Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSC Sodba Cp 153/2020

ECLI:SI:VSCE:2020:CP.153.2020 Civilni oddelek

odškodninska odgovornost delodajalca krivdna odgovornost dokazno breme lestev vzrok zdrsa
Višje sodišče v Celju
17. junij 2020

Povzetek

Sodišče je presodilo, da je tožnik utrpel škodo zaradi neizpravne lestve, ki jo je uporabljal pri delu. Toženka ni dokazala, da je bila lestev izpravna, zato je bila odškodninska odgovornost delodajalca potrjena. Višina odškodnine je bila delno znižana, vendar je sodišče potrdilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za telesne bolečine, strah in zmanjšanje življenjske aktivnosti.
  • Odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je utrpel delavec med delom.Ali je delodajalec kriv za škodo, ki jo je utrpel delavec zaradi neizpravne delovne opreme (lestve)?
  • Dokazno breme v odškodninskih zadevah.Kdo nosi dokazno breme za trditve o neizpravnosti delovne opreme in vzrokih za škodni dogodek?
  • Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo.Kako se določi višina odškodnine za telesne bolečine, strah in zmanjšanje življenjske aktivnosti?
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Pritožbeno sodišče poudarja, da je toženka podala le gole trditve o dejstvu, da je bila lestev povsem izpravna pred tožnikovo uporabo in dokler ni prišlo do izgube ravnotežja, za take trditve pa ni predložila nobenega dokaza.

Toženkin zavarovanec pa se ni rešil odškodninske odgovornosti, ker toženka ni dokazala trditve, da je njen zavarovanec dal tožniku na razpolago izpravno lestev za varno opravljanje njegovega dela.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni: - v točki I. izreka tako, da se znesek 14.547,06 EUR nadomesti z zneskom 12.547,06 EUR ter se zavrne tožbeni zahtevek še za znesek 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2017 dalje do plačila, - v točki III. izreka tako, da se znesek 3.124,17 EUR nadomesti z zneskom 2.698,60 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v preostalem še izpodbijanem in nespremenjenem delu.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 71,82 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 14.547,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2017 dalje do plačila (točka I. izreka), da se zavrne tožbeni zahtevek v presežku za nadaljnjih 5.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2017 dalje do plačila (točka II. izreka) in da mora toženka povrniti tožniku pravdne stroške 3.124,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (točka III. izreka).

