdajal delovne naloge, za katere ni imel podlage, bi šlo k večjemu za neupravičeno izdajanje dokumentacije, kar pa ni enako ponarejanju. Tožniku v zvezi z domnevnimi hujšimi kršitvami obveznosti iz delovnega razmerja ni mogoče očitati naklepa. Tožnik se je pri vodenju skladišča držal navodil, ki jih je prejemal od nadrejenih, zlasti še od E.E.. Tožnik je nadrejene ustno opozarjal na to, da v skladišče vstopajo posamezniki in iz njega jemljejo predmete mimo pravil. Pri izredni inventuri se je skoraj vse manjkajoče blago iz skladišča našlo na raznih lokacijah v okviru tožene stranke, kar dokazuje, da se je blago iz skladišča iznašalo mimo predpisov pri toženi stranki, česar pa tožnik sam ni mogel preprečiti. Sodišče prve stopnje v 19. točki obrazložitve pravilno ugotavlja, da tožena stranka med postopkom ni natančno utemeljila zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil tožnik, zato ni izkazan odpovedni razlog iz 1. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Predmet presoje zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je zato lahko le kršitev iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Iz izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, katere pogodbene obveznosti naj bi tožnik kršil, pač pa je te obveznosti sodišče prve stopnje samo ugotavljalo, s tem širilo utemeljitev odpovedi še na malomarno ravnanje tožnika z varnostnim sistemom in dajanje gesla drugim zaposlenim. Iz izpodbijane odpovedi tudi ni razvidna stopnja krivde, ki naj bi jo tožena stranka očitala tožniku. Sodna presoja zakonitosti odpovedi je omejena na zakonitost tistega odpovednega razloga, ki je naveden v odpovedi. Tožniku se je v odpovedi poleg ponarejanja dokumentov očitalo, da že ob prvem opaženem manjku nanj ni opozoril nadrejenih, s čemer je omogočil, da se je manjko skozi čas povečeval. Tožnik je za manjke v skladišču izvedel šele po dne 13. 8. 2010 opravljeni izredni inventuri. Sicer pa dejstvo inventurnega manjka, samo po sebi ne pomeni kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. V izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedena konkretna opredelitev kršitev. Sodišče lahko presoja le kršitve pravil, ki jih delodajalec zatrjuje v odpovedi, ne more pa samo iskati morebitnih drugih razlogov za odpoved. Ravno to pa je v izpodbijani sodbi storilo sodišče prve stopnje, saj je nedopustno širilo vsebino odpovedi in nedopustno odpravilo pomanjkljivosti delodajalčeve odpovedi. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi povsem spregledalo izpovedbo E.E., da po njegovi oceni tožnik ni bil dorasel svojemu delu, zaradi česar tožena stranka z njim ni bila zadovoljna. Navedeno bi lahko bilo kvečjemu razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Zaradi neupoštevanja te izpovedbe pa je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnika in predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu enkrat že odločalo in tudi takrat tožnikov zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je takšno sodbo razveljavilo, saj so bili njeni razlogi nejasni glede vprašanja, s katerimi ravnanji je tožnik kršil obveznosti oziroma razmerja in ali je pri tem ravnal naklepno ali iz hude malomarnosti. Sodišču prve stopnje je naložilo, da v novem postopku ugotovi, ali iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik ponarejal poslovne dokumente in s tem ustvaril navidezni red v skladišču, kar je vplivalo na ugotovitve ob inventurah in ali bi o opaženih manjkih mogel in moral opozoriti svoje nadrejene. V novem postopku je sodišče prve stopnje navedene pomanjkljivosti odpravilo in izdalo izpodbijano sodbo.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana zaradi nasprotja med 10. in 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. Istovrstni ugovor je tožnik uveljavljal že zoper sodbo Pd 522/2010 z dne 1. 2. 2012, ki je bila izdana v tem sporu. Zaradi navedenega ni razumljivo, da sodišče s svojega stališča ni napisalo bolj jasno, vendar pa kljub temu velja, kar je pritožbeno sodišče zapisalo že v sklepu Pdp 478/2012 z dne 29. 