Jedro

Če prosilec pride v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov, se njegova prošnja za mednarodno zaščito v pospešenem postopku kot očitno neutemeljena zavrne.

Status subsidiarne oblike zaščite (tretji odstavek 2. člena v povezavi s 34. členom ZMZ) se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v matično državo ali državo zadnjega stalnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno šđkodo, kot jo določa 28. člen ZMZ.

S tem, ko je tožena stranka na podlagi drugega odstavka 52. člena ZMZ v povezavi s četrtim odstavkom 74. člena ZMZ odločila, da mora tožnik zapustiti državo, še ni odločila o njegovi (prisilni) vrnitvi v izvorno državo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17. 9. 2009 (1. točka izreka); s sklepom pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka). Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi prve alineje 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti - ZMZ (Uradni list RS, št. 111/2007) odločila, da se tožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena in da mora tožnik po pravnomočnosti te odločbe nemudoma zapustiti Republiko Slovenijo.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da tožnik v tožbi ne zanika, da je navedel, da je prišel v Evropo, da bi dobil delo, zato je tožena stranka na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabila prvo alinejo 55. člena ZMZ. Tožena stranka je tako ugotovila enega izmed razlogov, ki so taksativno našteti v 55. členu ZMZ, zato je pravilno odločila v pospešenem postopku.

3. Tožnik vlaga pritožbo zoper prvostopno sodbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. Sodbo izpodbija v celoti. Navaja, da sodišče prve stopnje napačno ugotavlja, da je bil informiran o pravicah in dolžnostih ter da ni bilo kršitve pravil postopka. Kršene so mu bile temeljne procesne pravice iz 7. do 11. člena ZMZ, kar je že samo po sebi razlog za odpravo izpodbijane odločbe. Zato mu v tožbi tudi ni treba opisovati razlogov, zaradi katerih zahteva mednarodno zaščito, saj je to predmet postopka pred toženo stranko, v katerem morajo biti zagotovljene vse navedene temeljne pravice. Tožnik teh razlogov ne more opisati v tožbi tudi zaradi jezikovnih ovir v komunikaciji med njim in pooblaščenko. Zato sploh ni imel realne možnosti, da natančno in izčrpno pojasni vse okoliščine, na katere opira svojo prošnjo za azil, s čimer mu je bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravica do pribežališča iz 48. člena Ustave RS.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovila tožena stranka, je bilo tudi po presoji Vrhovnega sodišča materialno pravo pravilno uporabljeno in je tožena stranka svojo odločitev pravilno oprla na prvo alinejo 55. člena ZMZ. Ta določa, da se v pospešenem postopku prošnja za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljena zavrne, če je prosilec v Republiko Slovenijo prišel izključno iz ekonomskih razlogov.

7. Tožnik pa je šele v tožbi začel zatrjevati, da je njegovo slabo ekonomsko stanje posledica preganjanja, vendar te svoje trditve niti v tožbi niti v pritožbi z ničemer ne izkazuje oziroma to svoje ravnanje pojasnjuje s tem, da slabo razume in govori francoski jezik, v katerem je potekal celotni azilni postopek, pa tudi sicer tožnik pravnih postopkov ne razume, saj nima nikakršne izobrazbe.

8. Vrhovno sodišče se glede tožnikovega razumevanja postopka v francoskem jeziku, ki je sicer uradni jezik v Gvineji in za katerega je tožnik v prošnji za mednarodno zaščita izjavil, da ga govori kot drugi jezik, v celoti strinja s sodiščem prve stopnje, da tožnik v ničemer ne navaja, česa pravilno ni razumel oziroma kaj je povedal napačno, na podlagi česar bi bil mogoč zaključek, da tožnik ni razumel prevajalca oziroma da prevajalec tožnika ni razumel. Iz prošnje za mednarodno zaščito pa prav tako izhaja, da je tožnik odgovoril na vsa posamezna vprašanja uradne osebe, odgovori pa so vsi v zvezi s posameznimi postavljenimi vprašanji. Zaradi tega Vrhovno sodišče tudi v celoti zavrača pritožbene trditve, da tudi zaradi jezikovnih ovir tožnikove izjave niso popolne in pravilno zapisane ter da zaradi ovir v komunikaciji med njim in pooblaščenko ni mogel v tožbi natančno in izčrpno pojasniti vseh okoliščin, na katere opira svojo prošnjo za mednarodno zaščito. Po presoji Vrhovnega sodišča namreč iz celotne prošnje za mednarodno zaščito kot tudi iz dokumentacije predhodnega postopka ni zaznati nobene navedbe niti kakršnekoli druge okoliščine oziroma vsaj indica, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na tožnikovo morebitno slabo razumevanje in govorjenje francoskega jezika. Tožnik pa v postopku tudi nikoli ni ugovarjal uporabi francoskega jezika, niti ni nikoli zatrjeval, da komunikacija med njim in prevajalcem ni pravilna, ali da prihaja do njunih medsebojnih nerazumevanj, posledično pa do nasprotujočih si izjav o pravno pomembnih okoliščinah za priznanje mednarodne zaščite.