2. Toženka je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve pod točko I. izreka z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je ugoditev pritožbi ter spremembo sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa je predlagala razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajala je, da sodišče prve stopnje pri presoji, ali je prišlo do škodnega dogodka zaradi opustitvenega ravnanja toženkinega zavarovanca, ni vestno in skrbno presodilo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in odločilo na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Po oceni toženke tožnik ni dokazal, da mu je škoda nastala zaradi protipravnega ravnanja odgovorne osebe. Na podlagi konkretnega dejanskega stanja je nepravilno in zmotno utemeljilo v čem naj bi bilo nedopustno, protipravno ravnanje toženkinega zavarovanca. Njen zavarovanec za škodni dogodek ni kriv, ni ravnal naklepno, oziroma iz malomarnosti, njegovo ravnanje ni bilo v nasprotju s predpisi. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo pavšalnim navedbam tožnika glede samega nastanka škodnega dogodka in neprimernosti lestve, za te tožnik ni predložil nobenih objektivnih in verodostojnih dokazov, ki bi potrjevali tožbene navedbe. Tožnik je umaknil dokazni predlog imenovanje izvedenca iz varstva pri delu, sam pa je navedel, da so tožbene navedbe laično osnovane, pri čemer je jasno trditveno in dokazno breme v smislu zatrjevanja odškodninske odgovornosti tretje osebe. Izjave, ki jih je predložil tožnik, so bile očitno spisane za potrebe predmetnega postopka, kar je toženka izpostavila, sodišče prve stopnje se do teh ugovorov ni posebej opredeljevalo. V celoti je sledilo tožniku, pri tem pa neprepričljivo in neutemeljeno prezrlo ugovore in v tej zvezi dokaze toženke. Nima nobene resne pravne teže celotna dokazna ocena sodišča in sklicevanje, da je smiselno in življenjsko prepričljivo med drugim, da tožnik ni želel obremenjevati delodajalca v zvezi s škodnim dogodkom, zato je izpolnjene listine, ki jih je predložila toženka v zvezi s škodnim dogodkom, izpolnil očitno neresnično, oziroma na podlagi drugačnih dejstev. Pristransko in neenakopravno je presojalo predložene listinske dokaze toženke, nikoli ni bila omenjena neizpravna lestev, pa tudi sicer toženka še vedno vztraja, da ni kriva za nastalo škodo, tožnik ni dokazal dejstva, da naj bi v posledici lestve prišlo do nezgode, posledice nedokazanosti nekega dejstva zadenejo stranko, ki mora dejstvo glede na normo materialnega prava zatrjevati in v skladu s 7. členom ZPP tudi dokazati, sodišče bi moralo tožbeni zahtevek že po temelju zavrniti. Ni popolnoma raziskalo dejanskega stanja, da bi lahko verjeli zaključkom, da je bila lestev v takšnem stanju, da ni bila varna in primerna za uporabo. Ocena sodišča je podana izključno na podlagi izpovedbe tožnika in nekaterih zaslišanih prič, pri tem pa sodišče ni upoštevalo izpovedb prič v celoti, ampak jih je povzelo le delno za potrebe utemeljitve svoje odločitve, kar je nepravilno. Priča H. je svojo izpovedbo temeljila na domnevi in nikakor ne more biti verodostojna v smislu izpovedbe, da je šlo za veliko silo in moč, v tej posledici pa naj bi lestev popustila. Priča ni strokovnjak, ki bi lahko ocenil, s kakšno silo se delo opravlja, prav tako priča Ž. V. Izpovedbo, da alu lestve niso stoodstotne, ne pomeni, da je šteti, da konkretna lestev ni bila izpravna. Če ne bi bile varne, se ne bi splošno uporabljale. Lestev je bila letno pregledana, sodišče bi moralo presojati tudi ostali del izpovedbe priče V., ko je povedal, da vztraja pri opravljeni raziskavi nezgode, da je vse opisano v dokumentih, pridobil je ustrezne izjave in dokazila. Opis dogodka je bil takšen, kot ga je povedal tožnik, zato je sodišče napačno presojalo izpovedbe prič in tožnika. Povsem prezrlo je zapisnik na l. št. B 6, iz katerega izhaja, da takoj po dogodku ni bilo ugotovljeno, da bi bila lestev neizpravna, izpovedbo priče sodišče napačno oceni. Tudi priča S. K. je videl lestev po škodnem dogodku in ne izkazuje, da je bila lestev neizpravna. Ob upoštevanju vseh ostalih dokazov niso bile potrjene navedbe tožnika glede neizpravnosti lestve. Toženka je opozorila na neresničnost navedb glede vzroka škodnega dogodka, v dokaz je priložila listinsko dokumentacijo, enak opis dogodka do vložitve tožbe je razviden iz več predloženih dokazov. Zaključki sodišča o življenjski sprejemljivosti so neustrezni za predmetni postopek, dokazi kažejo drugače. Tožbene navedbe in izpovedba tožnika so prilagojene za potrebe predmetnega postopka, tožnik, zaslišan kot stranka, je potrdil, da je videl in tudi prebral vso dokumentacijo, nenazadnje je vprašalnik Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije bil jasen v smislu podajanja vzrokov nezgode, tožnik pred vložitvijo tožbe ni navedel, da je vzrok na strani delodajalca, o kakršnikoli lestvi niti ni bilo govora. Za toženko niso sprejemljivi zaključki sodišča, da tožnik takoj po dogodku ni vedel, kaj je dejanski vzrok za padec, saj je v zvezi s tem bila opravljena raziskava, s katero je bil seznanjen. V sodbi so izostali razlogi v delu, ko je toženka opozorila na navedbe o vzroku za padec, ki so bile navedene v odškodninskem zahtevku, tožnik je na toženko naslovil odškodninski zahtevek in takrat bi zagotovo lahko povedal enak vzrok za padec iz lestve, kot ga sedaj tožbeno navaja. Navedbe o sprejemljivosti izpovedbe tožnika nimajo resne teže, dokazi toženke so ostali neutemeljeno obrazloženi in nejasni, brez dokazne ocene, sodišče v celoti sledi navedbam tožnika, čeprav je toženka predložila cel kup dokazov, ki izkazujejo, da so bili vzroki za padec iz lestve naknadno spremenjeni z namenom prepričljivosti zahtevka. Kot logično je štelo sodišče izpovedbo tožnika, da je predmetno lestev uporabljal zgolj enkrat do dvakrat letno, da je bila edina, ki je ustrezala višini in na podlagi tega presojalo neustreznost lestve. Na podlagi česa je takšno izpovedbo štelo za logično, je ostalo nepojasnjeno, sodišče se v tem delu ni izreklo o ugovorih toženke, da so takšne navedbe nerelevantne za presojo odgovornosti, toženka je poudarila, da je bil tožnik primoran uporabljati lestev glede na potrebe na delovnem mestu, šlo je za običajno delovno opremo, prav tako je bil za uporabo lestve usposobljen, tudi to je pomembno dejstvo. Tudi priča H. je izpovedala, da je šlo za lestev, ki je bila namenjena za določena dela, očitno se je normalno uporabljala v delovnem procesu in tudi na dan škodnega dogodka. Pogostost uporabe nikakor ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Tožnik