Jedro

Neutemeljeno je stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je treba uporabiti določilo 3. člena ZBPP, saj naj bi bila tožnici zagotovljena brezplačna pravna pomoč po ZNP-1. Iz podatkov upravnega spisa namreč ne izhaja, da bi bila tožnici ta pomoč dodeljena po posebnem zakonu in je pritrditi navedbam tožeče stranke, da zastopanja po CSD ni mogoče šteti kot brezplačne pravne pomoči. CSD namreč zgolj nadomešča polnopravno poslovno sposobnost stranke in je tako njen zakoniti zastopnik, ne pa tudi nujno pooblaščenec v postopkih pred sodiščem, še posebej, če zaradi varovanja pravic stranke oceni, da bi bilo potrebno zastopanje po odvetniku, ker sam nima zadostnega strokovnega znanja. Pravico do ustreznega strokovnega zastopanja po odvetniku ima tako tudi oseba, ki ji je delno ali popolnoma odvzeta poslovna sposobnost.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru, št. Bpp 1587/2019 z dne 2. 12. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnica po svojem skrbniku Centru za socialno delo ... (v nadaljevanju CSD) vložila prošnjo za dodelitev BPP, v kateri je navedla, da BPP potrebuje v zadevi Okrajnega sodišča v Mariboru, ki se vodi pod opr. št. Rp 601/2018. V slednji je namreč tožnica dne 28. 9. 2018, zaradi plačila odškodnine, vložila tožbo. Ker je bila tožnici predhodno v postopku opr. št. N 124/2017 poslovna sposobnost pravnomočno delno omejena na način, da sama ne more nastopati pred sodiščem, jo zastopa CSD. Po določilih Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) je predviden način, kako lahko prosilec kot oseba, ki zaradi motnje v duševnem razvoju ali težavah v duševnem zdravju ali drugih okoliščinah ni sposoben, da bi sam skrbel za svoje pravice in interese, dobi BPP, pri čemer je po mnenju tožene stranke ta način določen v posebnem zakonu, in sicer 46. členu ZNP-1, s katerim je izključena uporaba Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). V danem primeru je zato potrebno uporabiti tretji odstavek 3. člena ZBPP, ki določa, da upravičenec, ki mu je bila dodeljena BPP po posebnem zakonu, te pravice ne more uveljavljati v isti zadevi za isto obliko pravne pomoči. Zato je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev BPP.

2. Tožnica je vložila tožbo v upravnem sporu, v kateri izpodbija odločbo tožene stranke zaradi nepravilne uporabe materialnega predpisa saj meni, da je tožena stranka napačno presodila, da tožnica ne more pravice v isti zadevi z isto obliko pravne pomoči uveljavljati po ZBPP in po ZNP-1. Takšna ocena je nezakonita, saj ZNP-1 napotuje, da lahko sodišče v nepravdnem postopku obvesti državno odvetništvo za zastopanje CSD, če oceni, da je zaradi varovanja koristi oseb iz drugega odstavka 6. člena ZNP-1 in zahtevnosti zadeve potrebno zastopanje po odvetniku ali drugi osebi, ki je opravila pravniški izpit. Prej navedeno določilo se nanaša izključno na nepravdne postopke, nikakor pa ne na pravdne postopke. Tožeča stranka je po zakonitem zastopniku podala vlogo za BPP zaradi odškodninske tožbe, ki je pravdni postopek in se tako 46. člen ZNP-1 ne more uporabiti. CSD tudi ne izvaja BPP za varovance. V primeru ocene CSD, da je to v korist varovanca, odobri varovancu podajo vloge za BPP, kar se v tem primeru šteje za zastopanje varovanke po zakonitem zastopniku pred sodiščem in se ne sme enačiti, da je zakoniti zastopnik oseba, ki bo sama opravljala dejanja v pravdnem postopku, temveč bo poskrbela za zaščito varovankinih pravic in koristi, da bo v njenem imenu odobrila podajo vloge za BPP, kakor jo imajo vse fizične osebe ob izpolnjevanju zakonskih pogojev. Tožeča stranka ocenjuje, da je izpodbijana odločba nepravilna, in da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo in neenakopravno obravnavala stranke pred sodišči, saj se je opredelila, da ima tožeča stranka že zagotovljeno BPP po ZNP-1 in je bila iz tega razloga prošnja CSD za dodelitev BPP zavrnjena. Tožnica je tudi prejemnica denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka.

3. Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču predložila upravni spis.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je predmet presoje odločitev tožene stranke, s katero je le-ta zavrnila prošnjo tožnice, da se ji dodeli BPP za zastopanje v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. Rp 601/2018, v zvezi z vloženo tožbo zaradi plačila odškodnine. Odločitev o zavrnitvi prošnje tožnice za BPP je tožena stranka sprejela na podlagi tretjega odstavka 3. člena ZBPP, z obrazložitvijo, da je tožnici zagotovljena BPP po 46. členu ZNP-1. 6. Z ZBPP se uresničuje pravica do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničiti (prvi odstavek 1. člena ZBPP). BPP je urejena v ZBPP, lahko pa tudi v kakšnem posebnem zakonu in v takem primeru se določbe ZBPP uporabljajo le glede vprašanj, ki niso urejena s posebnim zakonom (drugi odstavek 3. člena ZBPP). Upravičenec, ki mu je bila odobrena BPP po posebnem zakonu, ne more te pravice v isti zadevi in za isto obliko pravne pomoči uveljavljati po ZBPP (tretji odstavek 3. člena ZBPP).

7. 46. člen ZNP-1 na katerega se sklicuje tožena stranka določa, da lahko CSD opravlja procesna dejanja v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi po strokovnem sodelavcu, ki ga za to pooblasti direktor. Če sodišče oceni, da je zaradi varovanja koristi oseb iz drugega odstavka 6. člena ZNP-1 in zahtevnosti osebe potrebno zastopanje po odvetniku ali drugi osebi, ki je opravila pravniški državni izpit, lahko sodišče Državno odvetništvo Republike Slovenije pozove, da prevzame zastopanje CSD.

8. Stališče tožene stranke za uporabo 46. člena ZNP-1 nima dokazne podlage v upravnem spisu in je po mnenju sodišča tudi prejudicirano, saj je namreč v pristojnosti sodišča, ki obravnava konkretno zadevo, da oceni varovanje koristi oseb iz drugega odstavka 6. člena ZNP-1. Prav tako se 46. člen ZNP-1 nanaša na ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij torej v nepravdnih postopkih. V konkretnem primeru pa je tožnica vložila tožbo zaradi motenja posesti in odškodninsko tožbo, ki se vodi pravdnem in ne v nepravdnem postopku, kar tožnica pravilno opozarja.

9. Sodišče ugotavlja, da je preuranjeno in neutemeljeno stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je treba uporabiti določilo 3. člena ZBPP, saj naj bi bila tožnici zagotovljena BPP po ZNP-1. Iz podatkov upravnega spisa ne izhaja, da bi bila tožnici dodeljena BPP po posebnem zakonu in je pritrditi navedbam tožeče stranke, da zastopanja po CSD ni mogoče šteti kot BPP zastopanje. CSD namreč zgolj nadomešča polnopravno poslovno sposobnot stranke in je tako njen zakoniti zastopnik, ne pa tudi nujno pooblaščenec v postopkih pred sodiščem, še posebej, če zaradi varovanja pravic stranke oceni, da bi bilo potrebno zastopanje po odvetniku, ker sam nima zadostnega strokovnega znanja. Sodišče tako meni, da ima pravico do ustreznega strokovnega zastopanja z odvetnikom tudi oseba, ki ji je delno ali popolnona odvzeta poslovna sposobnost. 10. Po določbah ZBPP se BPP dodeli, če prosilec izpolnjuje s tem zakonom določene pogoje. Navedeni pogoji se nanašajo na finančni položaj stranke (subjektivni pogoj) ter na zadevo, za katero prosi za BPP (objektivni pogoj). Oba pogoja morata biti izpolnjena kumulativno. Glede finančnega pogoja 13. člen ZBPP določa, da je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine, brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine, ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. V zvezi z objektivnim pogojem pa 24. člen ZBPP določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialnoekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. V tretjem odstavku navedene določbe je določeno, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

11. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba nezakonita in nepravilna. Tožena stranka bo morala ob ponovni presoji upravičenosti tožnice do BPP ugotavljati tudi premoženjski položaj tožnice ali izpolnjuje z ZBPP določene pogoje, ki se nanašajo na njen finančni položaj (subjektivni pogoj) iz 13. člena ZBPP. Ob ugotovitvi finančnega pogoja, bo tožena stranka morala nadalje presojati objektivni pogoj, torej zadevo za katero tožnica prosi za BPP in upoštevati, da morata biti oba pogoja izpolnjena kumulativno.

12. Sodišče je zato na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo treba, ob upoštevanju mnenja sodišča glede uporabe materialnega prava, na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1, ponovno odločiti o upravičenosti tožnice do BPP.

13. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnico in tožencem ni sporno. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno, sporna je le pravna presoja pravilnosti ravnanja tožene stranke, pri tem pa glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank v postopku.