Jedro

V okviru postopka za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu se sodišče pri vrednotenju teže kaznivega dejanja ne omeji samo na zagroženo kazen, ampak upošteva predvsem značilnosti storilčevega ravnanja v danih okoliščinah. Če so te okoliščine takšne, da kažejo na trajnejšo nevarnost storilca, so lahko za oceno storjenega kaznivega dejanja pomembnejše od same predpisane kazni za kaznivo dejanje.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljene M.Š.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljeno M.Š.Š. odredila pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP v zvezi z 2. točko 1. odstavka 432. člena ZKP. Pritožbo zagovornika osumljenke je senat Okrožnega sodišča v Celju s sklepom z dne 19.5.2004 zavrnil kot neutemeljeno.

Dne 21.5.2004 je zoper navedeni pravnomočni sklep osumljenkin zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb ZKP in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in osumljenko izpusti na prostost. Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Iz zahteve namreč ne izhaja, katere kršitve naj bi bile zagrešene v postopku odreditve pripora. Na podlagi zbranih podatkov je sodišče utemeljeno odredilo pripor, (ki se je po podatkih spisa izvajal v Psihiatrični bolnici v V.), saj je osumljenka kazniva dejanja ponavljala.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi poudarja, da je osumljenka potrebna zdravljenja in da bi sicer morala biti hospitalizirana, vendar pa da izbrani postopek ni ustrezen. Hospitalizacija zaradi domnevne storitve kaznivega dejanja in hospitalizacija iz razlogov, ki jih utemeljuje Zakon o nepravdnem postopku, imata bistveno različne pogoje. Ni pa tudi podano sorazmerje med kaznivimi dejanji, ki se očitajo osumljenki ter priporom.

Če je določena oseba storila kaznivo dejanje v stanju neprištevnosti, steče zoper njo postopek za izrek obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu, če se na podlagi teže storjenega kaznivega dejanja in stopnje storilčeve duševne motenosti da sklepati, da bi na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in da je takšno nevarnost mogoče odpraviti z zdravljenjem in varstvom v zdravstvenem zavodu (1. odstavek 64. člena KZ). Potrebno je torej ugotoviti, da bi na prostosti lahko storil kakšno od teh kaznivih dejanj in da je takšno nevarnost moč odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v zdravstvenem zavodu. Sočasno morata biti podana negativna prognoza in indiciranost zdravljenja ter varstva v zavodu.

Indiciranost zdravljenja pa mora biti ekskluzivna v pomenu, da je to edina možnost za odklanjanje nevarnosti.

V obravnavani kazenski zadevi je sodišče v izpodbijanem sklepu vse navedeno ugotovilo in tudi obširno obrazložilo. Res je sicer, da postopek za izrek tega varnostnega ukrepa ne more steči za katerokoli kaznivo dejanje ter da sodišče negativno prognozo in potrebo po zdravljenju ugotavlja na podlagi teže storjenega kaznivega dejanja ter tudi stopnje storilčeve motenosti, vendar pa se pri vrednotenju teže kaznivega dejanja sodišče ne omeji samo na zagroženo kazen, ampak upošteva predvsem značilnosti storilčevega ravnanja v danih okoliščinah. Če so te okoliščine takšne, da kažejo na trajnejšo nevarnost storilca, so lahko za oceno storjenega kaznivega dejanja pomembnejše od same predpisane kazni za kaznivo dejanje. Tudi v tej kazenski zadevi je sodišče kot odločujoče okoliščine tudi pri odreditvi pripora upoštevalo nevarnost osumljenke za okolico, ki izhaja tudi iz izvedenskega psihiatričnega mnenja, kjer je poudarjena bolezen osumljenke (shizoaktivna psihoza) povezana s sindromom odvisnosti od alkohola, nadalje je upoštevalo njeno agresivnost, ki naj bi jo po podatkih v spisu izkazovala tako do vzgojiteljic njenega sina v vrtcu kot do učiteljev in ravnatelja v šoli, do sosedov, uslužbenk pošte in zdravstvenega doma itd. ter ob upoštevanju dejstva, da sta zoper njo v teku še dva postopka, v tej zadevi pa je utemeljeno osumljena storitve treh dejanj, ki imajo znake kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja po 1. odstavku 299. člena KZ. Glede na navedeno oziroma upoštevaje pogostnost tovrstnih ravnanj, pri čemer naj bi se nasilje in grožnje celo stopnjevale (zoper osumljenko teče še kazenski postopek zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, kjer naj bi grozila celo z umorom) ter upoštevaje osumljenkino psihotično doživljanje in posledično njeno nepredvidljivost, je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu utemeljeno ugotovilo, da je pripor edini ukrep za preprečitev ponovitvene nevarnosti osumljenke, podano pa je tudi sorazmerje med posegom v njeno svobodo in pravico oškodovancev do osebne integritete, dostojanstva in varnosti.

Zagovornikove navedbe v zahtevi dvoma v zaključek nižjih sodišč v ničemer ne omajajo. Na zakonitost in pravilnost presoje pa tudi ne more imeti nikakršnega vpliva, da je sodišče pri presoji osumljenkine ponovitvene nevarnosti upoštevalo predkaznovanost pri sodniku za prekrške zaradi dejanj z elementi nasilja ne glede na to, da se v teh postopkih naj ne bi ugotavljala osumljenkina prištevnost oziroma neprištevnost v času storitve prekrškov. Gre namreč za pravnomočne odločbe, ki kažejo na osumljenkino nagnjenje k nasilju in jih kot take pri presoji njenega ravnanja v bodoče sodišče sme upoštevati.

Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da nižji sodišči pri izdaji pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora zoper osumljenko nista kršili zakona, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.