Jedro

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja vodnikov službenih psov in konjenikov, Policijska uprava Maribor, je zoper A.M. s sklepom o pridržanju 2202/29/2001/1 (pravilno: 2202-4/2009/ (3F681-29)) z dne 7.2.2009 na podlagi 238.b člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) odredil pridržanje. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom Ks 151/2009 z dne 9.2.2009 pritožbi A.M. ugodil in izpodbijani sklep razveljavil. 2. Zoper navedeni sklep zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Mariboru je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določbe 238.b člena ZVCP-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi, da je bila z izpodbijanim sklepom kršena omenjena določba predpisa, ki določa prekršek.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti izhajajoč iz podatkov spisu navaja, da sta policista zaradi suma, da je M. vozil vozilo pod vplivom alkohola, slednjemu odredila preizkus z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, ki pa ni pokazal prisotnosti alkohola v litru izdihanega zraka. Na podlagi zaznanih simptomov sta policista sumila, da je M. vozil pod vplivom psihoaktivnih snovi, zato sta mu na podlagi osmega odstavka 132. člena ZVCP-1 odredila postopek za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica prisotnosti teh snovi v organizmu. Storilec je opravo tega preizkusa odklonil, zaradi česar sta mu policista na podlagi devetega odstavka 132. člena ZVCP-1 odredila strokovni pregled z odvzemom vzorca krvi in urina. Storilec je odklonil sodelovanje tudi v tem postopku, zato sta policista na podlagi 238.b člena ZVCP-1 zoper njega odredila pridržanje. Vrhovni državni tožilec meni, da je pridržanje storilca prekrška po 11. odstavku 132. člena ZVCP-1, za kršitev katerega je bil spoznan za odgovornega tudi A.M., po določbi 238.b člena obvezno.

5. Po določbi prvega odstavka 169. člena ZP-1 se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži zoper vsako odločbo, izdano na drugi stopnji oziroma zoper vsako pravnomočno odločbo, če je prekršen ta zakon ali predpis, ki določa prekršek. Kršitev, ki jo je mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti, se lahko nanaša na neuporabo ali nepravilno uporabo katerekoli procesne ali materialne določbe. Zahteve za varstvo zakonitosti po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru v izpodbijanem sklepu navaja, da je v obravnavani zadevi povsem nejasno, ali je bil pri storilcu sploh opravljen kakšen preizkus navzočnosti psihoaktivnih snovi in kakšen je bil rezultat takega preizkusa, prav tako ni jasno, zakaj je bilo pridržanje sploh potrebno.

7. Po pregledu izpodbijane odločbe in podatkov v spisu je potrebno zaključiti, da vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti sicer pravilno povzema dejansko stanje in na takšni podlagi uveljavlja kršitev predpisa, ki določa prekršek, vendar pa izhaja iz drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovil zunajobravnavni senat, pri čemer drugostopenjske odločbe zaradi kršitev postopkovnih določb ne izpodbija. Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1), zato je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.