Jedro

S stališča naravne vzročnosti je sicer res, da je tudi oškodovančeva hoja po cestišču (hodil je namreč po cestišču največ 35 cm oddaljen od rumene črte) v določeni meri prispevala k nastanku prometne nesreče, vendar pa je za oceno pravno relevantne vzročnosti pomembno le, ali je iskati vzrok za nastalo prometno nesrečo v ravnanju obsojenca ali ne, ravnanje oškodovanca pa je pomembno le v toliko, kolikor predstavlja ravnanje, ki drugi vzrok (obsojenčevo ravnanje) povsem izključi oziroma razvrednoti zgolj na pogoj (na primer če bi oškodovanec nenadoma pritekel na cestišče ali se kako drugače nepričakovano pojavil na cestišču ipd.). Le v tem primeru bi šlo za tako hudo kršitev cestnoprometnih predpisov s strani oškodovanca, da bi bilo mogoče govoriti o pretrganju vzročne zveze med kršitvijo cestnoprometnih predpisov s strani obsojenca in nastalimi posledicami.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.O. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po členu 98.a v zvezi s členom 95/1 in 92 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku z izrednim pravnim sredstvom, 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo A.O. za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. in 1. odstavku 325. člena KZ ter mu na podlagi 50. člena istega zakona izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen sedem mesecev zapora ter preizkusno dobo eno leto. Višje sodišče pa je s sodbo z dne 04.07.2001 pritožbi zagovornika obsojenega A.O. in državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Dne 20.11.2001 je zoper navedeni sodbi zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter posledično kršitve ustavne pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlagal, da naj se zahteva obsojenčevega zagovornika zavrže kot prepozna, saj je podana v nasprotju z določbo 3. odstavka 421. člena ZKP, oziroma po preteku trimesečnega roka.

Rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti s strani obrambe je (za razliko od državnega tožilca) časovno omejen. Tretji odstavek 421. člena ZKP namreč določa, da smejo obdolženec, zagovornik in osebe iz 2. odstavka 367. člena tega zakona vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v roku treh mesecev od dneva, ko je obdolženec prejel pravnomočno sodno odločbo. Če zoper odločbo sodišča prve stopnje ni bilo pritožbe, se ta rok šteje od pravnomočnosti te odločbe. V kolikor ta rok ni spoštovan, je v 2. odstavku 423. člena ZKP predpisana procesna sankcija (Vrhovno sodišče s sklepom zavrže zahtevo za varstvo zakonitosti, če je ta prepozna). V obravnavani kazenski zadevi pa je zagovornik obsojenega O. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti pravočasno ne glede na to, da je obsojenec prejel sodbo sodišča druge stopnje dne 17.08.2001, zagovornik pa je vložil zahtevo priporočeno na pošti dne 19.11.2001. Četrti odstavek 88. člena ZKP namreč določa, da če je zadnji dan roka državni praznik, sobota ali nedelja ali kakšen drug dan, ko se pri državnem organu ne dela, se izteče rok s pretekom prvega prihodnega delavnika. Dne 17.11.2001 je bila sobota, zagovornik pa je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil prvi delavnik, to je v ponedeljek, dne 19.11.2001, torej pravočasno.

Pri vsebinski presoji zahteve za varstvo zakonitosti pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zahteva neutemeljena.

Uvodoma zagovornik v zahtevi očita nižjima sodiščema zmotno uporabo materialnega prava, ki jo vidi v tem, da sodišče pri razsoji ni upoštevalo določb Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP), ki se nanašajo na hojo pešca (103. člen ter 1. odstavek 104. člena ZTVCP). Če bi sodišče to upoštevalo, bi po mnenju zagovornika prišlo do zaključka, da dejanje, ki se očita obsojencu, ni kaznivo dejanje.