sam je izpovedal, da pred uporabo lestve, kot tudi ko se je vzpenjal nanjo, ni bilo kaj narobe, bila je normalna, zato so nelogični nadaljnji zaključki, da je bila lestev neizpravna. Če bi takšno stanje neizpravnosti obstajalo, bi prečka popustila že ob vzpenjanju, oziroma bi jo tožnik zaznal takoj, nobena od zaslišanih prič ni potrdila, da bi bila lestev neizpravna v trenutku, ko jo je tožnik uporabil, oziroma do trenutka nezgode, nenazadnje pa niti v raziskavi nezgode to ni bilo ugotovljeno. Sodišče je v dokazni oceni to povsem prezrlo, prav tako v tej zvezi izpovedbo priče V. Ta nikakor ni izpovedala, da je bila lestev neizpravna, razmajena, pojasnila je, da je zadevo raziskala in je vse opisano v dokumentih, v zapisniku o raziskavi in da so bila v uporabi ustrezna sredstva. Napačen je zaključek sodišča, da je tožnik dokazal, da je bila lestev razmajana in da je bil to ključni vzrok za padec tožnika in nastanek škode. Toženki ni znano na podlagi česa je sodišče prišlo do zaključka, da zgolj zaradi zdrsa izvijačnega ključa z vijaka tožnik ne bi padel, če bi lestev bila izpravna. Gre za neke strokovne zaključke, ki nimajo opore v dokazih, s tem je tudi preseglo trditveno podlago tožnika. Tožnik je sam izpovedal, da je bila lestev stabilna, ko se je po njej vzpenjal. Toženki ni znano, od kod zaključek, da je bila pri delu potrebna močna telesna sila, te navedbe je očitno povzelo na podlagi laične izpovedbe priče H., pri čemer to ni bila niti trditvena podlaga tožnika, izven trditvene podlage in brez ustrezne dokazne podlage je sodišče zaključilo, da je bila lestev razmajana in deformacija le-te, ki je nastala zaradi delovanja močne telesne sile, ključen vzrok za padec, o delovanju močne sile se bi lahko izrekel le pristojni izvedenec. Življenjsko in logično je, da je bila lestev po škodnem dogodku poškodovana v obsegu, kot se zatrjuje, to pa ne opravičuje zaključkov sodišča, da je bila razmajana že v času uporabe tožnika in da je to ključni vzrok za tožnikov padec in da je tožnik izkazal in dokazal obstoj protipravnega ravnanja zavarovanca toženke. Toženka se ne more strinjati s stališčem, da njen zavarovanec ni delavcu omogočil varnih pogojev dela, listinska dokumentacija izkazuje drugače, lestev je bila pred uporabo in v času, dokler ni prišlo do izgube ravnotežja, ki je vzrok tožnikovega ravnanja - zdrsnil je vijak s ključa - povsem izpravna in sedaj sodišče neutemeljeno ocenjuje drugače. Če je bila neizpravna in če je v tej zvezi podana odgovornost toženkinega zavarovanca, se toženka sprašuje, kako to, da neizpravnosti lestve ni mogel opaziti tožnik. Bil je zadolžen, da o morebitni neizpravnosti obvesti delodajalca, sodišče neutemeljeno obrazloži vidik ugovora soodgovornosti tožnika k nastanku nezgode in v tej zvezi nerelevantnost predloženih dokazov toženke. Neutemeljeno je zaključilo, da je šlo v konkretnem primeru za opustitveno ravnanje zavarovanca, tožnik tega ni dokazal, nikakor ni dokazal, da je bila lestev v trenutku, ko je opravljal delo, razmajana, ena od stopničk pa deformirana in nefiksna. Po toženkinem stališču je sodba v delu tudi neobrazložena, sodišče ni odgovorilo na vse ugovore toženke. Tudi napačno je uporabilo materialno pravo, zgolj obstoj protipravnosti ni dovolj za utemeljitev odškodninske odgovornosti. Manjkata dve predpostavki odškodninske odgovornosti, to je vzročna zveza in odgovornost za nastanek škode. Toženka je izpodbijala tudi višino prisojene odškodnine in zatrjevala, da je ta prisojena v previsokem znesku. Sodišče prve stopnje je za telesne bolečine in neugodnosti zdravljenja določilo tožniku odškodnino 4.800,00 EUR, toženka pa meni, da izvedensko mnenje ne potrjuje navedb glede intenzitete in trajanja bolečinskega obdobja in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem. Sodišče ni upoštevalo ugovornih navedb toženke, da je izvedenec med drugim zapisal, da ni mogoče ločiti ali je šlo za posledice poškodb ali že opisane dodatne diagnoze - torej obrabnostne spremembe. Ugotovljene dodatne diagnoze ni dovolj natančno presojalo v luči celotne diagnostike tožnika in pri tem upoštevalo, da je izvedenec med drugim zapisal, da lahko takšne dodatne diagnoze povežemo s poškodbo le deloma, torej ne v celoti, kar je pomembna okoliščina pri presoji višine denarne odškodnine. Povsem je prezrlo dejstvo, da tožnik ni bil celotno obdobje zdravljenja v bolniškem staležu, ni šlo za kontinuirano obdobje nesposobnosti za delo, v tej smeri je tudi pretirano prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo. Ta je previsoka tudi za strah, ki jo je sodišče določilo v višini 1.400,00 EUR. Izvedenec ni potrdil pretiranih navedb glede utrpelega strahu, sodišče je izven dokazne podlage odločilo in verjelo tožniku, da se mu pojavlja sekundarni strah zaradi pričakovane operacije. Izvedenec je navedel, da se je sekundarni strah lažje stopnje umiril, tožnik se je na težave navadil, poslabšanje ga ni skrbelo. Operativni poseg v prihodnosti je negotovo dejstvo in za navedeno tožniku ne more biti odmerjena odškodnina za prestani strah. Zmotno in v nasprotju z izvedenskim mnenjem je stališče sodišča, da je tožnik zaradi utrpele poškodbe upravičen do odmere pravične odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 8.000,00 EUR. Izvedenec je pojasnil, da je tožnik nekoliko oviran pri fizičnih opravilih, sodišče pa je na drugi strani pri odmeri povsem sledilo subjektivnim navedbam tožnika glede deficitov v vsakdanjem življenju in pretirano odmerilo odškodnino v tem delu. Izpostaviti je, da se tožniku naj bi v posledici poškodbe pojavljale le občasne lažje duševne bolečine, sodišče se tudi ni izreklo glede toženkinih ugovorov, v kolikor bi bili resnični takšni deficiti, bi bila ugotovljena delovna nezmožnost in bi bil napoten na drugo delovno mesto. Premalo kritično je ocenilo obseg trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti ter duševnih bolečin, ki jih trpi tožnik in kot izhajajo iz ugotovitev izvedenca po opravljenem kliničnem pregledu, previsoko mu je odmerilo odškodnino. Predlagala je, da pritožbeno sodišče tožniku naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odmere dalje do plačila.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je presodilo, da je pravilen dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal, da je vzrok za njegov padec in posledično škodo neizpravna lestev, na kateri je stal, ko je s ključem vijačil vijak po zamenjavi tesnila, ker se je zaradi delovanja močne telesne sile pri zategovanju stopnička oziroma prečka lestve deformirala, počila, popustila in je prišlo do padca.

6. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze ocenilo v skladu z določbo 8. člena ZPP, dokazna ocena je celovita, prepričljiva in pravilna. Tožnik je v tožbi navedel dejstva o načinu nastanka škodnega dogodka in sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so njegove navedbe o teh dejstvih potrdile zaslišane priče H., V. in K., njihove izpovedbe o neizpravnosti lestve so skladne. Tožnikove navedbe in izpovedba so tudi po presoji pritožbenega sodišča življenjsko logične in sprejemljive, pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da je tožnikova izpovedba verodostojna. Tožnikovo verodostojnost dokazuje prav dejstvo, da tožnik pri izpolnjevanju vprašalnika o poškodbi (priloga B 9) na vprašanje pod točko 9 sploh ni odgovoril, s tem se sploh ni opredelil o tem, kdo je odgovoren za nastalo delovno nezgodo, dejansko ni glede odgovornosti obremenil svojega delodajalca.

7. Po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje so kraj škodnega dogodka analizirali šele po odhodu tožnika k zdravniku, k zdravniku ga je peljala priča H., ki je tožnikov nadrejeni. Po tem si je ta priča ogledala kraj dogodka, ogledala pa si ga je tudi priča K. in obe sta sporno lestev videli po škodnem dogodku, to je sodišče prve stopnje ugotovilo in te ugotovitve pritožba ne izpodbija. Obe priči sta videli, da je popustila prečka, oziroma stopnica na lestvi, da je ta bila deformirana, da je bila lestev na desni strani od spodaj navzgor pri drugi stopnici počena. Neizpodbijana je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so šele po zapisu prvotnih zapisnikov glede škodnega dogodka analizirali dogajanje oziroma kraj le-tega. Zapisnik je sestavila priča V., tožnik ni bil sposoben pisati in ob podpisu zapisnika ni bil pozoren na njegovo vsebino ter tudi ni želel obremeniti delodajalca. Da je takšna izpovedba tožnika smiselna in življenjsko sprejemljiva, je po presoji pritožbenega sodišča povsem pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

8. Ne drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje brez ustrezne trditvene podlage in jo je zato preseglo z ugotovitvijo, da je bila pri tožnikovem delu, ko je stal na lestvi, potrebna močna telesna sila. Tožnik je namreč v prvi pripravljalni vlogi (l. št. 21), vloženi pred prvim narokom za glavno obravnavo, navedel možnost, da je neustrezna stabilnost lestve v povezavi s fizično silo pri zategovanju vijaka vzrok za padec, ko je v svojo trditveno podlago povzel vsebino pisne izjave priče H. o tem dejstvu. Sodišče prve stopnje torej ni kršilo določbe 7. člena ZPP in ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

9. Prav tako ne drži pritožbena trditev, da je priča H. temeljila svojo izpovedbo na domnevi, da ni strokovnjak, ki bi lahko ocenil, s kakšno silo se delo opravlja in zato ne more biti verodostojna priča, da je šlo za veliko silo in moč, v tej posledici pa naj bi lestev popustila. Sodišče prve stopnje je vendar ugotovilo, česar pritožba ne izpodbija, da je priča H. tožnikov nadrejeni, kot nadrejeni delavec brez dvoma pozna tožnikovo delo, zato je njegova ocena potrebne sile in moči, s katero je tožnik vijačil, realna in ji strokovnosti ne gre oporekati, zato ni le domneva.

Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je priča H. po tem, ko je po dogodku videla lestev, domnevala, da se je prečka (stopnica) na lestvi upognila, se deformirala in popustila v posledici moči in sile, s katero je stoje na njej vijačil tožnik. Ugotovilo je še, da je tudi priča V. izpovedala, da se je lestev (prečka) v posledici pritiska s silo tožnikovega telesa upognila in je prišlo do padca, da so lestve pri toženkinem zavarovancu enkrat letno pregledane, vizualno pa se ne testirajo na obremenitev. Tožnik je res izpovedal, da pri vzpenjanju po lestvi ni imel občutka, da bi bilo z njo kaj narobe in ni opazil, da bi bila kakorkoli neprimerna za uporabo, da se je šele ob uporabi izkazalo, da je neizpravna. Glede na ugotovitve o tem, kaj so izpovedale navedene tri priče glede lestve, je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo tožnikovo izpovedbo za verodostojno.

10. Pritožba neutemeljeno trdi, da cel kup dokazov, ki jih je predložila toženka, izkazuje, da so bili vzroki za padec z lestve naknadno spremenjeni, da sodišče prve stopnje ni z enako težo presojalo dokazov obeh pravdnih strank.

V predpravdnem odškodninskem zahtevku (priloga B 2), prijavi škodnega dogodka (priloga B 1), zapisniku o raziskavi nezgode pri delu (priloga B 6) in vprašalniku o poškodbi (priloga B 9) ni navedena neizpravna lestev kot vzrok za tožnikov padec z lestve in posledično škodo, v teh listinah je naveden le opis dela, ki ga je opravljal tožnik pred padcem.

Navedene listine po presoji pritožbenega sodišča ne dokazujejo toženkinih trditev o tem, da z lestvijo ni bilo ničesar narobe, da je bila izpravna in tudi ne morejo izpodbiti verodostojnosti izpovedb zaslišanih prič in tožnika. Listinski dokazi v prilogah B 1, B 2 in B 9 ne vsebujejo nobenih dejstev o stanju lestve pred škodnim dogodkom. Priča V. je po lastni izpovedbi zapisala zapisnik o raziskavi nezgode (priloga B 6). V tem zapisniku je pod rubriko ″zaključek in mnenje″ zapisano, da je tožnik ″uporabljal izpravno opremo - lestev in ključ, nezgoda se je pripetila iznenada in nepričakovano″. Priča V. sama pa je izpovedala, da je nezgodo raziskovala, da mu je tožnik povedal, da je zategoval tesnilo, pri čemer je stal na lestvi in pri tem ko je delal, se je verjetno ta lestev upognila, da je s silo telesa pritisnil na prečko in se je ta upognila in je prišlo do padca.

Pritožbeno sodišče poudarja, da je toženka podala le gole trditve o dejstvu, da je bila lestev povsem izpravna pred tožnikovo uporabo in dokler ni prišlo do izgube ravnotežja, za take trditve pa ni predložila nobenega dokaza.

Priča V. ni izpovedala, da je predmetno lestev videla pred nezgodo ali po njej, vsekakor pa s svojo izpovedbo ni potrdila zapisa v prilogi B 6 o izpravni lestvi. Ob upoštevanju še izpovedb prič H. in K., ki sta lestev videli po škodnem dogodku in sta videli, da je bila ena prečka na lestvi deformirana, da se ni prilegala na lestev, kjer bi morala biti fiksirana, da je bila počena pri drugi stopnici na desni strani od spodaj navzgor, pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost pravnega zaključka sodišča prve stopnje, da lestev ni bila varna in primerna za uporabo, da je toženkin zavarovanec opustil svoje dolžno ravnanje in ni poskrbel za to, da bi bila lestev za opravljanje tožnikovega dela varna ter primerna za uporabo in je zato v celoti krivdno odškodninsko odgovoren tožniku za nastalo škodo.

11. Dokazno podprt z izpovedbo tožnika in priče V. ter obrazložen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni prispeval s svojim ravnanjem k nastanku škodnega dogodka.

Ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženkin zavarovanec lestve pregleda enkrat letno, vizualno pa se ne testirajo na obremenitev. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni opazil, da bi bila lestev kakorkoli neprimerna za uporabo, da se je šele ob uporabi zaradi delovanja močne telesne sile tožnika, ko je opravljal svoje delo vijačenja, razmajala in deformirala. Ugotovljen način nastanka škodnega dogodka, ko druga prečka (stopnica) na lestvi ni prenesla obremenitve s silo tožnikovega telesa, ko je stal na njej in opravljal svoje delo in se je deformirala, oziroma popustila, česar tožnik z vizualnim pregledom lestve pred njeno uporabo ni ugotovil in česar glede na izpovedbo priče V. tudi ni mogel ugotoviti, ter ob upoštevanju dejstva, da toženka ni zatrjevala, da je tožnik delo opravljal na nepravilen način, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni soprispeval k nastanku škodnega dogodka.

