Jedro

Vprašanje odškodninske odgovornosti delodajalca za padec delavca na mokrih tleh.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni tožnici plača odškodnino v višini 1.650,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 do plačila pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Z izpodbijanim sklepom pa je toženi stranki naložilo, da tožnici povrne njene stroške pravdnega postopka v višini 464,41 EUR.

Pritožbo zoper ugodilni del sodbe in zoper sklep vlaga tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj kot prepoznih ni sprejelo navedb, ki jih je podala v pripravljalni vlogi z dne 10.9.2007. Toženka je sodišče opozorila, da z dejstvi v zvezi s prihodi in odhodi delavcev in časom, ko se je opravljalo čiščenje tal, ni mogla biti seznanjena, saj je družba zamenjala lastnika. Ta dejstva so se pokazala relevantna šele tekom postopka, pa tudi sicer je dokazno breme, da so bila tla v kritičnem času dejansko mokra, na tožnici. Nenazadnje pa navedena vloga sploh ni vsebovala novih dejstev in dokazov, pač pa je imela le naravo opozorila na neskladja med izpovedbo tožnice in priče H. H. glede prihoda tožnice na delo ter posledično na vprašanje, ali so bila tla v kritičnem času dejansko mokra. Ne strinja se s stališčem sodišča, da mokra tla predstavljajo nevarno stvar, izpodbijana sodba pa tudi nima razlogov glede morebitnega soprispevka tožnice k nastali škodi. Očitki sodišča glede možnosti zaščitnih sredstev so neutemeljeni, saj ukrepi, ki jih predlaga, niso predpisani ne v splošnih ne v specialnih predpisih s področja varstva pri delu. Izpodbija tudi odločitev o višini prisojene odškodnine za strah, ker primarni strah zaradi padca na tla ni mogel imeti posebne intenzitete in zato ni dosegel praga, da bi predstavljal pravno priznano škodo. Sodišče bi moralo omejiti tudi tek zakonskih zamudnih obresti, saj so te dosegle glavnico, pravilno pa v izpodbijanem sklepu niso izračunani niti stroški pravdnega postopka. Sodišče bi moralo ločeno izračunati stroške tožeče in tožene stranke in nato te medsebojno pobotati. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži vse stroške tega postopka, podrejeno pa, da sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka sicer pravilno opozarja, da navedbe iz pripravljalne vloge z dne 10.9.2007 niso predstavljale širitve toženkine trditvene podlage, ampak je šlo le za opozorilo na razhajanja med izpovedjo tožnice in priče H. H., vendar pa gre v tem obsegu za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe ni vplivala. Drži, da je tožnica izpovedala, da je spornega dne prišla na delo ob 8.00 uri, priča H. H. pa, da so v letu 2001 z delom praviloma pričenjali ob 7.00 uri, vendar pa je njuna izpoved sicer vsebinsko skladna. Obe sta namreč izpovedali, da je snažilka tla običajno čistila precej pred prihodom ostalih delavcev, zato so bila pred pričetkom dela vselej suha, priča H. H. pa je še dodala, da je snažilka v spornem obdobju prihajala na delo kasneje, ker je bil zaradi menjave lastništva delodajalca (tožene stranke) nadzor manj strog, na določenih delih pa tla tudi niso bila dovolj dobro pobrisana. Tudi iz načina padca je mogoče zaključiti, da se je ta zgodil zaradi spolzkih tal. Tožnica je namreč izpovedala, da ji je spodneslo obe nogi v zrak, priča H. H. pa, da se je tožnica zložila na tla, kot da bi se ulegla. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da so bila tla v času škodnega dogodka dejansko mokra in da so bila prav ta vzrok tožničinemu padcu.

Vendar pa je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) presodilo, da so razlogi sodišča glede vprašanja odškodninske odgovornosti protislovni in jih kot take ni mogoče preizkusiti. Sodišče najprej pojasni, zakaj so mokra tla nevarna stvar, torej poda razloge v smeri objektivne odškodninske odgovornosti (2. odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju: ZOR), zatem pa smiselno nadaljuje v smeri krivdne odškodninske odgovornosti (158. člen ZOR) in ugotavlja, da bi se tožena stranka svoje odgovornosti lahko razbremenila, če ne bi ravnala nedopustno, to je, če bi zagotovila vse potrebne zaščitne ukrepe. Pritožba pa pravilno opozarja tudi na pomanjkanje razlogov izpodbijane sodbe glede vprašanja morebitnega soprispevka tožnice k nastali škodi (2. in 3. odstavek 177. člena ZOR). Tožena stranka se je namreč že od odgovora na tožbo dalje branila z ugovorom, da je tožnica za nastalo ji škodo v celoti odgovorna sama, ker ni poskrbela, da bi na mokrih tleh varno hodila. Iz razlogov sodbe bi se sicer dalo razbrati, da sosprispevka tožnice ni, ker ji zaradi dejstva, da toženka ni zagotovila ustrezne varnosti za delo, ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, vendar pa to ni pravilno izhodišče za presojo, ali je odškodovanec k nastali mu škodi prispeval ali ne. Ravnanja tožnice in toženke je v tem kontekstu potrebno presojati ločeno, torej je potrebno ugotavljati ali je na strani tožnice, ne glede na morebitno protipravno ravnanje toženke, najti kršitve zapovedanega ravnanja. Sodišče druge stopnje je zato moralo izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje. Sodišče naj v novem postopku ponovno odloči o temelju odškodninske odgovornosti, ali gre torej za objektivno ali za krivdno odškodninsko odgovornost tožene stranke. V kolikor bi odločilo, da v poštev prihaja krivdna odgovornost, pa mora presoditi, v čem se kaže nedopustno ravnanje toženke in ali so ta ravnanja v vzročni zvezi z nastalo škodo. V vsakem primeru pa mora tudi odgovoriti na vprašanje morebitnega soprispevka tožnice k nastali škodi.

Ker je sodišče v celoti razveljavilo izpodbijano sodbo, je moralo v posledici tega razveljaviti tudi sklep o stroških (3. odstavek 165. člena ZPP). Vendar pa pritožbeno sodišče kljub temu opozarja na napačen izračun pravdnih stroškov. Sodišče mora, v primeru delnega uspeha vsake izmed strank v postopku, najprej ugotoviti, koliko stroškov bo vsaki izmed njiju priznalo, nato pa te medsebojno pobotati ali pa odločiti, da vsaka krije svoje pravdne stroške (2. odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeni stroški so po določbi 3. odstavka 165. člena ZPP nadaljnji pravdni stroški.