11. 2012. Zaradi domnevnega nasprotja med 10. in 19. točko obrazložitve izpodbijana sodba nima takšnih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo možno preizkusiti. Med stališčem sodišča prve stopnje iz 10. točke obrazložitve („iz predmetne izredne odpovedi jasno izhaja, da naj bi imele očitane kršitve tudi znake kaznivega dejanja“) in 19. točke obrazložitve („tožena stranka med postopkom ni natančno utemeljila zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil tožnik“), ni nasprotja. Stališče v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pomeni zgolj to, da se izredna odpoved sklicuje na kršitve, ki naj bi imele znake kaznivega dejanja (kar je tudi res), stališče v 19. točki pa, da teh znakov tožena stranka niti med postopkom ni natančno utemeljila (kar implicitno pomeni, da tega ni storilo niti v odpovedi). V nobenem primeru zaradi navedenih stališč ne more biti podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je namreč podana samo, če ima sodba takšne pomanjkljivosti, da je sploh ni možno preizkusiti. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da z zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadostuje, da je tožena stranka izkazala, da je podan razlog za odpoved iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Takšno odločitev je možno v celoti preizkusiti, kakor bo to razloženo v nadaljevanju.

Obstoj iste bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožba uveljavlja z navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe priče E.E. o tem, da tožnik ni bil dorasel svojemu delu, zaradi česar tožena stranka z njim ni bila zadovoljna. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Vendar pa navedeni del izpovedbe priče E.E. ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu, saj tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz razloga nesposobnosti, temveč zaradi tega, ker je tožnik ponarejal listine tožene stranke, da bi prikril manjko in zaradi neobveščanja nadrejenih o tem manjku. Del izpovedbe priče, na katerega se sklicuje pritožba, bi bil lahko relevanten le v primeru, če bi se v dokaznem postopku pokazalo, da tožnik ni storil nobene od očitanih kršitev oziroma, da je tožena stranka z izredno odpovedjo hotela zgolj prikriti, da se tožnika želi znebiti zaradi tega, ker je v resnici nesposoben. Vendar pa bi bila v takšnem primeru izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zaradi tega, ker ne bi bil podan razlog, zaradi katerega je delodajalec odpoved sploh podal. Zgolj na podlagi obrobne izjave priče E.E., da tožnik tudi ni bil dorasel svojemu delu, ni mogoče šteti, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi v resnici podana zaradi nesposobnosti. V dokaznem postopku je bilo namreč z gotovostjo ugotovljeno, da je tožnik storil kršitve pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki se mu očitajo v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Z navedbami o napačni uporabi procesnih določb o prekluziji pri navajanju dejstev in predlaganih dokazov, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP. Tožnik je šele v pritožbi prvič zatrjeval, da novih dejstev in novih dokazov brez svoje krivde ni mogel navesti že na prvem naroku, češ da se zaradi pomanjkanja sredstev ni mogel privoščiti pooblaščenca, sedanji pooblaščenec pa ga zastopa pro-bono. Pri tem pritožba prezre, da je sodišče prve stopnje v 4. točki obrazložitve izrecno navedlo, da je upoštevalo vlogo, ki jo je tožnik po svojem pooblaščencu vložil 7. 9. 2013, da pa ni upoštevalo dejstev in dokazov, ki jih je tožnik navajal v ostalih pripravljalnih vlogah. Sodišče prve stopnje je tudi v resnici upoštevalo navedbe in dokaze iz pripravljalne vloge z dne 7. 9. 2011, tako se je na primer opredelilo do navedb tožnika o tem, da A.A. ni bil pooblaščen, da tožniku poda izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Razlogi, ki jih za kasnejše navajanje dejstev in predlaganje dokazov uveljavlja tožnik sicer niso takšni, da bi lahko šteli, da jih tožnik brez svoje krivde ni mogel navesti že na prvem naroku. Vendar pa navedeno niti ni bistveno, saj je sodišče upoštevalo prvo pripravljalno vlogo, ki jo je tožnik vložil potem, ko je za zastopanje pooblastil sedanjega pooblaščenca.