Jedro

Ni samovoljno ravnanje, ki je bilo, tako kot je primer v obravnavani zadevi, izvršeno na podlagi odločbe sodišča. Če obstoji podlaga za izvršitev določenega dejanja, ki menja obstoječe posestno stanje in dejanje zato ni izvršeno samovoljno, tudi ne obstoji pravica do varstva pred njim, ne glede na to, ali je z njim objektivno motena posest tretjega. Sodišče prve stopnje je zato pravilno poudarilo, da se tožeča stranka takšnemu zaključku ne more upirati s trditvijo, da se izvršilni naslov in sklep o izvršbi ne nanašata nanjo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožena stranka motila mirno posest tožeče stranke na poslovnih prostorih v pritličju stavbe ..., v izmeri 50,48 m2 in kleti v izmeri 192 m2, s tem -) ko je preko izvršitelja zamenjala obstoječe ključavnice na navedenih poslovnih prostorih in namestila nove, ne da bi ključe, ki odpirajo ključavnice, izročila tožniku, s čemer mu je onemogočila dostop do omenjenih poslovnih prostorov, in -) da je tožena stranka dolžna takoj prenehati z motenjem posesti omenjenih poslovnih prostorov tako, da vzpostavi prvotno posestno stanje s tem, da odstrani nove ključavnice oziroma tožniku izroči ključe novo vgrajenih ključavnic in mu omogoči nemoten vstop, uporabo in posest navedenih poslovnih prostorov, v bodoče pa da se ji prepovejo takšna in druga motilna ravnanja, ki bi tožniku onemogočila ali otežila dostop do poslovnih prostorov stavbe. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

2. Tožnik je zoper takšno odločitev vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse zakonsko določene pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Meni, da sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj ni ugotavljalo bistvenega, in sicer ali je tožeča stranka imela sporne prostore v posesti ali ne. V primerih, ko se izvršilni naslov in sklep o izvršbi ne nanašata na posestnika in ta v posestni pravdi zahteva ugotovitev oziroma prenehanje motenja posesti upnika, je možno ugotoviti, da ni protipravnosti le, če se ugotovi, da se tretji nahaja v prostorih v povezavi z izvršilnim naslovom, ki je bil podlaga sklepu o izvršbi. V nasprotnem primeru se izvršba ne more nanašati na osebo, ki ni v izvršilnem naslovu in sklepu v izvršbi navedena kot dolžnik. Sklep o izvršbi, ki naj bi bil podlaga za motilna ravnanja, se je glasil na družbo A., d. o. o. - v stečaju in ne na tožečo stranko. Izvršilni naslov se ni nanašal na tožečo stranko, zato je tožena stranka s tem, ko je sprožila postopek izvršbe z izvršiteljem, protipravno motila posest tožnika. Sodišče prve stopnje je zato napačno uporabilo določbo 33. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Bistveno pravno vprašanje je ali je protipravnost izvršilnega ravnanja, ki je sicer temeljilo na zakonu, podana ne glede na to, da posestnik izvršuje posest na podlagi svojega pravnega naslova in ne v povezavi z izvršilnim naslovom. Povedano drugače, da ni protipravnosti, je mogoče ugotoviti le, če se tretji nahaja v prostorih v povezavi z izvršilnim naslovom, ki je bil podlaga sklepu o izvršbi. Takšno stališče je zavzelo tudi Višje sodišče v Ljubljani v zadevi I Cp 967/2017. Ker sodišče ni ugotovilo, da je imel tožnik prostore v posesti na podlagi svojega pravnega naslova, je izpodbijani sklep že iz tega razloga nepravilen in nezakonit. Sodišče je tudi bistveno kršilo določbe postopka, ko ni zaslišalo tožnika in priče B. B. Izvedbo navedenih dokazov je tožnik predlagal v potrditev tistih dejstev, ki jih prvostopno sodišče ni ugotavljalo. Zaključuje, da je sodišče avtomatično sklepalo, da protipravnost motenja ni podana, ker naj bi motenje posesti temeljilo na zakonu.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz določbe 24. člena SPZ izhaja, da je posest dejanska oblast nad stvarjo. Zgolj ta se varuje v okviru posestnega varstva. Ko torej sodišče daje tožeči stranki posestno varstvo, mora upoštevati samo zadnje stanje posesti in nastalo motenje (prvi odstavek 33. člena SPZ). Tudi v 426. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je določeno, da se sodišče pri obravnavanju tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Odločanje o pravici do posesti ali o pravni podlagi posesti je izključeno.

