Jedro

Ob ugotovitvi sodišča, da toženec ves čas zanika sklenitev odplačne najemne pogodbe, njegovo nezavračanje računov ne predstavlja konkludentnega priznavanja obstoja pogodbe.

Prikrajšanje mora biti konkretno in realno. Ne zadošča le odsotnost pravne podlage za brezplačni način uporabe s strani toženca. Tožeča stranka mora, da bi uspela z zahtevkom iz neupravičene pridobitve, zatrjevati in dokazati še, da stvari sama ne more uporabljati zaradi toženčevega nasprotovanja oziroma proti svoji volji in da v tak način uporabe stvari ni privolila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (točka II. in III.) potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe z dne 2. 12. 2013 (sklep pod točko I. izreka). Odločilo je, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 148023/2012 z dne 9. 10. 2012 razveljavi tudi v točki I. in III. izreka in se tožbeni zahtevek zavrne (točka II:). Pravdne stroške v višini 625,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je naložilo v plačilo tožeči stranki.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Izpodbija jo v točki II. in III. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Podrejeno se zavzema za spremembo z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku. Podani sta absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 15. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Da je prišlo do ustnega dogovora o odplačnem najemu dveh kontejnerjev na gradbišču objekta tožene stranke med predstavnikom tožeče stranke in tožencem, izhaja iz odgovora direktorja tožeče stranke in zaslišanja priče A., kar izhaja iz zapisnika glavne obravnave z dne 19. 3. 2014 na straneh 5 in 6. S tem je obstoj ustne najemne pogodbe dokazan. Napačne so ugotovitve sodišča, da je priča zanikala obstoj dogovora. Sodišče je prezrlo njeno izpovedbo v delu, ko ga je potrdila. Skopo je ocenilo, da o njem ne ve nič. Ta ugotovitev je protispisna in pomanjkljiva. Ne da se je preizkusiti, ker so prezrta odločilna dejstva. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje. Nepopolno sta ocenjeni izpovedbi direktorja tožeče stranke in priče A. Na odplačnost kažejo tudi izdani računi, ki so bili zavrnjeni šele med pravdo. Gre za zadosten indic oziroma posreden dokaz, da je prišlo do najemne pogodbe. Napačne so ugotovitve, da ni bilo dogovora o višini najemnine. Tožencu jo je predočil direktor tožeče stranke. Toženec temu ni nasprotoval, torej je jasno, da je do dogovora prišlo. Napačno je uporabljeno materialno pravo, ker sodišče ni uporabilo določil Obligacijskega zakonika (OZ) o neupravičeni pridobitvi. Toženec je nesporno uporabljal kontejner. Tožeča stranka je navajala, da za to ne plačuje ničesar. Navajala je svoje prikrajšanje, oškodovanje. Res ni zapisala, da je toženec obogaten. Vendar to ni obvezno, saj logično izhaja iz njenih navedb. Podlaga za brezplačen najem je odpadla od trenutka zaključka gradnje. Tudi sodišče je ugotovilo, da je prenehala potreba za skladiščenje v kontejnerjih.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v tem postopku vtožuje najemnino za dva gradbena kontejnerja po izdanih računih za čas od 1. 1. 2011 naprej. V tožbenih navedbah je omenjala tudi neupravičeno pridobitev in svoje oškodovanje zaradi brezplačne uporabe s strani toženca. Tožena stranka se je branila z ugovorom nenastale pravice, češ da je bila dogovorjena brezplačna uporaba za čas gradnje, ki ni bila dokončana, pogodba o odplačnem najemu in višini najemnine pa ne.

6. Sodišče je tožbeni zahtevek po izvedenem dokaznem postopku zavrnilo po ugotovitvi, da tožeča stranka ni dokazala niti ustno sklenjene odplačne najemne pogodbe niti druge pravne podlage za vtoževano najemnino.

7. O zatrjevanem ustno sklenjenem dogovoru o odplačnem najemu je v okviru podane trditvene in dokazne podlage strank pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva: da ni bilo potrebnega soglasja volj obeh pravdnih strank za sklenitev odplačne najemne pogodbe (točke 13 do 15 sodbe), s strani tožene stranke niti konkludentno izražene volje za sklenitev tovrstne pogodbe (točka 14 sodbe) in zlasti, da ni bilo doseženo potrebno soglasje o višini najemnine, ki je bistvena sestavina najemne pogodbe (točka 15 sodbe). O teh ključnih dejstvih v sodbi ni protislovij in nasprotij, ki bi onemogočala vsebinski preizkus pravilnosti odločitve. Pritožba jih niti ne konkretizira. Razlogi so popolni, jasni, prepričljivi in življenjsko logični. Sodba torej ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi kršitvijo po 15. točki navedenega pravnega določila ne.