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je v nasprotju z določbami ZPP o prekluziji pri ponujanju dokazov upoštevalo prepozno (po prvem naroku za glavno obravnavo) predloženo pooblastilo, ki je bilo A.A. dano za vodenje postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Res je sicer, da je tožena stranka to pooblastilo sodišču predložila šele z vlogo z dne 30. 9. 2011, torej po prvem naroku za glavno obravnavo, vendar je to storila kot odgovor na navedbe, ki jih je tožnik podal šele z vlogo z dne 7. 9. 2011, ki je prav tako bila vložena po prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je vlogo tožnika z dne 7. 9. 2011 upoštevalo, zato bi bilo v resnici v nasprotju z načelom kontradiktornosti, kakor je opredeljeno v 5. členu ZPP, če bi sodišče prve stopnje po eni strani upoštevalo tožnikove nove navedbe in nove dokaze iz vloge z dne 7. 9. 2011, obenem pa toženi stranki, ob sklicevanju na prekluzijo, ne bi dopustilo, da odgovori na te novote in v zvezi z njimi predloži ustrezne dokaze. Glede na to, da tožnik v tožbi in do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni ugovarjal, da A.A. ni bil pooblaščen za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, toženi stranki ni možno očitati neskrbnosti, ker je navedbe in dokaze v zvezi s tem podala šele potem, ko je tožnik navedel tovrstne ugovore. Ravno za takšen primer je v 2. odstavku 286. člena ZPP predvidena izjema od načela, da mora stranka najkasneje na prvem naroku navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb ter se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Tožena stranka prej sploh ni imela možnosti, da se izjavi o navedbah tožnika, da A.A. ni bil pooblaščen, da tožniku poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 34. člena ZDSS-1. Ta določa, da sodišče lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Pri tem pritožba niti ne navaja, katera so tista odločilna dejstva, ki v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bila ugotovljena, pa bi jih sodišče prve stopnje lahko ugotovilo z izvajanjem dokazov po uradni dolžnosti. Pritožba se v zvezi s tem sklicuje zgolj na stališče sodišča prve stopnje, da zaradi prekluzije ne bo upoštevalo dejstev in dokazov, ki jih je tožnik navajal v ostalih pripravljalnih vlogah (po 7. 9. 2011). Tožnik pri tem ne navaja konkretno za katere navedbe in dokaze gre, kakor tudi ne, katera odločilna dejstva naj bi se s temi predlogi ugotavljala.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Tako je pravilno ugotovilo, da je bilo ob izredni inventuri skladišča 13. 8. 2010 ugotovljeno, da je tožnik pred rednimi inventurami popravljal delovne naloge, tako da je nanje prenesel material iz skladišča, po končani inventuri pa ga je s storniranjem teh nalogov preknižil nazaj na skladišče z namenom, da se pri mesečnih inventurah niso odkrile nepravilnosti. Kot konkreten primer takšnega nedopustnega ravnanja je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo, da je bil 30. 7. 2010 z delovnim nalogom za družbo F. d.o.o. odpisan material in ker tega materiala kasneje niso našli, so ga morali odpisati. Podobno je bilo ugotovljeno glede preknižb na delovne naloge za družbe G. d.o.o. in H. d.o.o.. Primer takšnega nedopustnega ravnanja tožnika je razviden tudi iz izpovedbe priče I.I., da je tožnik potem, ko je 21. 7. 