Jedro

V zvezi sklicevanja zagovornika obdolženca na odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi „De Cubber“ pa je pojasniti, da je v navedeni odločbi govora o izločitvi sodnika, v obravnavanem primeru pa je obdolženec predlagal prenos krajevne pristojnosti. Trditev pritožnika, da je prvostopno sodišče zagrešilo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe, je torej povsem brez podlage. Ob takih ugotovitvah se pritožbene navedbe, da v obravnavanem postopku obdolženec ni bil deležen nepristranskega sojenja, s čimer je bila kršena njegova ustavna pravica v smislu določbe člena 23 Ustave Republike Slovenije, kakor tudi pravica do poštenega sojenja v smislu 6. člena EKČP, pokažejo kot povsem neutemeljene.

Izrek

I. Ob reševanju pritožb zagovornika obdolženega M.Ž., zagovornice obdolžene J.Ž. in okrožnega državnega tožilca se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni tako, da se po določbi prvega odstavka 49. člena KZ obdolženemu M.Ž. v izrečeno kazen 3 (tri) leta in 6 (šest) mesecev zapora všteje čas pridržanja od 11. 3. 2004 od 14.30 ure do 11. 3. 2004 do 22.45 ure.

II. Pritožbe zagovornika obdolženega M.Ž., zagovornice obdolžene J.Ž. in okrožnega državnega tožilca se zavrnejo kot neutemeljene in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obdolžena J.Ž. je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer sodno takso ter povrniti izdatke in nagrado postavljene zagovornice odvetnice Bojane Kotnik, ki bodo vnaprej izplačani iz proračunskih sredstev.

IV. Stroški pritožbenega postopka v oprostilnem delu iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženega D.P. in izdatki ter nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod točko A/I obdolženega M.Ž. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali pravic po četrtem v zvezi s tretjim odstavkom 261. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu izreklo kazen tri leta in šest mesecev zapora; obdolženo J.Ž. storitve kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja ali pravic po četrtem v zvezi s tretjim odstavkom 261. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ in ji po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo eno leto zapora in preizkusno dobo treh let. Obdolženi M.Ž. je dolžan plačati oškodovancem: TT d.o.o. - v stečaju znesek 2,315.973,96 EUR, TTO d.o.o. - v stečaju znesek 8.345,85 EUR, TM d.o.o. - v stečaju znesek 20.864,63 EUR, TS d.o.o. - v stečaju znesek 10.015,02 EUR, T d.d. - v stečaju znesek 108.496,08 EUR, TB d.o.o. - v stečaju znesek 29.210,48 EUR, vse v roku 15 dni pod izvršbo. S presežkom priglašenih premoženjskopravnih zahtevkov je navedene oškodovance in oškodovanca TMT d.o.o. - v stečaju s celotnim priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom, po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), napotilo na pravdo. Po prvem in drugem odstavku 95. člena KZ je odločilo, da se družbi M d.o.o., ... odvzame s kaznivim dejanjem pridobljena premoženjska korist v znesku 583.282,94 EUR. Po prvem odstavku 95. člena ZKP sta obdolženi M.Ž. in obdolžena J.Ž. dolžna plačati stroške tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, o višini stroškov pa bo odločeno s posebnim sklepom. Po prvem odstavku 97. člena ZKP je obdolžena J.Ž. dolžna povrniti nagrado in potrebne izdatke postavljene zagovornice, odvetnice B. K., ki bodo vnaprej izplačani iz proračunskih sredstev.

2. Z isto sodbo je pod točko B obdolženega D.P. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe v smeri storitve kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po četrtem v zvezi s tretjim odstavkom 261. člena KZ v zvezi s 26. členom KZ. Po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika, proračun.

3. Proti tej sodbi so se pritožili: - zagovornik obdolženega M.Ž. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, premoženjskopravnega zahtevka, odvzema premoženjske koristi in odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da napadeno sodbo v celoti razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, - zagovornica obdolžene J.Ž. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odvzema premoženjske koristi in odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi ter izreče oprostilno sodbo oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek, - okrožni državni tožilec v delu zoper obdolženega D.P., opisanega v točki B izpodbijane sodbe iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje z dne 22. 12. 2011 v točki B spremeni tako, da obdolženega D.P. spozna za krivega kaznivega dejanja po obtožbi in mu izreče zaporno kazen v trajanju dveh let in šestih mesecev, - zagovornik obdolženega D.P. v odgovoru na pritožbo okrožnega državnega tožilca predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi odločbo sodišča prve stopnje.

4. Zagovornik obdolženega D.P. je v odgovoru na pritožbo okrožnega državnega tožilca predlagal, da se ga povabi na sejo senata, zato je pritožbeno sodišče o seji obvestilo njega in pritožbeni oddelek Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru. Ker se je seje udeležila le višja državna tožilka, se je le-ta opravila po določbi četrtega odstavka 378. člena ZKP.

5. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje: K pritožbi zagovornika obdolženega M.Ž.:

6. V pritožbi zagovornika uveljavljane bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka, drugega odstavka 371. člena ZKP in kršitve 22., 23. in 29. člena Ustave Republike Slovenije ter kršitev prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), niso podane.

7. Navedba zagovornika obdolženega M.Ž., da prvostopno sodišče obdolžencu ni moglo nuditi objektivnega nepristranskega (poštenega) sojenja, ni točna. Predlog obdolženca pred pričetkom glavne obravnave v obravnavani zadevi za prenos krajevne pristojnosti je bil po pritožbenem sodišču kot neposredno višjem sodišču razpravljajočega sodišča, zavrnjen. Takšne ugotovitve pritožbenega sodišča ne more omajati niti pritožbeno sklicevanje na odločitev v pravdnem postopku, v katerem T. družbe vtožujejo odškodninsko terjatev zoper obdolženca, ki temelji na istem izvršitvenem ravnanju obdolženca, kot je predmet tega postopka, ko je zaradi zagotavljanja nepristranskega sojenja bila stvarna pristojnost za sojenje na prvi stopnji prenesena na Okrožno sodišče v Celje. V zvezi sklicevanja zagovornika obdolženca na odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi „De Cubber“ pa je pojasniti, da je v navedeni odločbi govora o izločitvi sodnika, v obravnavanem primeru pa je obdolženec predlagal prenos krajevne pristojnosti. Trditev pritožnika, da je prvostopno sodišče zagrešilo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe, je torej povsem brez podlage. Ob takih ugotovitvah se pritožbene navedbe, da v obravnavanem postopku obdolženec ni bil deležen nepristranskega sojenja, s čimer je bila kršena njegova ustavna pravica v smislu določbe člena 23 Ustave Republike Slovenije, kakor tudi pravica do poštenega sojenja v smislu 6. člena EKČP, pokažejo kot povsem neutemeljene.

8. Brez podlage je tudi trditev pritožbe zagovornika obdolženega M.Ž., da je prvostopno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker je izrek sodbe nejasen in nepregleden, sodba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer je obdolženca prikrajšalo za razumno obrazloženo sodno odločbo v smislu obdolženčeve ustavne pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije. Izrek sodbe, ko se obdolžencu očita, da je kot stečajni upravitelj, torej kot uradna oseba, ki je bil zadolžen, da kot dober gospodar vodi vse posle stečajnih dolžnikov, ni denarnih sredstev naložil v najmanj tvegano obliko naložb, torej v banke, in sicer z namenom, da bi družbi M. d.o.o., ki jo je zastopal in katere edini družbenik je bil do 28. 10. 1998, ko sta postali edini družbenici njegovi hčerka J. in B.Ž., je dovolj jasen in pregleden. Očitek, da se prvostopno sodišče ni ukvarjalo s presojo okoliščin, ki predstavljajo odločilna dejstva, to je tista, na katerih temelji neposredna uporaba materialnega ali procesnega prava, pa tudi ni točen. V obravnavanem primeru v pritožbi izpostavljena okoliščina, da je družba P. d.o.o. z družbo M. d.o.o. poslovno sodelovala še pred opravljanjem funkcije stečajnega upravitelja T. družb s strani obdolženca, da je družba P. d.o.o. sodelovala s T. družbami v stečaju oziroma z obdolžencem tudi po 30. 6. 2000 in da po 30. 6. 2000 družba P. d.o.o. ni družbi M. d.o.o. niti obdolžencu plačala ničesar za odobrena posojila iz denarnih sredstev stečajne mase T. družb, ne predstavljajo odločilna dejstva, zato se prvostopno sodišče do njih utemeljeno ni opredelilo. Za obravnavano zadevo ni odločilen datum 30. 6. 2000, ko je prišlo do prvega poplačila upnikov iz stečajne mase, niti okoliščina, da je obdolženi Ž. z družbo P. d.o.o. sodeloval že preden je postal stečajni upravitelj T. družb, prav tako ne okoliščina, da družba P. d.o.o. družbi M. d.o.o. in obdolžencu po 30. 6. 2000 ni plačala ničesar več. Pritožba namreč spregleda, da se obdolžencu očita, da je družba M. d.o.o. družbi P. d.o.o. izstavila račune, ki niso imeli podlage v poslovnih dogodkih.