12. Pritožba trdi, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vse toženkine ugovore, da se do teh ni opredelilo, da jih je neutemeljeno prezrlo in da je sodba v delu neobrazložena.

Toženka ne pojasni, na katere njene ugovore sodišče prve stopnje ni odgovorilo. Pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da je glede na zgoraj obrazloženo sodišče prve stopnje odgovorilo na vse njene pravno upoštevne ugovore.

Če se očitek glede neobrazloženosti dela sodbe nanaša na ugovor o tožnikovem soprispevku, pa je ta glede na zgoraj obrazloženo po presoji pritožbenega sodišča prav tako neutemeljen.

13. V točkah 14. in 15 obrazložitve izpodbijane sodbe je ugotovljeno, da je zaradi delovanja močne telesne sile tožnika, ki je pri opravljanju dela stal na stopnici lestve, nastala deformacija le-te in je to ključni vzrok za tožnikov padec in posledično nastalo škodo, toženkin zavarovanec pa ni poskrbel, da bi bila lestev varna in primerna za uporabo pri tožnikovem delu, torej je opustil svojo dolžno ravnanje, kot mu ga nalagata določbi 45. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) in 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD). Po citiranih zakonskih določbah mora delodajalec zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev pri delu, izvajati mora ukrepe potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanju in usposabljanju delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. Določba 179. člena Zakona o delovnih razmerjih pa določa, da če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Določba prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pa določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

Glede na zgoraj navedeno materialnopravno podlago je tožnikovo trditveno in dokazno breme bilo zatrjevati in dokazati ravnanje, oziroma opustitev delodajalca, nastanek škode in da je vzrok za njen nastanek v opustitvi delodajalca. Trditveno in dokazno breme toženke pa je bilo zatrjevati in dokazati, da njen zavarovanec ni kriv, oziroma odgovoren za tožniku nastalo škodo. Pritožba neutemeljeno trdi, da v izpodbijani sodbi manjkata dve odškodninski predpostavki za odškodninsko odgovornost, in sicer vzročna zveza in odgovornost. Kot je zgoraj obrazloženo, je v izpodbijani sodbi ugotovljena vzročna zveza med opustitvijo dolžnega ravnanja toženkinega zavarovanca in nastalo škodo: tožniku ni dal na razpolago varne, oziroma izpravne lestve in mu s tem ni omogočil varnega dela, v posledici te opustitve je tožniku nastala škoda. Toženkin zavarovanec pa se ni rešil odškodninske odgovornosti, ker toženka ni dokazala trditve, da je njen zavarovanec dal tožniku na razpolago izpravno lestev za varno opravljanje njegovega dela.

14. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabilo zgoraj citirane zakonske določbe in je pravilno ter popolnoma ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje ter pravilno presodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen.

15. Sodišče prve stopnje je glede ugotovljenega obsega tožnikove nematerialne škode v celoti sledilo ugotovitvam izvedenca medicinske stroke, ugotovljen obseg te škode po posameznih oblikah je dokazno podprt z izvedenskim mnenjem in njegovo dopolnitvijo.

16. Pravilno je ugotovilo dejstva o obsegu in intenzivnosti prestanih in bodočih telesnih bolečin, prestanih neugodnosti v času zdravljenja in trajanja zdravljenja zaradi obravnavanega škodnega dogodka. Ugotovitve v izvedenskem mnenju in njegovi dopolnitvi dokazujejo, da je vzrok za ves obseg tožnikove nematerialne škode obravnavani škodni dogodek, kot je to zatrjeval tožnik. Dopolnjeno izvedensko mnenje dokazuje, da ob koncu primarnega zdravljenja, ki je trajalo od 2. 7. 2014 do 19. 9. 2014, poškodovano zapestje še ni bilo popolnoma funkcionalno, da je bil tožnik napoten na dodatne preiskave in je bilo predvideno nadaljnje zdravljenje. Tožnik pred poškodbo ni imel težav z zapestjem, poškodba je bila lahko sprožitveni faktor za težave z zapestjem, brez poškodbe pa je skoraj neverjetno, da bi prišlo do težav, ki jih je imel in jih še ima tožnik, da bi sledili operativni posegi, do poškodbe je bilo stanje tožnikovega zapestja klinično nemo, torej ne bi imel nobenih težav, če poškodbe ne bi bilo, celotno zdravljenje poškodovanega desnega zapestja je potekalo po poškodbi, zaključeno pa je bilo 4. 11. 2015, zlom, ki ga je utrpel tožnik, zelo pogosto zapušča določene posledice, ki se kažejo podobno, kot v obravnavanem primeru.