2010 izvedel, da se bo pri redni inventuri štelo tudi pnevmatike, ob 11:00 uri istega dne pnevmatike vpisal na delovni nalog za podjetnika J.J. s.p., naslednjega dne pa so bile pnevmatike preknižene nazaj na skladišče. Na podlagi listin v spisu in izpovedb prič I.I., A.A. in E.E. je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožnik dejansko ponarejal delovne naloge tako, da je pred inventurami preknižil material iz skladišča, po končani inventuri pa ga je s storniranjem teh nalogov preknižil nazaj v skladišče. Okoliščina, da naj bi v skladišče nepooblaščeno vstopali posamezniki in iz njega v nasprotju s pravili jemali blago, ne more biti razlog, ki bi tožnika opravičeval, da ponareja dokumente in s tem prekriva dejansko stanje v skladišču. Prav tako pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je utemeljitev odpovedi širilo še na malomarno ravnanje tožnika z varnostnim sistemom in dajanje gesla drugim zaposlenim. Navedenega ravnanja tožnika sodišče prve stopnje ni opredelilo kot kršitve pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki bi utemeljevale odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč le kot utemeljitev stališča, da ne verjame tožniku, da kot vodja skladišča, ni imel nadzora nad izdajanjem materiala, pravilnim vodenjem dokumentacije in upravljanjem z računalniškim programom (glej 17. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

Sodišče prve stopnje je tožnikov zagovor, da naj bi delovne naloge na zgoraj opisani način izpolnjeval po nalogu E.E., utemeljeno ocenilo za neprepričljiv. Zahteve E.E., da naj tožnik za filtre, ki so dejansko manjkali, napiše delovni nalog, ki se bo glasil na tožnika in da naj poravna vrednost manjkajočih filtrov v višini 800,00 EUR, ni mogoče šteti, kot nalog, da naj tožnik pred inventuro izpolni lažne delovne naloge glede manjkajoče blaga in jih po opravljeni inventuri stornira, vse z namenom, da se med inventuro ne bi pokazalo, da blaga ni v skladišču. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je tožniku dokazana tudi druga v odpovedi očitana hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, to je da nadrejenih ni opozoril na manjko. Za sprenevedanje je potrebo oceniti pritožbeno navedbe, da je tožnik za manjko izvedel šele po dne 13. 8. 2010 opravljeni izredni inventuri. Takrat se je manjko uradno ugotovil, pred tem pa je tožnik ravno z namenom, da prekrije manjko, ponarejal delovne naloge, tako da je nanje prenesel blago, ki ga ni bilo v skladišču, pa bi tam moralo biti. Nerazumljive so pritožbene navedbe, da inventurni manjko sam po sebi ne pomeni kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožniku se v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni očital manjko, temveč ponarejanje dokumentacije in dejstvo, da nadrejenih ni obvestil o stanju, čeprav bi to mogel in moral storiti, temveč je nasprotno pred njimi skušal prekriti dejansko stanje, tako da je ponarejal delovne naloge in s tem ustvarjal navidezni red v skladišču. Protispisna je pritožbena navedba, da v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedena konkretna opredelitev kršitev in da naj bi sodišče prve stopnje to pomanjkljivost skušalo samo odpraviti tako, da naj bi iskalo neke druge razloge za odpoved. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi je povsem jasno navedeno, da je tožnik poneverjal (pravilno ponarejal) poslovne dokumente podjetja, to je delovne naloge, in s tem ustvarjal navidezni red v skladišču ter tako naklepno prirejal vse redne inventure ter da ob prvem opaženem manjku v skladišču ni opozoril svojih nadrejenih. Navedeno povsem zadošča za možnost preizkusa izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbene navedbe očitno temeljijo na zmotnem stališču, da bi opis kršitve moral biti vsebovan v izreku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zadošča, da je v obrazložitvi odpovedi navedeno s kakšnim ravnanjem je tožnik kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Nekorekten je tudi pritožbeni očitek, da iz izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, katere pogodbene obveznosti naj bi tožnik kršil. Tožena stranka je v odpovedi povsem jasno navedla, da je kršil pogodbeno obveznost, da bo svoje delovne obveznosti izpolnjeval odgovorno in strokovno. Ponarejanje dokumentacije in neobveščanje nadrejenih o tem, da v skladišču za katerega je odgovoren ni blaga, ki bi tam moralo biti (kar pomeni, da je v skladišču manjko), prav gotovo pomeni kršitev pogodbene obveznosti odgovornega in strokovnega izpolnjevanja obveznosti na delovnem mestu skladiščnika.

