Jedro

Razlikovanje med dolžnostjo in pripravljenostjo po izpolnitvi posebnega pogoja, obdolženega v pogojni obsodbi.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obsojenke M.H. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v znesku 60,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo II Kr 5368/2016 z dne 25. 9. 2017 obsojeni M. H. preklicalo pogojno obsodbo istega sodišča I K 5368/2016 z dne 25. 4. 2016 ter ji po četrtem odstavku 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s to sodbo določeno kazen 2 meseca zapora izreklo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obsojenka dolžna povrniti stroške kazenskega postopka, in sicer stroške za prihod priče na sodišče v znesku 6,00 EUR ter plačati sodno takso v višini 56,00 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obsojenke zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da jo spremeni tako, da obsojenki določi nov rok za izpolnitev obveznosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, razjasnilo je vsa odločilna dejstva, svojo odločitev o preklicu pogojne obsodbe pa je v napadeni sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče le še glede na pritožbene navedbe zagovornika obsojenke dodaja:

5. Pritožnik v pritožbeni obrazložitvi ponavlja navedbe obsojenke, podane v postopku za preklic pogojne obsodbe, da slednja ni bila sposobna plačati naložene ji obveznosti zaradi slabega finančnega stanja, saj je samohranilka in prejema minimalno plačo, ki ji zadošča samo za osnovne življenjske potrebščine. Navedene okoliščine pa je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje in v napadeni sodbi prepričljivo pojasnilo, zakaj takim navedbam obsojenke ni mogoče slediti. Ugotovilo je, da je obsojenka v času roka za izpolnitev posebnega pogoja opravljala dejavnost kot samostojna podjetnica vse do 21. 3. 2017, ko ji je bila z odločbo FURS-a izrečena prepoved opravljanja dejavnosti zaradi neplačanih davčnih obveznosti, poleg tega pa je od 29. 10. 2015 dalje zaposlena še pri družbi M. d.o.o., katere direktorica je in da ves ta čas prejema tudi plačo v višini 560,00 EUR. Ob tem ne gre prezreti tudi izjave obsojenke, da plačuje kredit za hišo v kateri živi s starši in hčerko ter najemnino za lokal v mesečnem znesku 250,00 EUR, pijačo za lokal pa nabavlja vsakodnevno. Oškodovanka pa je povedala, da ji obsojenka ni plačala ničesar, čeprav je denar zagotovo imela, saj njen lokal dobro posluje, imela je tudi zaposleno delavko T.C., na dopust pa je hodila v Grčijo, kar je videla na Facebooku. Sodišče prve stopnje je verjelo oškodovanki, saj je tudi samo vpogledalo v facebook profil obsojenke iz katerega je razvidno, da je bila 25. 7. 2017 v Aquis park hotelu Gouovia na Krfu (l. št. 84 - hrbtna stran). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da obsojenka vsekakor razpolaga s finančnimi sredstvi, s katerimi bi lahko oškodovanki vsaj delno poravnala naloženo obveznost, vendar se je slednja raje odločila, da jih bo porabila za druge neprioritetne namene, nenazadnje tudi za letošnji dopust v Grčiji. Prvostopno sodišče je zato tudi utemeljeno zavrnilo predlagan dokaz obsojenke po opravi poizvedb pri Centru za socialno delo o tem, v kakšnih razmerah slednja živi in razloge za to sprejemljivo obrazložilo na strani 3 napadene sodbe. Tudi po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče z izvedbo predlaganega dokaza ne bi moglo ugotoviti drugačnega dejanskega stanja, kot ga je sedaj.

6. Glede na to, da obsojenka kljub ponujeni možnosti, da bi svoj dolg odplačala, tega ni storila, pri tem pa tudi ni pokazala volje in skrbi za izpolnitev s posebnim pogojem določene obveznosti, saj oškodovanki do danes ni plačala ničesar, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da obsojenka dejansko ni pripravljena poravnati naložene ji obveznosti in da neizpolnitev ni rezultat njene nezmožnosti izpolnitve, kot to zmotno trdi pritožba, temveč je posledica njene nepripravljenosti, da dodatni pogoj v okviru svojih dejanskih zmožnosti izpolni. Pritožbeno sodišče še dodaja, da preizkusna doba pomeni novo dejstvo v življenju posameznika, zaradi katerega mora ta svoje prioritete spremeniti oziroma zamenjati, česar pa obsojenka ni storila. Pritožba po obrazloženem ne more biti uspešna, ko si prizadeva za odpustitev obveznosti obsojenki, prav tako pa tudi ne, ko se zavzema za podaljšanje roka za njeno izpolnitev. V skladu z 61. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) sme sodišče podaljšati rok za izpolnitev obveznosti samo v okviru s pogojno obsodbo določene preizkusne dobe. Ker pa se je v obravnavani zadevi preizkusna doba iztekla dne 25. 4. 2017, obsojenki roka za izpolnitev obveznosti ni več možno podaljšati.

7. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornika obsojenke odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

8. Odločba o stroških pritožbenega postopka je posledica ugotovitve, da pritožba ni bila uspešna, sodna taksa pa je bila odmerjena po tarifni številki 74011 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (prvi odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 507. člena ZKP).