Jedro

Prosilka nikjer v prošnji ni navedla, da je preživninska zavezanka, niti v rubriki C. Odhodki v zadnjih dvanajstih mesecih pred mesecem vložitve prošnje – 301 – izplačane preživninske obveznosti, je označila z „NE“. Ob tako izpolnjeni prošnji tožena stranka ni mogla vedeti, da ima tožnica sina in da je dolžna plačevati preživninsko obveznost. Posledično tudi ni bila dolžna zaradi tega dejstva zasliševati tožnice v dokazne namene.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Organ za BPP je prošnjo tožnice z dne 15. 11. 2012 zavrnil. V obrazložitvi navaja, da je tožnica vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za zastopanje pred sodiščem prvem stopnje v še neuvedenem postopku zoper A.A., zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja in deležev na njem. Pri svoji odločitvi je ugotovil, da tožnica ne izpolnjuje finančnega kriterija, določenega v 13. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Iz podatkov prošnje in spisa je ugotovil, da v gospodinjstvu prebiva sama ter da nima preživninskih obveznosti. V zadnjem treh mesecih pred vložitvijo prošnje je v povprečju mesečno prejela cca 630,00 EUR, kar upoštevaje 13. člen ZBPP, 8. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) in 4. člen Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (ZDIU12), pomeni, da povprečni mesečni dohodek prosilke presega zakonsko določeni cenzus (dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, to je 520,00 EUR). Tudi odhodki, ki jih prosilka navaja v kategoriji C izjave o premoženjskem stanju in izkazuje s priloženo listinsko dokumentacijo, na drugačno odločitev ne morejo vplivati.

Tožnica v tožbi navaja, da je izpodbijana odločitev obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka, ker ji kot stranki ni bila dana možnost zaslišanja, kjer bi lahko pojasnila svoje odhodke v zvezi s preživnino, katero mora plačevati za sina. V prošnji za BPP je navedla, da ima preživninsko obveznost za sina, česar pa tožena stranka ni upoštevala, s čimer je nepopolno ugotovila dejansko stanje. Povprečni mesečni neto dohodek tožnice je res 629,20 EUR, vendar je od tega potrebno odšteti znesek 130,00 EUR, kolikor je tožnica po sodbi IV P 313/2011 dolžna plačevati za sina B.B. Tožena stranka bi morala preveriti, ali je navedena sodba pravnomočna (kar gotovo je). Ob upoštevanju tega pa tožnica izpolnjuje finančni pogoj. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnica v prošnji rubriko II (podatki o družinskih članih prosilca) pustila prazno. Med družinskimi člani ni navedla nikogar, zaradi česar jo je štela za samsko osebo. V podatkih o dohodkovnem stanju (b) je označila v rubriki „C. Odhodki“ tudi v rubriki 301 (izplačane preživninske obveznosti) „ne“, kot izhaja iz prošnje. Prošnji je priložila plačilne liste. Glede na vsebino prošnje in priložene listine tožena stranka ni imela nobenega razloga, da bi zaradi odločitve morala zasliševati tožnico v zvezi z preživnino. Zato bistvena kršitev določb postopka ni podana. Tožnica je šele tožbi priložila sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu IV P 313/2011 z dne 19. 10. 2012, iz katere je tožena stranka šele po prejemu tožbe izvedela, da ima tožnica sina B.B., ki je bil ob razvezi dodeljen v vzgojo in varstvo očetu ter je dolžna plačevati preživnino v višini 130,00 EUR. Sodba je pravnomočna od 27. 11. 2012. Kolikor bi tožnica v prošnji za BPP izkazala, da ima preživninsko obveznost, bi navedeno dejstvo tožena stranka v izpodbijani odločbi zagotovo upoštevala in bi izdala takšno odločbo, ki bi bila skladna s takšnimi podatki. Odločitev tožene stranke pa ne pomeni, da tožnica ne more vložiti nove prošnje za BPP in v njej navesti pravilnih in popolnih podatkov.

Tožnica v pripravljalni vlogi dodatno pojasnjuje, da ni mogla označiti v rubriki 301 „DA“, saj do takrat ni izplačala nobene preživnine ter bi šlo za dajanje neresničnih podatkov, zaradi česar bi ji bila prošnja zavrnjena ter še šest mesecev ne bi mogla ponovno vložiti prošnje. Sina kot družinskega člana pa ni navedla, saj je bil s sodbo dodeljen očetu. Če bi ji bila dana možnost zaslišanja, bi vsa sporna dejstva lahko pojasnila. Toženi stranki predlaga poravnavo z rokom do 20. 1. 2013, pri čemer bi se odpovedala stroškom zastopanja v upravnem sporu.

Tožena stranka v pripravljalnem spisu vztraja pri svojih navedbah.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno izpolnjevanje finančnega kriterija, določenega v ZBPP. Po določbi 13. člena ZBPP je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine, brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Šteje se, da bi bilo socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka ogroženo, če mesečni dohodek prosilca oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve (minimalni dohodek).

V obravnavani zadevi je tožena stranka odločala na podlagi prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki jo je vložila tožnica pisno na predpisanem obrazcu. Med strankama je sporno, ali je tožnica v prošnji za BPP navedla, da ima preživninsko obveznost do sina, česar tožena stranka ni upoštevala. Namreč kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je tožena stranka upoštevala, da je tožnica samska oseba in da nima preživninskih obveznosti, kar je tožena stranka ugotovila iz podane prošnje. Tožena stranka tudi v odgovoru na tožbo zanika, da bi prosilka v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči navedla, da je preživninska zavezanka. Sodišče ugotavlja, da iz prošnje v upravnem spisu izhajajo navedbe tožene stranke in sicer, da prosilka nikjer v prošnji ni navedla, da je preživninska zavezanka, niti v rubriki C. Odhodki v zadnjih dvanajstih mesecih pred mesecem vložitve prošnje – 301 – izplačane preživninske obveznosti, saj je označila „NE“. Ob tako izpolnjeni prošnji tožena stranka ni mogla vedeti, da ima tožnica sina in da je dolžna plačevati preživninsko obveznost. Posledično tudi ni bila dolžna zaradi tega dejstva zasliševati tožnice v dokazne namene. Namreč zaslišanje stranke je dokaz, stranka sama pa mora navajati dejstva. Teh dejstev pa tožnica v vlogi ni navedla. Ob nedvoumno izpolnjeni prošnji je imel organ podlago, da je odločal v skrajšanem ugotovitvenem postopku (1. točka prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP).

Tožnica tudi nelogično ugovarja obveznost zaslišanja, ko sama prepoznava, da ni mogla označiti v rubriki 301 „DA“, ker do takrat še ni izplačala nobene preživnine. Ni namreč logično, da bi bilo zatrjevanje dejstva v vlogi lahko drugače obravnavano kot z zaslišanjem.

Glede na podatke iz prošnje in spisa, da je tožnica samska oseba ter da nima preživninskih obveznostih, je organ pravilno upošteval predložena dokazila in uporabil določbo 13. člena ZBPP ter prošnjo tožnice zavrnil. Izpodbijana odločba pa ni obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.