Prav tako ni možno slediti pritožbenemu stališču, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je A.A. pooblastilo za vodenje postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dal direktor podružnice B. d.o.o., podružnica K. L.L. in ne direktor družbe B. d.o.o., C. D.D.. V zvezi s tem tožena stranka utemeljeno opozarja, da je tožnik te navedbe prvič podal šele v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, čeprav bi to lahko storil še v prejšnjem postopku, ko je tožena stranka 3. 10. 2011 predložila pooblastilo. Tožnik ni izkazal, da brez svoje krivde teh navedb ni mogel podati že prej, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Prvi odstavek 337. člena ZPP namreč določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo. Sicer pa gre pritrditi stališču tožene stranke, da je bila ves čas postopka kot tožena stranka označena „B. d.o.o., podružnica K., M. cesta 150, K.“, da je ta subjekt vpisan v poslovni in sodni register (priloga B21) ter da v skladu z 2. odstavkom 31. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 s spremembami) podružnice smejo opravljati vse posle, ki jih sicer lahko opravlja družba. Slednje bi res lahko tolmačiti kot izjemo od pravila iz 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) o tem, da v imenu delodajalca nastopa njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, če je delodajalec pravna oseba. Nenazadnje je pogodbo o zaposlitvi s tožnikom sopodpisal tudi direktor podružnice L.L..

Tožena stranka je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala ob sklicevanju na določbo 1. in 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je glede na ugotovljeno dejansko stanje štelo, da je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, določen v 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Ta določa, da delodajalec delavcu lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbe ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ponarejanje delovnih nalogov z namenom, da se ob inventuri ne pokaže dejansko stanje v skladišču, prav gotovo pomeni hujšo kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Takšno kršitev je možno storiti le naklepoma. Naklepnost ravnanja je razvidna iz dejstva, da je tožnik delovne naloge, ki so neresnično prikazovali, da je bilo blago prenešeno na posamezne stranke, kasneje storniral. Tudi neobveščanje nadrejenih o dejanskem stanju v skladišču, to je o dejanskem manjku, pomeni hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja storjeno najmanj iz hude malomarnosti. Ni mogoče slediti pritožbenemu zatrjevanju, da tožnikovo ravnanje ne pomeni ponarejanja delovnih nalogov, temveč naj bi šlo kvečjemu za neupravičeno izdajanje dokumentacije. Tožnik je v delovne naloge vpisoval neresnične podatke, z namenom, da bi toženo stranko preslepil, da se na teh nalogih navedeno blago nahaja pri družbah, na katere se delovni nalogi glasijo, čeprav te družbe tega blaga v resnici niso prejele. Navedeno v celoti ustreza definiciji ponarejanja.

Za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v celoti zadošča, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podan razlog za odpoved iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, zato niti ni bistveno ali je pravilno nadaljnje stališče sodišča prve stopnje, da očitka o hujši kršitvi pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja, ni možno preizkusiti. Ob ugotovitvah, da je podan zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, določen v 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR; da je bil tožniku omogočen zagovor; da je bila odpoved podana znotraj prekluzivnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR in da je odpoved podala pooblaščena oseba, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter posledično tudi reintegracijski in reparacijski del tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj gre v tej zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja. Za takšne spore pa 3. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Kaj takšnega za tožnika ni možno trditi, zato tudi tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia