Jedro

Pogodbena obrestna mera med posamezniki ne more presegati obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled.

Vprašanje, ali je tožnik po nasprotni tožbi tisti, ki je plačal, ni razjasnjeno. Nima pravice zahtevati vračila tisti, kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi, kolikor je bilo z njo odločeno o nasprotni tožbi (zadnji odstavek izpodbijane sodbe) in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bil toženec B.B. dolžan plačati tožniku V.L. razliko od zneska 19.500 DEM v višini 2.350 DEM s 5 % obrestmi od 1.6.1989 dalje ali plačati dinarsko protivrednost navedenega posojila po srednjem tečaju DEM na dan izdaje sodbe prve stopnje z zamudnimi obrestmi v višini eskontne stopnje, ki jo je določila NBJ, povišane za 20 % in obračunane po konformni metodi od dneva izdaje sodbe dalje, v roku 15 dni, hkrati pa je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov. Razsodilo je, da je toženec po nasprotni tožbi V.L. dolžan plačati tožniku po nasprotni tožbi B.B. tolarsko protivrednost 1.500 DEM na dan plačila po srednjem tečaju Banke Slovenije z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.1.1990 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 90.600,00 SIT z istimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske odločbe dalje. Prvo sodišče je tako odločilo, potem ko je ugotovilo, da tožnik zahteva od toženca plačilo pogodbenih obresti, ki presegajo pogodbene obresti, kot so določene v prvem odst. 399. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Zahtevku po nasprotni tožbi je ugodilo zato, ker je toženec po nasprotni tožbi ta znesek prejel na podlagi ničnega določila v pogodbi.

Proti sodbi se pritožuje tožnik V.L. iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga razveljavitev sodbe in navaja: Napačno je bilo uporabljeno materialno pravo. Pravne norme čl. 399 ZOR v današnjih razmerah ni več mogoče uporabiti. Ni več podlage za omejevanje obrestne mere pogodbenih obresti. Ta norma je bila v ZOR uvrščena, da bi ščitila privilegiran sistem družbene lastnine. Zato se je omejevala obrestna mera med fizičnimi osebami. Na ta način se je ščitil tudi monopolni položaj bank v družbeni lastnini. Šlo je za povsem dopustno in pravno veljavno pogodbo med dvema fizičnima osebama. Toženec je bil iniciator pogodbe. Pogodba je bila sklenjena predvsem v njegovem interesu. Sodišče je toženca še nagradilo. Tožniku ni bil priznan niti rizik pogodbe. Toženec je še enkrat nagrajen, ko mu sodišče po nasprotnem zahtevku priznava tožbeni zahtevek v devizah, ki naj bi se obrestovale po zakonski zamudni obrestni meri, ki velja za tolarje od 12.1.1990 dalje do plačila. Deviznih terjatev na tak način ni mogoče obrestovati. Tega dela sodbe pa sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo.

Pritožba je delno utemeljena.

Kot je bilo ugotovljeno že v prvem sklepu pritožbenega sodišča, gre v obravnavani zadevi predvsem za vprašanje, kakšne obresti mora toženec plačati. Povedano je bilo tudi, da je določilo v pogodbi o plačilu 30 % od vrednosti posojila treba razlagati kot določbo o pogodbenih obrestih, prav tako pa je bilo že izraženo stališče o tem, da po določilu prvega odst. 399. čl. ZOR pogodbena obrestna mera med posamezniki ne sme presegati obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled. Drugačno določilo v pogodbi je nično. Gre torej za delno ničnost po prvem odst. 105. čl. ZOR.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo enako stališče glede vprašanja višine pogodbene obrestne mere in glede vprašanja ničnosti. Pritožbeno sodišče s tem soglaša kljub razlogom, ki jih navaja pritožba. Ni videti, zakaj bi omenjeno določilo ne bilo več uporabno v današnjih družbenih razmerah. Ker gre za razmerje med fizičnimi osebami, je uporabno vsaj toliko kot v prejšnjih družbenih razmerah. Za prvi odst. 399. čl. ZOR namreč ni mogoče trditi, da je imel namen ščititi družbeno lastnino. Namen je bil lahko le v zaščiti posameznika. Tega namena to določilo v novih družbenih razmerah ni izgubilo. Ko pa je tako, se izkaže, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o tem, da toženec ni nič več dolžan plačati, ker je plačal več kot bi znašale obresti, izračunane v skladu s čl. 399/1 ZOR. Dejanskih ugotovitev v zvezi s tem - torej izračuna obresti - pritožba ne izpodbija, razlogi sodišča prve stopnje v tem delu pa so jasni in logični. Te razloge pritožbeno sodišče sprejema in se z njimi strinja. V delu, v katerem je odločeno o zavrnitvi tožbenega zahtevka, je odločitev sodišča prve stopnje torej pravilna. Sodbo je bilo v tem delu treba potrditi in pritožbo zavrniti (čl. 368 Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Utemeljena je pritožba, kolikor zadeva vprašanje nasprotne tožbe.

V tem delu gre za nasprotje med vsebino listin in tistim, kar se ugotavlja v sodbi, delno pa za nasprotje v sami sodbi (čl. 354/2 tč.

13 ZPP). V zvezi z vprašanjem, ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, pa tudi dejansko stanje ni zadosti razjasnjeno. Sodbo je bilo zato v tem delu treba razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje (čl. 370/1 ZPP).

Prvo vprašanje, ki ni razjasnjeno, ki zadeva pravilno uporabo materialnega prava, hkrati pa je glede njega nasprotje med listinami in sodbo kot je bilo povedano spredaj, je vprašanje aktivne legitimacije B.B. za vložitev nasprotne tožbe. Izpodbijana sodba ugotavlja, da je B.B. plačal dolg (list. št. 81), medtem ko ob povzetku odgovora na tožbo (list. št. 77) piše, da toženec sam navaja, da je bivša žena M.K. tožniku plačala glavnico 15.000 DEM in 2.000 DEM obresti. Tako trdi tudi sam toženec v odgovoru na tožbo, pa tudi tožnik (list. št. 20) pove, da mu je denar vrnila toženčeva bivša žena. Tudi izpoved B.B. na list. št. 21 je tako razumeti. V prvi sodbi, ki je bila sicer razveljavljena, pa sodišče prve stopnje to celo izrecno ugotovi, pa tudi tožnik V.L. tako izpoveduje (list. št. 72). Ti podatki torej kažejo, da gre za nasprotje med listinami in ugotovitvijo v sodbi, da je tožnik po nasprotni tožbi, torej B.B., plačal dolg tožencu po nasprotni tožbi, torej V.L. V ponovljenem postopku bo z zaslišanjem obeh pravdnih strank in po potrebi tudi priče M.K. to vprašanje treba razjasniti in torej ugotoviti, ali je toženec B.B. tisti, ki je upravičen zahtevati vračilo. Če se bo izkazalo, da je toženec B.B. upravičen zahtevati vračilo za to, ker je bil on tisti, ki je plačal, pa bo treba razjasniti še eno vprašanje. Po določilu čl. 211 ZOR nima pravice zahtevati nazaj tisti, kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. V zvezi z vprašanjem vračila namreč prvo sodišče doslej tega določila ZOR ni uporabilo. Iste osebe kot spredaj bo treba zaslišati o okoliščinah, ki jih predvideva zgoraj citirani člen. Če se bo izkazalo, da uporaba tega člena ne pride v poštev, pa bo treba upoštevati tudi - na kar pritožba upravičeno opozarja, da ne morejo teči zakonite zamudne obresti od 12.1.1990, če je zahtevek postavljen na tolarsko protivrednost v tuji valuti na dan plačila. Šle bi kvečjemu obresti po obrestni meri kot so se obrestovale vpogledne vloge v tuji valuti.