Res iz dopolnjenega izvedenskega mnenja izhaja ugotovitev, da ni mogoče ločiti ali je šlo za posledice poškodbe ali za opisane dodatne diagnoze. Vendar glede na zgoraj povzete ugotovitve v izvedenskem mnenju, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je vsa ugotovljena tožnikova nematerialna škoda posledica obravnavanega škodnega dogodka. Glede na obrazloženo je pravno neupoštevna okoliščina, da tožnik ni bil vseskozi v celotnem obdobju zdravljenja neprekinjeno v bolniškem staležu, da torej ni bil v bolniškem staležu tudi v času od 20. 9. 2014 do 3. 5. 2015. Glede na ugotovitve v prvotno izdelanem izvedenskem mnenju je tožnikovo zdravljenje potekalo kontinuirano tudi v času po prekinjenem bolniškem staležu, saj je tožnik opravljal fizioterapijo, bil je napoten na preiskavo MR zapestja, izvid le-te je bil znan 20. 3. 2015 in 29. 4. 2015 je bil predviden za operacijo za dan 4. 5. 2015, ta pa je bila zaradi prezasedenosti operativnega programa izvedena 11. 5. 2015 in nato bolniški stalež zaključen 2. 7. 2015. V času do 4. 11. 2015 je bil tožnik ponovno napoten na MR preiskavo, 4. 11. 2015 pa je bila izvedena še kemična blokada živcev v poškodovanem zapestju. Vsa ta dejstva je pritožbeno sodišče ugotovilo na podlagi prvotnega pisnega in nato še pisnega dopolnjenega izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, ki sta ga pravdni stranki prejeli in jima je bila dana možnost obravnavanja le-teh, zato je pritožbeno sodišče lahko na podlagi teh dokazov ugotovilo dejstva, kot jih je povzelo zgoraj, čeprav jih ni v celoti ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Po presoji pritožbenega sodišča zato pritožba neutemeljeno meni, da ni vsa tožnikova nematerialna škoda posledica škodnega dogodka, pravno nepomembno je dejstvo, da tožnik ni bil v celotnem obdobju zdravljenja v bolniškem staležu. 17. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik v celotnem obdobju zdravljenja trpel hude telesne bolečine 5 dni, srednje hude 2 tedna, stalne lahke dva do tri mesece, kasneje in še vedno pa trpi občasne lahke telesne bolečine, predvsem pri delu v službi, pri vožnji s kolesom in kadar ima poškodovano roko v določenem položaju ter da bo takšne bodoče telesne bolečine trpel vsaj še 20 let glede na njegovo starost 51 let ob poškodovanju. Neizpodbijane so tudi ugotovitve o obsegu prestanih neugodnosti v času zdravljenja, in sicer so le-te obsegale klinični pregled takoj po škodnem dogodku in še kasneje, ko mu je bil večkrat izpostavljen, več tednov je moral nositi longeto, mavec in opornico, kar mu je lajšalo bolečine, oviralo pa ga je pri ležanju in spanju ter vzbujalo občasno neprijetno zanimanje okolice. Imobilizacijo je uporabljal približno dva meseca in pol. Neprijetno zanj je bilo tudi bivanje v bolnišnici, najprej en dan, nato pa še dva dni po vsaki operaciji, torej skupno 5 dni, prestal je dve operaciji, bivanje v bolnišnici pa pomeni nevajeno okolje s svojevrstnim življenjskim ritmom, same operacije pa so stresno doživetje. Opravil je tudi fizikalno terapijo, kar je povezano z zamudnim in neprijetnim zadržanjem v zdravstvenih ustanovah. Glede na tako ugotovljen obseg tožnikove škode znesek 4.800,00 EUR po presoji pritožbenega sodišča ni pretirana denarna odškodnina. Za primerjavo iz sodne prakse pritožbeno sodišče navaja, da je bilo v zadevi VSC Cp 978/2010 (oškodovanec moški, voznik viličarja, utrpel je zlom glave desne koželjnice, udarnino leve podlahti, kar je lahek primer), oškodovancu za telesne bolečine in neugodnosti, ki so bile manj intenzivne in kratkotrajnejše kot v obravnavanem primeru, prisojeno 4.800,00 EUR. V obravnavani zadevi gre torej za večji obseg te oblike nematerialne škode, po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje pa se tožnikova poškodba uvršča med srednje hude poškodbe po Fischerjevi klasifikaciji.

18. Pritožba neutemeljeno izpodbija kot previsoko tudi določeno denarno odškodnino iz naslova strahu. Tožnik je zatrjeval že v tožbi, da še vedno trpi strah, ker mu v primeru poslabšanja grozi operacija in zatrditev zapestja, zato pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje prekoračitev trditvene podlage. Sodišče prve stopnje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo, je kot pravno relevantno upoštevalo to tožnikovo trditev, saj je po materialnem pravu pravno priznana škoda iz naslova strahu le tisti strah, ki ga oškodovanec trpi v času od škodnega dogodka do končanega zdravljenja. Po končanem zdravljenju ta oblika nematerialne škode lahko preide v duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, česar pa tožnik ni zatrjeval. Sodišče prve stopnje je torej delno zmotno uporabilo materialno pravo, ko je upoštevalo tožnikov zatrjevan strah zaradi bodoče operacije in zatrditve zapestja kot pravno priznano škodo iz naslova strahu. Kljub temu pa po presoji pritožbenega sodišča določena odškodnina 1.400,00 EUR za to obliko nematerialne škode ni pretirana glede na ugotovljen čas trajanja strahu do končanega zdravljenja in ugotovljeno intenzivnost. Neizpodbijano je ugotovljeno dejstvo, da je tožnik trpel kratkotrajen hud strah ob samem škodnem dogodku, in sicer kot nenadno hujšo prestrašenost glede na ugotovljen način nastanka, ter da je tekom zdravljenja zaradi kar dveh operacij trpel strah srednje intenzivnosti v skupnem trajanju en mesec, nato pa še lažji strah več mesecev, to je do končanega zdravljenja 3. 7. 2015. Po presoji pritožbenega sodišča je ugotovljeno trajanje srednje intenzivnega strahu in nato še lažjega strahu povsem opravičuje odškodnino v določenem znesku.