Z izpodbijano pravnomočno sodno odločbo je bilo ugotovljeno, da je pešec hodil v skladu s 1. odstavkom 106. člena ZTVCP, ki določa, da mora pešec, ki hodi po vozišču, na javni cesti izven naselja hoditi ob levem robu vozišča v smeri hoje. Za tak svoj zaključek je sodišče našlo oporo v skici, fotografijah in predvsem mnenju izvedenca cestnoprometne stroke. Iz navedenega izhaja, da so bila s strani nižjih sodišč ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva glede hoje pešca po cestišču oziroma tista dejstva, ki so pomembna za razsojo oziroma ugotovitev krivde obsojenca. S stališča naravne vzročnosti je sicer res, da je tudi oškodovančeva hoja po cestišču (hodil je namreč po cestišču največ 35 cm oddaljen od rumene črte) v določeni meri prispevala k nastanku prometne nesreče, vendar pa je za oceno pravno relevantne vzročnosti pomembno le, ali je iskati vzrok za nastalo prometno nesrečo v ravnanju obsojenca ali ne, ravnanje oškodovanca pa je pomembno le v toliko, kolikor predstavlja ravnanje, ki drugi vzrok (obsojenčevo ravnanje) povsem izključi oziroma razvrednoti zgolj na pogoj (na primer če bi oškodovanec nenadoma pritekel na cestišče ali se kako drugače nepričakovano pojavil na cestišču ipd.). Le v tem primeru bi šlo za tako hudo kršitev cestnoprometnih predpisov s strani oškodovanca, da bi bilo mogoče govoriti o pretrganju vzročne zveze med kršitvijo cestnoprometnih predpisov s strani obsojenca in nastalimi posledicami. Storilca namreč praviloma ne ekskulpira kršitev predpisov s strani drugih oseb, četudi sam krši predpise, slednje pa je bilo v obravnavani kazenski zadevi ugotovljeno, ugotovljena pa je bila tudi vzročna zveza med kršitvijo predpisov in nastalo posledico. Udeleženci v prometu se načeloma lahko držijo zaupanja v pravilnost ravnanja drugih, kot na to opozarja zagovornik v zahtevi, vendar pa, kot je bilo že povedano, le do tedaj, dokler ne gre za manjšo protipredpisno ravnanje drugih udeležencev, ki ga je storilec lahko zaznal, reagiral in pričakoval. Pešec, ki hodi ob robu cestišča, kot to ugotavljata nižji sodišči v skladu s 1. odstavkom 106. člena ZTVCP, je vsekakor ovira, ki bi jo obsojenec v obljudenem kraju, četudi v večernih urah lahko pričakoval. Ker torej v konkretnem primeru ne gre za situacijo, kjer bi bila protipredpisna hoja pešca vzrok za nastalo prometno nesrečo, temveč sta sodišči ugotovili, da je odločilni vzrok nesreče prav obsojenčevo ravnanje (vožnja preblizu desnemu robu cestišča), je pravilen zaključek nižjih sodišč o obstoju vzročne zveze. Okoliščine, na katere se sklicuje zagovornik v zahtevi (da sodišče v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi ni upoštevalo, da bi pešec lahko hodil bliže robu cestišča oziroma po utrjeni bankini), torej ne izključujejo vzročne zveze in s tem tudi ne obstoja kaznivega dejanja. Predstavljajo le okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni in ki jih je sodišče v izpodbijani pravnomočni odločbi tudi upoštevalo (kot olajševalno okoliščino je štelo okoliščino, da je šlo v obravnavanem primeru za relativno zahtevno cestnoprometno situacijo).

Glede na vse navedeno, oziroma ker ima izpodbijana odločba razloge o vseh pravno relevantnih dejstvih, tudi ni podana kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sodbi imata namreč razloge tako o kršitvi cestnoprometnih predpisov s strani obsojenca, posledicah, vzročni zvezi med kršitvijo in nastalo posledico, kakor tudi oceno hoje pešca.

Ker torej uveljavljane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah ZKP, citiranih v izreku te odločbe. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zapletenosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (3. odstavek 92. člena ZKP).