8. Protispisnost je napaka tehnične narave. Gre za napačen postopek prenosa določenega podatka iz listinskega ali zapisniškega gradiva v sodbo, ko se sodišče do njega vrednostno ne opredeljuje. Ni treba, da sodišče v sodbo dobesedno povzame izpovedbe strank in prič, podane na narokih glavne obravnave. Dokazno jih mora oceniti v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi (8. člen ZPP). V obravnavanem primeru je sodišče ravnalo tako. Izpovedb stranke in priče, ki jih citira pritožba, v sodbi ni in tehnične napake pri prenosu njunih izpovedb sodišče niti ni moglo zagrešiti. Drži pa, da ju je dokazno ocenilo in na tej podlagi ugotovilo, da z njunima izpovedbama ni dokazana ustna sklenitev zatrjevane odplačne najemne pogodbe. Pritožbeno nestrinjanje s to dokazno oceno pa ne predstavlja uveljavljane procesne kršitve – protispisnosti.

9. Tudi očitek o nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja v zvezi z obstojem odplačne najemne pogodbe je neutemeljen. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje, da odplačna pogodba ni bila sklenjena niti izrecno niti s konkludentnimi ravnanji. Oporo ima v pravilno in popolno ocenjenih izpovedbah strank, priče A. in izdanih računih. Zanje je pravilno pojasnilo, da njihovo nezavračanje s strani tožene stranke ne more predstavljati konkludentno izražene volje za sklenitev pogodbe. Volja za sklenitev pogodbe se res lahko izjavi bodisi izrecno z besedami, bodisi z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji (prvi odstavek 18. člena OZ). Zgolj dejstvo, da toženec ni zavrnil (vseh) računov, njegovega strinjanja z odplačno pogodbo ne dokazuje. Molk in pasivnost stranke namreč že po naravi stvari ne izraža volje za sklenitev pogodbe in jo lahko predstavlja le izjemoma. Ob ugotovitvi sodišča, da toženec ves čas zanika sklenitev odplačne najemne pogodbe, njegovo nezavračanje računov ne predstavlja konkludentnega priznavanja obstoja pogodbe.

10. Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ). V obravnavanem primeru bi se morali stranki sporazumeti o tipu pogodbe (da gre za najem), predmetu pogodbe (kontejnerjih) in višini najemnine (prvi odstavek 587. člena OZ). S strani tožeče stranke zatrjevano predočenje tožencu, koliko naj bi znašala najemnina, ob toženčevem zanikanju, da bi se s plačevanjem najemnine strinjal, za sklenitev pogodbe o odplačnem najemu ne zadošča. Šlo bi lahko kvečjemu za ponudbo s strani tožeče stranke (predlog za sklenitev pogodbe – prvi odstavek 22. člena OZ). Ker je toženec po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni sprejel, pogodba ni bila sklenjena. Nasprotno naziranje pritožnice je zmotno.

11. Pravilno je zavrnjen tudi zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve, ker niso ne zatrjevane, ne dokazane vse potrebne predpostavke iz 190. člena OZ.

12. Pravno relevantna dejstva v zvezi s tem so ugotovljena v točkah 10 do 12 sodbe. Sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka ni podala ustreznih trditev o toženčevi obogatitvi, kar slednja izrecno priznava v pritožbi. Ključne so nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženec tožeči stranki niti ne brani odvoza kontejnerjev. To pa pomeni, da tožeča stranka tudi svojega pavšalno zatrjevanega prikrajšanja oziroma oškodovanja ni dokazala. Prikrajšanje mora biti konkretno in realno. Ne zadošča le odsotnost pravne podlage za brezplačni način uporabe s strani toženca. Tožeča stranka mora, da bi uspela z zahtevkom iz neupravičene pridobitve, zatrjevati in dokazati še, da stvari sama ne more uporabljati zaradi toženčevega nasprotovanja oziroma proti svoji volji in da v tak način uporabe stvari ni privolila. Ob ugotovitvah sodišča v točki 11 sodbe, da toženec tožeči stranki ni preprečeval uporabe, tožeča stranka pa ni ponudila prepričljivih razlogov za lastno neuporabo kontejnerjev, se izkaže, da so ugotovitve sodišča o nezatrjevanih in nedokazanih predpostavkah zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve, pravilne.

13. Drugih pritožbenih očitkov ni. Ker je odločitev pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjena z uveljavljenimi niti z drugimi procesnimi kršitvami, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).