21. 1. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z. na seji senata dne 21. januarja 2002

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 129/2000 z dne 8. 6. 2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 968/99 z dne 4. 11. 1999 in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I P 72/97 z dne 14. 1. 1999 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (ustavne pritožnice) na ugotovitev, da toženci niso vnuki in s tem dediči pokojnih starih staršev tožeče stranke oziroma da niso dediči pokojnega očeta tožeče stranke. Sodišče je namreč menilo, da se toženci temu zahtevku lahko uspešno upirajo z dokazovanjem, da je bilo očetovstvo ugotovljeno ali priznano na način, ki je veljal v času ugotovitve oziroma priznanja. Sodišče ugotavlja, da je bilo očetovstvo v letih od 1929 do 1933, ko je bilo očetovstvo za prvo toženko ugotovljeno z zamudno sodbo, za drugotoženega in tretjo toženko pa priznano na sodni zapisnik, mogoče ugotavljati v pravdi (tudi z izdajo zamudne sodbe) ali priznati pred sodiščem. Trditve tožeče stranke, da je dokazovanje očetovstva možno le z izpiskom iz matične knjige, kamor očetovstvo toženih strank ni bilo vpisano, zato ne držijo. Iz enakih razlogov sta bili zavrnjeni tudi pritožba in revizija. Vrhovno sodišče pri tem pojasnjuje, da mladoletnost očeta v času priznanja očetovstva za drugotoženega ni povzročila neveljavnosti pripoznanja, ker so po tedanjih pravilih nedoletni (stari manj kot 21 let) po 18 letu starosti smeli napraviti oporoko pred sodiščem. Glede na to, da sta po mnenju Vrhovnega sodišča oporočna sposobnost in sposobnost priznati očetovstvo primerljivi (tako po tedanji kot tudi po sedanji ureditvi), ne more biti dvoma, da je bilo tudi priznanje očetovstva, ki ga je na zapisnik pred sodiščem podal dvajsetletnik, v skladu s tedaj veljavnimi pravili. Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje, da je očetovstvo mogoče dokazati samo z izpiskom iz matične knjige. Navaja, da so toženci za vpis očetovstva v matično knjigo že zaprosili, vendar jim je bil ta zavrnjen. Pritožnica meni, da je upravni organ z zavrnitvijo vpisa o vprašanju očetovstva pravzaprav odločal kot o predhodnem vprašanju. Ker naj bi bilo o vprašanju očetovstva tako enkrat že odločeno, o tem po mnenju pritožnice ni dovoljeno več razpravljati. S tem, ko so sodišča ponovno razpravljala o isti stvari in dopustila dokazovanje očetovstva tudi s predložitvijo sodbe oziroma sodnega zapisnika o priznanju očetovstva, ter s tem, ko so zavrnila pritožničin predlog za poizvedbe pri Upravnem organu, pristojnem za vpis očetovstva tožencev v matično knjigo, naj bi pritožnici kršila načelo pravne države (2. člen Ustave), načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena), pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravico do dedovanja (33. člen Ustave) in pravico do varstva osebnostnih pravic (35. člen Ustave).

2.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanimi sodbami kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnica s pravnimi sredstvi zoper izpodbijane sodbe ni uspela, še ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena) in s tem pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravice do dedovanja (33. člen Ustave) in pravice do varstva osebnostnih pravic (35. člen Ustave). Za kršitev teh pravic bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno, kar bi predstavljalo kršitev 22. člena Ustave. Tega izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati.

3.Ustavno sodišče v zvezi z ustavno pritožbo preverja le možno kršitev določb Ustave, ki zagotavljajo človekove pravice in temeljne svoboščine, zato preizkus kršitve načel pravne države (2. člen Ustave), ki jo v ustavni pritožbi zatrjuje pritožnica, v tem postopku ne prihaja v poštev.

4.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

5.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić. Predsednik senata:

dr. Lojze Ude