19. Pritožba pa delno utemeljeno izpodbija višino določene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Neizpodbijano je dejstvo, da mora tožnik kot desničar zaradi omejene gibljivosti zapestja desne roke in občasnega pojavljanja lažjih telesnih bolečin v zapestju, vlagati več napora pri delu v službi, kjer pa še vedno opravlja delo monterja ogrevalnih naprav, kot ga je opravljal pred poškodbo, več napora mora vlagati pri delu urejanja okolice domače hiše ter ne zmore več dolgotrajnega reaktivnega kolesarjenja in dolgotrajne vožnje z avtomobilom, pri čemer pa pred poškodbo ni bil omejen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zaradi ugotovljenih omejitev tožnik trpi le občasne duševne bolečine lažje intenzivnosti, zato je po presoji pritožbenega sodišča znesek 6.000,00 EUR pravična denarna odškodnina. Kljub upoštevanju dejstva, da bo lažje občasne duševne bolečine trpel tožnik še precej dolgo v bodoče (okoli 20 let). Zato je pritožbi v tem delu delno ugodilo.

20. Celotna denarna odškodnina 12.200,00 EUR predstavlja okoli 11 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji in je primerljiva s sodno prakso v podobnih primerih. V zgoraj navedenem lahkem primeru je oškodovanec prejel celotno odškodnino v višini 9 povprečnih plač, v obravnavanem primeru, ko gre za srednje hude poškodbe po Fischerjevi klasifikaciji je povsem primerna nekaj več kot 20 % višja odškodnina. Tudi glede na prisojeno odškodnino oškodovancu v zadevi VS RS II Ips 10/2006, ki jo je pritožbeno sodišče upoštevalo kot primerljivo.

21. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in zavrnilo tožbeni zahtevek za še nadaljnjih 2.000,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (točko I. izreka) kot glasi izrek te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP).

22. Pritožba ni izrecno izpodbijala odločitve o stroških pravdnega postopka, kot je o teh odločilo sodišče prve stopnje v točki III. izreka svoje sodbe. Ker pa je toženka s pritožbo delno uspela, je pritožbeno sodišče upoštevalo nižji pravdni uspeh tožnika, in sicer ta znaša 62 %. Glede na neizpodbijano dejstvo, da so potrebni pravdni stroški tožnika skupaj znašali 4.400,89 EUR, so njegovemu pravdnemu uspehu ustrezno ti stroški znašali 2.728,55 EUR. Ob dejstvu, da so toženkini potrebni stroški pravdnega postopka znašali 78,84 EUR, so njenemu pravdnemu uspehu 38 % ustrezni stroški znašali 29,95 EUR. Po medsebojnem pobotanju stroškov pravdnega postopka do zneska 29,95 EUR je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev v točki III. izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da mora toženka povrniti tožniku 2.698,60 EUR stroškov pravdnega postopka.

23. Sodišče prve stopnje je v točki III. izreka od prisojenega zneska stroškov prisodilo zakonske zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Ker toženka odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov ni izpodbijala, pritožbeno sodišče v to odločitev ni posegalo.

24. Toženka je s pritožbo delno uspela, pritožbeno sodišče je njen pritožbeni uspeh ocenilo na 14 %, ker je ob izpodbijanju prisojene odškodnine 14.547,06 EUR uspela le to znižati za 2.000,00 EUR. Priglasila je stroške pritožbenega postopka v višini plačane sodne takse za pritožbo 513,00 EUR in materialne stroške 30,00 EUR, ki obsegajo stroške fotokopiranja in poštnine, vendar pa le-teh ni dokazala. Kot potrebne stroške pritožbenega postopka ji je pritožbeno sodišče tako priznalo le 513,00 EUR stroškov za plačano sodno takso. Pritožbenemu uspehu ustrezen del teh stroškov znaša 71,82 EUR in toliko ji mora toženec povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku tega roka do plačila, ker je toženka za primer zamude zahtevala zakonske zamudne obresti od stroškov postopka.

25. Pritožbeno sodišče je o celotnih stroških pravdnega postopka odločilo na podlagi določb drugega odstavka 154. člena, prvega odstavka 155. člena in drugega odstavka 165. člena ZPP.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia