Jedro

S tem, ko je sodišče v obtožbi očitano ravnanje obdolženca pred uveljavitvijo KZ-1 izpustilo iz opisa dejanja in ga je spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini, izvršenega v času, ko je bilo takšno ravnanje že inkriminirano, ni kršilo zakona v obdolženčevo škodo. Za pravno opredelitev kaznivega dejanja tako pri kolektivnem, nadaljevanem kaznivem dejanju in takoimenovanem enovitem kaznivem dejanju je pomemben trenutek, ko je storilec prenehal z izvrševanjem zakonskih znakov zadnjega v tem konstruktu zaobseženega storilčevega protipravnega ravnanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 120 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu je bil B. H. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po drugem odstavku 57. člena KZ-1 mu je bila izrečena pogojna sodba, v kateri mu je bila določena kazen 9 mesecev zapora in preizkusna doba treh let. Sodišče je na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oškodovanki M. S. in S. G. z njunima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Odločilo je tudi, da je obdolženec po prvem odstavku 95. člena ZKP dolžan plačati stroške kazenskega postopka in sicer stroške za izdelavo izvedenskega mnenja v višini 550,78 EUR, sodno takso in po prvem odstavku 97. člena ZKP še nagrado in izdatke svojega zagovornika, med tem ko ga je plačila ostalih stroškov postopka oprostilo. Pritožbo obsojenčevega zagovornika je višje sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti, oziroma podrejeno obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Niso namreč podane očitane kršitve materialnega in procesnega zakona, saj sodišče s tem, ko je iz očitka obtožbe izpustilo obdobje, ki zajema čas pred veljavnostjo KZ-1 ni kršilo zakona v škodo obsojenca, prav tako pa ni nasprotij med izrekom in razlogi sodbe glede odločilnih dejstev, vse morebitne pisne napake pri navedbi posameznih datumov teh dejstev ne predstavljajo. Prav tako izvedensko mnenje ne izključuje obstoja alkoholnega opoja pri obsojencu v času storitve kaznivega dejanja, celo nasprotno, v zaključnem delu je navedeno, da je obsojenec zelo verjetno v preteklosti občasno užival večje količine alkohola, torej je bil vajen pivec z dobro presnovo alkohola brez psihoorganskih sprememb, zaradi česar tudi ni takoimenovane protispisnosti, ki jo nadalje navaja vložnik v zahtevi. Z očitkom, da iz sodbe ne izhaja, da naj bi obsojenec S. G. večkrat udaril v obraz, pa zahteva posredno poskuša izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje oziroma uveljavlja razlog iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati.

4. V odgovoru na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva pa zagovornik izraža svoje nestrinjanje ter vztraja na navedbah zahteve.

5. Kršitev kazenskega zakona vidi vložnik v tem, da je sodišče iz opisa obravnavanega kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 izpustilo očitek v obtožbi, ki se nanaša na obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 10. 2008 (tako, da sodba zajema samo obdobje od 1. 11. 2008 dalje), oziroma ker je sodišče izpustilo obdobje, ko kaznivo dejanje nasilja v družini še sploh ni bilo kaznivo po kazenskem zakoniku. Pri tem opozarja, da gre za enovito kaznivo dejanje in ga sodišče ne bi smelo razdeliti na dve dejanji in sicer na eno, ki se nanaša na obdobje pred inkriminacijo tega kaznivega dejanja in na drugo po inkriminaciji.

6. Ta očitek pa, kot na to upravičeno opozarja že vrhovni državni tožilec, ni utemeljen. Sodna praksa tovrstna kazniva dejanja obravnava kot eno kaznivo dejanje, tudi v primerih, ko je izvršitveno dejanje večkrat ponovljeno (čeprav ni mogoče izključiti, da so zakonski znaki tega kaznivega dejanja podani tudi z enkratnim ekscesom). Praviloma gre namreč za dlje časa trajajoče ravnanje zoper iste oškodovance tako, da posamezna ravnanja izgubijo svojo samostojnost, oziroma predstavljajo celoto, pomenijo le sestavni del celotnega dlje časa trajajočega ali ponavljajočega se ravnanja. Res je tudi, da je bilo to kaznivo dejanje uzakonjeno šele s KZ-1 (Uradni list RS, št. 55/2008) ki je začel veljati dne 1. 11. 2008. Nadalje ni nobenega dvoma, da se z izrazom čas storitve kaznivega dejanja misli na ves časovni okvir konkretnega ravnanja, s katerim se uresniči celovit opis kaznivega dejanja vključno z nastalimi posledicami. Po ustaljeni sodni praksi je tudi sprejeto stališče, da je za pravno opredelitev kaznivega dejanja tako pri kolektivnem, nadaljevanem kaznivem dejanju in takoimenovanem enovitem kaznivem dejanju pomemben trenutek, ko je storilec prenehal z izvrševanjem zakonskih znakov zadnjega v tem konstruktu zaobseženega storilčevega protipravnega ravnanja. Ne glede na to, kako opredelimo določeno ponavljajoča istovrstna ravnanja (kot kolektivno, nadaljevano ali eno ali enovito kaznivo dejanje), gre v vseh primerih za pravni konstrukt enega kaznivega dejanja. V takšno konstrukcijo ne spadajo ravnanja, ki so zastarala, kjer posamični akti ne izpolnijo elementov kaznivega dejanja ali gre za ravnanja, ki so bila storjena v času, ko takšno ravnanje še ni bilo inkriminirano. V teh primerih se namreč po ustaljeni sodni praksi, glede na to, da gre za eno kaznivo dejanje, ne izdajajo zavrnilne ali oprostilne sodbe glede npr. zastaranih očitkov posamičnih ravnanj ali posamičnih očitkov, ki ne izpolnjujejo elementov kaznivega dejanja, temveč se preprosto iz izreka sodbe izpustijo in se razlog te izpustitve navede v obrazložitvi.

7. Glede na navedeno sodišče s tem, ko je v obtožbi očitano ravnanje obdolženca pred uveljavitvijo KZ-1 izpustilo iz opisa dejanja in ga je spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini, izvršenega v času, ko je bilo takšno ravnanje že inkriminirano, ni kršilo zakona v njegovo škodo. Obsojenca je namreč spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini, ki je v času, navedenem v sodbi, bilo kot tako opredeljeno v zakonu.

8. Prav tako pa je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena v delu, kjer vložnik uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Omenjena kršitev je podana le tedaj, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni. Odločilna dejstva so tista, ki se nanašajo na dejanski temelj sodbe, oziroma na objektivne in subjektivne znake kaznivega dejanja. Obrazložitev zahteve v zvezi s tem očitkom pa se ne nanaša na odločilna dejstva temveč z navedbami, da se je obsojenec praviloma iz službe vračal skupaj s svojo ženo, ker takrat še ni imel vozniškega dovoljenja in je bil tedaj trezen, da je sodišče napačno presodilo izpovedbo A. I., ki je kot znak njegove alkoholiziranosti štela, da je bil ves rdeč v obraz, pri čemer pa je sodišče povsem zanemarilo izvedensko mnenje dr. A. V., iz katerega izhaja, da se je zdravil za psoriazo, ki povzroča pordelost kože, ipd., vložnik izpodbija zgolj s strani nižjih sodišč ugotovljeno dejansko stanje, torej uveljavlja razlog, ki ga po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati.

9. Enako, torej uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, pa pomenijo tudi nadaljnji očitki vložnika, ki se nanašajo na uporabo sile obsojenca proti oškodovani S. G. Vložnik namreč navaja, da očitek, da je obsojenec večkrat udaril v obraz S. G. in to v glavo, ne izhaja iz izpovedbe nobene priče. Tak očitek ni utemeljen, saj sta o tem izpovedovali tako oškodovana G. sama, kakor tudi njena mati. Izražanje dvoma v potek dogajanja, kot ga je ugotovilo sodišče, pa pomeni, kot je bilo že pojasnjeno, uveljavljanje razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

10. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve materialnega in procesnega zakona, zahteva pa je deloma vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je Vrhovno sodišče skladno z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Odločitev o stroških nastalih pri odločanju pred Vrhovnim sodiščem temelji na določilih člena 78.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je Vrhovno sodišče pri višini odmerjene sodne takse upoštevalo še Zakon o sodnih taksah, obsojenčeve premoženjske razmere ter težo in zapletenost obravnavane kazenske zadeve.