9. Vrhovno sodišče pa se tudi ob upoštevanju dejstev, ki jih tožnik, katerega identiteta, ker nima nobenih dokumentov, ni zanesljivo ugotovljena, sicer sam navaja, da je nepismen in brez vsake izobrazbe, ob hkratnem upoštevanju drugih dejstev, ki jih tožnik prav tako sam navaja: da naj bi osem let prebival v drugi državi, to je v Senegalu, v kateri naj bi delal kot pristaniški delavec, prav tako pa naj bi po lastnih navedbah enkrat v letih 2005 ali 2006 že odpotoval v Brazilijo, iz katere pa so ga nemudoma vrnili v Senegal; da se je na sedanjo pot iz Senegala podal sam, brez organizatorjev; ter njegovih izjav v postopku, ne more strinjati z njegovimi navedbami, da je tako neuk in neveden, da ni mogel razumeti postopka in pomena svojih dejanj ter biti seznanjen s svojimi pravicami.

10. Iz podatkov upravnega spisa in iz prošnje za mednarodno zaščito tudi izhaja, da je tožena stranka tožnika seznanila z vsemi njegovimi pravicami in dolžnostmi oziroma da so bila tožniku vseskozi zagotovljena vsa temeljna jamstva v postopku mednarodne zaščite: iz 7. člena ZMZ, temeljna postopkovna jamstva (8. člen ZMZ), informiranje (9. člen ZMZ), pravica do tolmača (prvi in drugi odstavek 10. člena ZMZ), prav tako pa pravica do svetovalcev za begunce (13. člen ZMZ). Zato Vrhovno sodišče zavrača tudi pavšalne pritožbene ugovore, da so bile tožniku kršene temeljne procesne pravice in s tem pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

11. Kot neutemeljen pa je treba po presoji Vrhovnega sodišča zavrniti tudi šele v pritožbi uveljavljani ugovor, da je treba spoštovati tudi načelo nevračanja iz 20. člena ZMZ in da stanje glede aktualnih varnostnih razmer v tožnikovi izvorni državi izhaja iz splošno znanih dejstev oziroma časopisnih poročil (časnik Delo z dne 3. oktobra 2009 v članku Boštjana Videmška: Pokol v Conakriju - Klavnica (s)pet, Sobotna priloga, str. 22 in 23).

12. Ne glede na to, da navedeni članek datira in pretežno opisuje dogodek, ki se je zgodil po izdaji izpodbijane odločbe tožene stranke, pa Vrhovno sodišče poudarja, da načelo nevračanja, vsebovano v 20. členu ZMZ, določa, da prisilna odstranitev ali vrnitev osebe ni dovoljena le v državo, kjer bi bilo njeno življenje ali svoboda ogroženo zaradi njene rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali politični opredelitvi. Vendar v tem primeru ne gre za prisilno odstranitev oziroma vrnitev tožnika v izvorno državo, ker tega ZMZ ne ureja in to z izpodbijano odločbo ni določeno.

13. Status subsidiarne oblike zaščite (tretji odstavek 2. člena v povezavi s 34. členom ZMZ) pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v matično državo ali državo zadnjega stalnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ. Ogroženosti svojega življenja ali svobode oziroma resne škode v smislu 28. člena ZMZ pa tožnik tudi v pritožbi ni zatrjeval. Celo nasprotno, v prošnji za mednarodno zaščito je na posebno vprašanje, kaj bi se mu zgodilo v matični državi, če bi se sedaj tam nahajal, izrecno odgovoril, da se mu ne bi nič zgodilo, le da bi bil brez staršev. Iz razlogov, ki jih je tožnik navedel za zapustitev izvorne države ter iz njegovega življenja po zapustitvi te države pa tudi jasno izhaja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa zatečenega begunca iz 69. člena ZMZ. Iz navedenih razlogov zato po presoji Vrhovnega sodišča tožniku tudi ni kršena zatrjevana kršitev do pribežališča iz 48. člena Ustave RS.

14. Ne glede na navedeno pa Vrhovno sodišče še pripominja, da je tožena stranka na podlagi drugega odstavka 52. člena ZMZ v povezavi s četrtim odstavkom 74. člena ZMZ odločila, da mora tožnik zapustiti državo, ni pa s tem še odločeno o njegovi (prisilni) vrnitvi v izvorno državo. Po pravnomočnosti odločbe, s katero je prosilcu zavrnjena prošnja za priznanje mednarodne zaščite, pa ta oseba nima več statusa prosilca, pač pa status tujca in se zanjo uporabljajo določbe Zakona o tujcih - ZTuj-1 (Ur. l. RS, št. 71/2008-UPB). Tudi ZTuj-1 v 51. členu določa prepoved prisilne odstranitve tujca iz istih razlogov, kot jih določa 20. člen ZMZ.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).

16. Po prvem odstavku 13. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1 velja sklep o oprostitvi takse za vse vloge in dejanja, za katere je nastala taksna obveznost istega dne ali pozneje ob vložitvi prošnje za oprostitev plačila, zato o oprostitvi plačila sodne takse za pritožbo ni treba odločati.