6. Glede na takšno materialnopravno izhodišče je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno povzelo pogoje, ki jih mora izkazati tožeča stranka, da se ji prizna posestno varstvo. Izkazati mora, - da je bila pred motenjem posesti posestnik stvari, - da je bila njena posest motena, - da je bila tožena stranka tista, ki je posest motila, - da dejanje, ki naj bi bilo motilno, res pomeni motenje posesti in - da je dejanje, ki naj bi bilo motilno, samovoljno oziroma protipravno. Že odsotnost enega od navedenih pogojev izključuje posestno varstvo. Tožena stranka je v obravnavani zadevi mdr. ugovarjala, da ni šlo za neupravičeno poseganje v posest. Motilno dejanje je izvršil sodni izvršitelj na podlagi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 2578/2020. Zatrjuje torej, da dejanje motenja ni bilo samovoljno. Takšno je, če tisti, ki ga je opravil, za to nima pooblastila (dovoljenja) posestnika ali nima pooblastila, temelječega neposredno na zakonu, ali odločbi, ki jo je sprejelo sodišče oziroma drug organ oblasti na podlagi zakona, ki dopušča poseg v posest. Ni torej samovoljno ravnanje, ki je bilo, tako kot je primer v obravnavani zadevi, izvršeno na podlagi odločbe sodišča. Če obstoji podlaga za izvršitev določenega dejanja, ki menja obstoječe posestno stanje in dejanje zato ni izvršeno samovoljno, tudi ne obstoji pravica do varstva pred njim, ne glede na to, ali je z njim objektivno motena posest tretjega. Sodišče prve stopnje je zato pravilno poudarilo, da se tožeča stranka takšnemu zaključku ne more upirati s trditvijo, da se izvršilni naslov in sklep o izvršbi ne nanašata nanjo.1 Ker ni bilo samovolje tožene stranke, niso izpolnjeni pogoji za posestno varstvo in bo moral tožnik priti do zadovoljitve svojih interesov2 na drugačen način, ne pa s tožbo zaradi motenja posesti. Tudi če tožnik ni vedel za izvršilni postopek in zato ni imel možnosti, da z ugovorom tretjega uveljavi svojo pravico, ni ovir da obstoj svoje pravice do posesti ne bi izkazal v kasnejši pravdi. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek napačne uporabe materialnega prava.

7. Zaradi odsotnosti samovoljnosti oziroma protipravnosti motilnega ravnanja tožene stranke, ki je eden od pogojev za posestno varstvo, sta neutemeljena tudi uveljavljana pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, češ da sodišče ni ugotavljalo, ali je tožeča stranka imela sporne prostore v posesti in v zvezi s tem ni izvajalo dokazov. Na podlagi določila 2. točke 365. člena ZPP je bilo zato treba pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

8. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka pa svojih pritožbenih stroškov ni opredeljeno zahtevala.

1 Tožnik se v pritožbi sklicuje na stališče iz zadeve I Cp 967/2017, vendar je bilo v kasnejših odločbah ( npr. I Cp 1280/2018, I Cp 189/2018, I Cp 429/2018) zavzeto nasprotno stališče. 2 Tožnik svoje trditve, s katerimi utemeljuje posestno varstvo, izvaja iz trditev o pravici do posesti, ki naj bi jo imel iz zakupnega razmerja z bivšo lastnico nepremičnine.