9. Obdolženčev pravni položaj je z nastopom stečajnega upravitelja drugačen kot je bil pred tem. Kot stečajni upravitelj bi namreč v inkriminiranem obdobju moral obdolženec zaradi uresničitve interesov upnikov ravnati v skladu s pravili stečajnega postopka zato, da dosežejo upniki poplačilo svojih terjatev. Ob takih ugotovitvah se trditve pritožbe, da je poslovno sodelovanje med družbo M. d.o.o. in P. d.o.o. potekalo še preden je obdolženec postal stečajni upravitelj T. družb in da se prvostopno sodišče do tega ni opredelilo, pokažejo kot povsem neutemeljene.

10. Ko pritožba zagovornika obdolženca M.Ž. pogreša razloge o subjektivni strani obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, in sicer o direktnem naklepu oziroma ko trdi, da so razlogi nepopolni in v nasprotju z zbranimi dokazi v spisu, pa tudi nima prav. Prvostopna sodba razloge o subjektivni strani obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, in sicer o direktnem naklepu na strani 50 in 51 namreč ima. Prvostopno sodišče je na podlagi načina izvršitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, katerega je zanesljivo ugotovilo v izvedenem dokaznem postopku, pravilno zaključilo, da se je obdolženec zavedal svojih dejanj in jih hotel storiti. Tega dejstva ne more omajati niti v pritožbi izpostavljena okoliščina, da je posojanje denarja družbi P. d.o.o. bil ustaljen način „plemenitenja“ denarja stečajnih upraviteljev pred inkriminiranim dejanjem obdolženca.

11. V zvezi trditve zagovornika obdolženca, da se prvostopno sodišče ni opredelilo do okoliščine, da revizija finančne inšpekcije Agencije Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij, ki je pregledala vodenje stečajnega postopka do konca leta 1999 v svojih ugotovitvah ni našla nepravilnosti, ki bi se nanašale na razpolaganje z denarnimi sredstvi stečajne mase v tem obdobju, v čemer pritožba vidi kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa je povedati, da navedene okoliščine prvostopno sodišče pač ni štelo kot ene izmed odločilnih dejstev v zvezi z ugotavljanjem protipravnosti obdolženčevega ravnanja. Sicer pa je v tej zvezi pojasniti, da se revizija nanaša le na T. d.d., ne pa na hčerinske družbe, da je v reviziji govora o depozitih, ne pa o posojanju denarja. S tem, ko v postopku revizije niso bile ugotovljene nepravilnosti, še ne pomeni, da obdolženec kaznivega dejanja ni storil. 12. Kot neutemeljena se pokaže tudi trditev pritožbe, da je izrek izpodbijane sodbe pod točko Ia/2) nerazumljiv in da so razlogi sodbe v nasprotju z izrekom, kar po mnenju pritožbe predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz izreka sodbe pod točko Ia/2) dovolj jasno izhaja, da so pogodbene stranke o odstopu terjatve z dne 7. 3. 2003 E. d.o.o. kot cedent, TT d.o.o. - v stečaju kot cesionar in P. d.o.o. kot cesus. V razlogih sodbe na strani 41 in 42 pa je prvostopno sodišče pojasnilo, da je obdolženi iz sredstev stečajne mase E. d.o.o. posojal denar družbi P. d.o.o., pri čemer je šlo za najmanj 200,000.000,00 SIT posojil. Ko pa je pričel stečajni senat obdolženega M.Ž. v stečajni zadevi E. pozivati k delitvi stečajne mase, po dokumentaciji je E. izkazovala dovolj sredstev, da bi se opravila delitev, pa se je obdolženi očitno znašel v zagati, kajti stečajnemu senatu je v celoti zamolčal posojila družbi P. d.o.o.. Da bi se izvlekel iz nastale situacije, je obdolženi, ki je bil hkrati stečajni upravitelj TT d.o.o. - v stečaju, kot tudi E. d.o.o. - v stečaju, iz stečajne mase TT d.o.o. nakazal E. d.o.o. 200,000.000,00 SIT zato da se je lahko izvedla delitev stečajne mase. TT d.o.o. - v stečaju je E. d.o.o. - v stečaju vrnila le znesek 10,000.000,00 SIT, za preostanek pa je E. d.o.o. - v stečaju s cesijsko pogodbo cedirala na TT d.o.o. - v stečaju svojo terjatev do družbe P. d.o.o.. Ob takih ugotovitvah se pokaže, da je izrek razumljiv, podano pa tudi ni nasprotje med izrekom in razlogi sodbe.

13. Trditev zagovornika obdolženca M.Ž., da ni mogoče preizkusiti prvostopne sodbe glede T. družbam prisojenih premoženjskopravnih zahtevkov v breme obdolženca, ker so razlogi prvostopne sodbe v tem delu skopi, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 339. člena ZKP (prav: 371. člena ZKP), pa tudi ni točna. Prvostopna sodba ima na strani 54 zadostne razloge o premoženjskopravnih zahtevkih in je zato pritožbena graja v tej smeri povsem neutemeljena.

14. S tem, ko je sodišče prve stopnje v postopku zavrnilo več dokaznih predlogov, pritožba zagovornika obdolženca M.Ž. pa izpostavi vpogled v stečajne spise T. družb, da se počaka do dokončanja odločitve davčnega spora družbe P. d.o.o., ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, niti ni s tem kršilo obdolženčeve ustavne pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist v smislu 29. člena Ustave Republike Slovenije. Ravnalo je namreč po določbi drugega odstavka 329. člena ZKP, po kateri dokazovanje obsega vsa dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za pravilno razsojo, pa tudi v skladu z določbo drugega odstavka 299. člena ZKP, po kateri lahko sodišče zavrne vse tiste dokaze, za katere oceni, da ne bi koristili razjasnitvi stvari. Tako svoje ravnanje in razloge zanj je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi tudi ustrezno obrazložilo in pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ustreznimi razlogi te sodbe. Zato sodišče prve stopnje s tem, ko je po zagovorniku obdolženca M.Ž. dokazne predloge zavrnilo, ni kršilo določbe drugega odstavka 371. člena ZKP, niti zaradi njihove neizvedbe ni bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju.

15. Po obrazloženem se pokaže, da je pritožba zagovornika obdolženega M.Ž. iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve ustave, neutemeljena.

16. Zagovornik obdolženca M.Ž. uveljavlja tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, pri čemer pa ne navede katero konkretno kršitev (iz katere točke 372. člena ZKP) bi naj prvostopno sodišče zagrešilo. S trditvijo, da obdolženec ni prestopil meje uradnih pravic, saj za denarno vezavo stečajni upravitelj ne potrebuje soglasja stečajnega senata ter da je z denarnimi sredstvi ravnal kot dober gospodar, pa je razbrati, da graja ugotovljeno dejansko stanje, ne potrjuje pa v pritožbi uveljavljane kršitve zakona. Sicer pa tudi sam pritožnik uveljavljano kršitev kazenskega zakona vidi kot posledico zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Takšna kršitev pa ni mogoča. Kazenski zakon je kršen le tedaj, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi, ali pa ga sploh ne uporabi.

17. Je pa pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje obdolžencu M.Ž. v izrečeno kazen tri leta in šest mesecev zapora ni vštelo časa pridržanja od 11. 3. 2004 od 14.30 ure do 11. 3. 2004 do 22.45 ure ter je s tem kršilo kazenski zakon v škodo obdolženca. Na tako kršitev je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), zato jo je odpravilo na ta način, da je ustrezno spremenilo prvostopno sodbo ter je navedeni čas pridržanja obdolžencu vštelo v izrečeno zaporno kazen.

18. Sodišče prve stopnje pa tudi dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno, kot to v pritožbi navaja zagovornik obdolženca M.Ž.. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženega M.Ž. pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo ugotovilo, da je storil očitano mu kaznivo dejanje. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki prvostopne sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pritožnika pa dodaja:

19. Trditev zagovornika obdolženca M.Ž., da obdolženec ni izrabil svojega uradnega položaja ali prestopil meja uradnih pravic s tem, ko je družbi P. d.o.o. kot zasebni gospodarski družbi posojal denarna sredstva iz stečajnih mas T. družb in da je pri posojanju sredstev uporabljal standard dobrega gospodarja, ni točna. Prvostopno sodišče je v obrazložitvi sodbe na večih mestih navedlo tehtne in prepričljive razloge zakaj zaključuje, da je obdolženec zlorabil položaj stečajnega upravitelja oziroma prestopil meje uradnih pravic s tem, ko je posojal denarna sredstva stečajnih mas T. družb, družbi P. d.o.o., ki je bila zasebna gospodarska družba in ni bila banka, niti hranilnica, z razlogi prvostopne sodbe pa v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje.

20. Ker se v pritožbi večkrat izpostavijo trditve, da je obdolženec že pred inkriminiranim dogodkom posloval z družbo P. d.o.o., da je obdolženčev edini namen bil povečanje stečajne mase zaradi čim večjega poplačila stečajnih upnikov oziroma da je šlo za „plemenitenje“ denarja in da je obdolženec s sredstvi stečajnega dolžnika ravnal v smislu dobrega gospodarja, je pojasniti naslednje:

21. Kot že navedeno, pritožba spregleda, da ima obdolženec M.Ž. v obravnavani zadevi pravni položaj uradne osebe – stečajnega upravitelja. Na obdolženca M.Ž. so kot stečajnega upravitelja prešla pooblastila organov upravljanja stečajnega dolžnika (prvi odstavek 105. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - v nadaljevanju ZPPSL) le v tolikšnem obsegu, kolikor je potrebno zaradi izvedbe stečajnega postopka. To pomeni, da sme stečajni upravitelj pri vodenju poslov stečajnega dolžnika opravljati samo tiste posle, za katere je izrecno pooblaščen v 133. - 135. členu ZPPSL. V 80. členu ZPPSL so določene obveznosti stečajnega upravitelja kot posebnega procesnega organa stečajnega postopka, ki je na podlagi zakonsko določenih pristojnosti zavezan neposredno opravljati procesna in druga dejanja, ki so potrebna zaradi zagotovitve sodnega varstva pravic upnikov do poplačila, skratka naloga stečajnega upravitelja je varovanje koristi upnikov. Do trenutka začetka stečajnega postopka je bilo premoženje stečajnega dolžnika namenjeno zagotavljanju podjetniških ciljev, s trenutkom stečajnega postopka pa premoženje stečajnega dolžnika služi izključno poplačilu upnikov. Zato stečajni upravitelj pri vodenju poslov stečajnega dolžnika ne nastopa kot poslovnež, temveč glede na cilj stečajnega postopka, ki je v enakomernem in sočasnem poplačilu upnikov iz celotnega dolžnikovega premoženja, opravlja samo tiste posle, za katere ga ZPPSL izrecno pooblašča (v 133. členu za dokončanje nujnih poslov, v 134. členu za sklenitev novih pogodb zaradi vnovčenja dolžnikovega premoženja ter v 135. členu za nadaljevanje proizvodnje in tekočih poslov v stečaju). Stečajni postopek se ne vodi zaradi opravljanja pridobitne dejavnosti, ampak je smel obdolženi M.Ž. v okviru omejitev tveganj naložiti denarna sredstva samo v najmanj tvegano obliko naložb, to je v bančni depozit. S tem, ko je obdolženi M.Ž. posojal denarna sredstva iz stečajnih mas T. družb, družbi P. d.o.o., ki pa ni bila banka, niti hranilnica, pri tem pa tega ni omenil ne predsednikom stečajnih senatov, niti senatom, v ostalem pa je podajal podrobna poročila in to z namenom, da je družbi M. d.o.o. pridobil protipravno premoženjsko korist, je izrabil svoj uradni položaj in prestopil obseg pooblastil, ki mu jih daje zakon kot stečajnemu upravitelju. Glede na vse povedano se v pritožbi večkrat izpostavljena okoliščina o povečanju stečajne mase na račun obresti od posojilnih pogodb zasebnim družbam pokaže kot povsem neutemeljena, saj se stečajni postopek ne vodi zaradi opravljanja pridobitve dejavnosti.

22. Navedbi pritožbe, da si prvostopno sodišče napačno razlaga 134. člena ZPPSL, pa tudi ni pritrditi. Po navedeni določbi se smejo med stečajnim postopkom nove pogodbe sklepati samo da se unovči dolžnikovo premoženje. Pri sklepanju poslov v stečajnem postopku pa mora stečajni upravitelj ravnati v skladu z načelom omejitve tveganj. Kot dober gospodar mora denarna sredstva naložiti, da se ohrani oziroma poveča vrednost stečajne mase. V skladu z načelom omejitve tveganj pa sme stečajni upravitelj naložiti denarna sredstva samo v najmanj tvegano obliko naložb: bančni depozit. Pritožba si torej obrazložitev v izpodbijani sodbi, da je stečajnemu upravitelju prepovedano sklepanje novih pogodb, napačno razlaga. Stečajni upravitelj lahko sklepa nove pogodbe, vendar le z bankami in hranilnicami, ne pa tudi z zasebno gospodarsko družbo, kot je to v obravnavani zadevi storil obdolženi M.Ž..

23. Pritožbeno sodišče tudi v celoti soglaša s stališčem prvostopnega sodišča na strani 36 sodbe, da prigospodarjene obresti niso odločilna okoliščina. Kot je že navedlo pritožbeno sodišče, cilj stečajnega postopka ni opravljanje pridobitne dejavnosti, ampak varovanje koristi upnikov, pri čemer pa se je v obravnavani zadevi pokazalo, da je družba P. d.o.o. ostala dolžna stečajni masi stečajnega dolžnika skupaj 2,492.906,02 EUR samo na račun glavnice. Torej ni nobenega dvoma, da je obdolženec M.Ž. že zagotovljena sredstva stečajnega dolžnika spremenil v terjatev. Ob takih ugotovitvah se prizadevanja pritožbe, da bi morale imeti prigospodarjene obresti vpliv na subjektivni dejanski stan obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in v primeru ugotovljene odgovornosti vpliv na kazensko sankcijo, pokažejo kot povsem brez uspeha.

24. Zakaj za eno od odločilnih okoliščin pri odločanju o kazenski odgovornosti obdolženca M.Ž. prvostopno sodišče šteje tudi ugotovljeno dejstvo, da je družba P. d.o.o. del potrebnega denarja za odkup terjatev od SKB Banke d.d. v višini 400,000.000,00 SIT pridobila na podlagi kredita od družbe TT d.o.o., je s tehtnimi in sprejemljivimi razlogi obrazložilo na strani 39 in 40 sodbe, s katerimi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, pri čemer pa je posebej izpostaviti, da je v obravnavanem poslu stečajni dolžnik spremenil kratkoročno posojilo v dolgoročno, kar ni v skladu z namenom stečaja, ki zasleduje vnovčenje premoženja in poplačilo upnikov. Navedeno dejstvo tudi po mnenju pritožbenega sodišča še dodatno govori o prestopanju meje uradnih pravic stečajnega upravitelja. Sicer pa ne gre spregledati tudi ugotovitev izvedenca za ekonomijo in finance in revizijo mag. V.K., ki je v dopolnitvi izvedenskega mnenja opravil izračun višine terjatve družbe P. d.o.o., ki jo je slednja pridobila na podlagi pogodbe o odstopu terjatve od SKB Banke d.d. po pogodbi z dne 25. 5. 1998, in sicer na dan 30. 6. 2000, ko je bila izvedena kompenzacija medsebojnih terjatev družbe P. d.o.o. z družbo T. d.d. - v stečaju. Izvedenec ugotavlja, da je zaslužek družbe P. d.o.o. pri tem poslu na račun obresti oziroma izguba za družbe T. d.d. – v stečaju 318,021.695,00 SIT. Prvostopno sodišče je ugotovitve izvedenca finančne stroke mag. V.K. v izvedenskem mnenju in v dopolnitvi izvedenskega mnenja, utemeljeno sprejelo za verodostojne, saj je izvedensko mnenje in dopolnitev izdelano v skladu s pravili znanosti in stroke, v mnenju ni zaznati vrzeli, izvedenec ki je bil večkrat tudi neposredno zaslišan na glavnih obravnavah, pa je podal tudi odgovore na vsa vprašanja sodišča in strank.

25. Pritrditi je sicer pritožbeni navedbi, da je v zvezi z drugim odstavkom 79. člena ZPPSL na posvetovanju o nekaterih problemih v zvezi s stečaji dne 27. 6. 1997 bilo sprejeto stališče, da za denarno vezavo stečajni upravitelj ne potrebuje soglasja stečajnega senata, ne predsednika stečajnega senata, ker to ni v njeni pristojnosti, vendar pa pritožba spregleda, da gre v obravnavanem primeru za vezavo pri bankah in hranilnicah, ki pa zasebna gospodarska družba P. d.o.o. ni bila.

26. Da je družba M. d.o.o. družbi P. d.o.o. izstavljala račune, ki niso imeli podlage v poslovnih dogodkih, družba P. d.o.o. pa po takih računih družbi M. d.o.o. nakazovala v izreku izpodbijane sodbe pod točko I/b navedene zneske, je prvostopno sodišče imelo podlago v zapisniku Davčnega urada Maribor z dne 15. 4. 2002, v izpovedbi priče J.V., B.K. in P.K., ter listinski dokumentaciji. Prvostopno sodišče ni imelo razlogov dvomiti v ugotovitve davčnega organa, navedba zagovornika obdolženca, da je ukrep izločanja posameznih računov davčnega inšpeciranja zelo pogosta in popularna sankcija davčnih inšpekcij, pa je zgolj način obdolženčeve obrambe. Sicer pa so ugotovitve davčnega organa potrjene tudi z izpovedbami že navedenih prič, katerih izpovedbe je prvostopno sodišče sprejelo za verodostojne, saj ni imelo nobenega razloga vanje dvomiti, dvoma v njihove izpovedbe pa ne izraža niti pritožba.

27. Kar zadeva pritožbeno navedbo, da je družba M. d.o.o. poslovala z družbo P. d.o.o. še preden je obdolženec postal stečajni upravitelj T. družb, je pojasniti, da se obdolžencu očita, da je od 17. 7. 1996 iz stečajne mase družbe T. d.d. - v stečaju družbi P. d.o.o. posodil denar na podlagi dogovora o poslovnem sodelovanju med družbama M. d.o.o. in P. d.o.o. in v imenu svoje družbe M. d.o.o. pričel družbi P. d.o.o. izstavljati račune za opravljene storitve, in sicer tako, da je do 25. 5. 1998 izstavil 22 računov, nakar je od 25. 5. 1998 do 28. 10. 1998, ko je družbo M. d.o.o. podaril hčerkama, družba M. d.o.o. izstavila družbi P. d.o.o. 15 računov, v času od 28. 10. 1998 do 28. 2. 2000 pa še 39 računov za skupni znesek 583.282,94 EUR, ki pa niso bile verodostojne knjigovodske listine oziroma so bili fiktivni računi, saj niso imeli podlage v dejanskih poslovnih dogodkih. Prvostopno sodišče je v obrazložitvi sodbe na straneh od 43 do 49 navedlo številne tehtne in povsem sprejemljive razloge, ki utemeljujejo zaključek, da družba M. d.o.o. dejansko ni opravila svetovanja, ne storitev in ne izdelala elaboratov, kot je to navedeno v izdanih računih. Na obstoj očitne povezave med posojenim denarjem stečajnih mas T. družb družbi P. d.o.o. in med s strani družbe M. d.o.o. družbi P. d.o.o. izstavljenimi in plačanimi fiktivnimi računi, poleg fiktivnih računov kaže tudi dejstvo, da je pogodba o računsko knjigovodskih, pravnih, finančnih in drugih storitvah bila sklenjena dne 25. 5. 1998, že naslednji dan pa je bila sklenjena posojilna pogodba med družbo TT d.o.o. in družbo P. d.o.o. v višini 400,000.000,00 SIT zato, da je družba P. d.o.o. odkupila terjatve SKB Banke. Takšnega postopanja obdolženega M.Ž. ni mogoče šteti drugače kot izredno premišljenega in je zato pritožbena graja v tej smeri povsem neutemeljena. Okoliščina, da je družba P. d.o.o. pisno pozivala družbo M. d.o.o. za kakšno višino denarnega zneska naj izstavi račun (pritožba trdi, da zato, da je neplačevitost strank predstavljala za upnika zgolj obveznost plačila DDV) je še ena okoliščina, ki še dodatno potrjuje ugotovitve prvostopnega sodišča, da je obstajala očitna povezava med posojanjem denarja stečajnih mas T. družb družbi P. d.o.o. in med s strani družbe M. d.o.o. družbi P. d.o.o. izstavljenimi računi. Nenazadnje pa navedena okoliščina kaže na to, da družba P. d.o.o. ni bila plačevita, s posojanjem denarja iz stečajnih mas T. družb družbi P. d.o.o. pa je obdolženec že zagotovljena sredstva stečajnih mas spremenil v terjatve.

28. Po pritožbi sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti izpovedbi priče A.G., saj je le-ta v teku postopka svojo izpovedbo spreminjala, ko je različno izpovedala na policiji, v preiskavi in na glavni obravnavi, kar kaže, da je neverodostojna. Takšne trditve pritožbe pa niso točne. Navedena priča je v preiskavi izpovedala, da je obdolženec M.Ž. tudi iz sredstev stečajne mase E. posojal denar družbi P. d.o.o., ko pa je bil pozvan naj opravi delitev stečajne mase, je bil v zagati in je zato, da je delitev stečajne mase lahko izvedel, iz sredstev stečajne mase družbe TT, katere stečajni upravitelj je tudi bil, nakazal E. 200,000.000,00 takratnih SIT. Družbi TT je E. vrnila znesek le v višini 10,000.000,00 SIT, za preostanek pa je E. s cesijsko pogodbo na družbo TT cedirala svojo terjatev do družbe P. d.o.o.. Na glavni obravnavi dne 10. 6. 2010 pa je navedena priča v celoti vztrajala pri že podani izpovedbi v preiskavi. Trditev, da ji je prvostopno sodišče nekritično sledilo zaradi različnih izpovedb, se tako pokaže kot neutemeljena.

29. V zvezi trditve, da je do neizpolnjevanja finančnih obveznosti družbe P. d.o.o. T. družbam - v stečaju prišlo zaradi posega davčnih upravnih organov v poslovanje družbe P. d.o.o., ki so ji blokirali bančni račun, pa je pojasniti, da s samo zadevo nima nobene zveze. Še dodatno samo potrjuje zaključek prvostopnega sodišča, da je obdolženec prestopil meje svojih pravic in da ni ravnal v skladu z načelom minimalizacije oziroma omejitve tveganj, kot to izhaja iz 134. in 135. člena ZPPSL, ko je denarna sredstva stečajnih mas T. družb posojal zasebni gospodarski družbi P. d.o.o., ki ni bila banka niti hranilnica, poleg tega pa še v finančnih težavah.

30. Pritrditi je pritožbi, da banke v inkriminiranem času na podlagi Zakona o bančništvu niso neomejeno jamčile za vloge, ampak je omejitev zneska znašala 5,100.000,00 SIT ter da so tudi banke izpostavljene stečaju, vendar pa navedena okoliščina obdolženca ne opravičuje, da je storil v izreku izpodbijane sodbe podrobneje opisano kaznivo dejanje, saj je riziko pri bankah minimalen. Sicer pa je eden od načinov omejitve tveganj tudi razpršitev naložb, zato mora stečajni upravitelj v primeru večjega obsega denarnih sredstev ta naložiti pri več bankah.

31. Glede višine posojenih sredstev je prvostopno sodišče imelo podlago v ugotovitvah izvedenca mag. V.K. – sodnega izvedenca finančne stroke. Prvostopno sodišče je na podlagi ugotovitev navedenega izvedenca in listinske dokumentacije samo spremenilo opis kaznivega dejanja v korist obdolženca, sicer pa pritožba višine posojenih zneskov, ki ima podlago v številni listinski dokumentaciji niti ne problematizira. Potem, ko je prvostopno sodišče zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec M.Ž. storil dejanje, opisano pod točko I, ni bilo nobene potrebe po izvedbi dokazov, ki jih je že pred sodiščem prve stopnje predlagala obramba obdolženega M.Ž., sedaj pa jih izpostavlja še v pritožbi. Prvostopno sodišče je na strani 30 in 31 izpodbijane sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge, zakaj je po obrambi predlagane dokaze zavrnilo. Izvedba predlaganih dokazov pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne bi pripeljala do drugačnih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov, kot jih je že sprejelo sodišče prve stopnje.

32. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba zagovornika obdolženega M.Ž. v preostalem tudi ne navaja ničesar, kar bi lahko povzročilo dvom o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba, vložena zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

33. Na pritožbo zagovornika obdolženega M.Ž. je pritožbeno sodišče prvostopno sodbo preizkusilo tudi v njeni odločbi o kazenski sankciji. Pri tem je ugotovilo, da ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo te odločbe v obdolženčevo korist, saj obdolžencu izrečena kazen ni neprimerna in ne bistveno prestroga, kot to zatrjuje pritožba. Sodišče prve stopnje je namreč ustrezno ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na odmero vrste in višine kazenske sankcije, in sicer tudi olajševalni okoliščini nekaznovanost obdolženca in časovno odmaknjenost. Obteževalne okoliščino težo kaznivega dejanja, ko je obdolženec iz stečajnih mas T. družb posojal velike denarne zneske, da je pri tem svoji družbi oziroma zatem družbi svojih hčera M. d.o.o. pridobil veliko premoženjsko korist v višini kar 583.282,94 EUR, ni precenilo. Ni namreč spregledati okoliščine, da je obdolženec s tem, ko je iz stečajnih mas zaupal denar zasebni gospodarski družbi, ki ni bila banka niti hranilnica, posredno posegel v usodo velikega števila delavcev T. družb ter njihovih družin. Ob takih ugotovitvah se v pritožbi izpostavljena okoliščina, da so bili delavci v celoti poplačani v višini izhodiščnih plač po kolektivni pogodbi v smislu določbe člena 160 ZPPSL, pokaže kot povsem neutemeljena. Na odmero vrste in višine kazenske sankcije pa tudi ni vplivala okoliščina, da zadeva ni bila prenešena na drugo sodišče. 34. Podlago za naložitev premoženjskopravnega zahtevka je prvostopno sodišče imelo v prvem odstavku 105. člena ZKP. Obdolženi M.Ž. je storil očitano mu kaznivo dejanje, s katerim je oškodovancem povzročil škodo, zato gospodarski spor na Okrožnem sodišču v Celju II Pg 297/2004 z dne 10. 2. 2011 in sklicevanje, da po stališču gospodarskega oddelka navedenega sodišča stečajnemu dolžniku niti pojmovno ne more nastati škoda, škoda lahko nastane zgolj stečajnim upnikom in da določba člena 80 ZPPSL ureja odškodninsko odgovornost stečajnega upravitelja v razmerju do posameznih upnikov, ne pa odškodninske odgovornosti do stečajnega dolžnika v konkretni zadevi, nista relevantni okoliščini. Ker gre za kazensko-pravno razmerje med obdolžencem in oškodovanci, je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti Kazenski zakon, Zakon o kazenskem postopku in Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v delu o odškodninski odgovornosti in povrnitvi škode. Obstoj ali neobstoj civilnopravne terjatve, za konkretno kazensko zadevo, niti za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku ni bistven, saj gre v obravnavanem primeru za pravico oškodovancev do povrnitve škode, povzročene s kaznivim dejanjem. Glede na navedeno zagovornik obdolženega M.Ž. povsem neupravičeno primerja civilnopravni postopek – gospodarski spor z obravnavano kazensko zadevo oziroma s kazensko odgovornostjo obdolženca za nastalo škodo s kaznivim dejanjem.

35. Uspeha pa ne more imeti pritožba zagovornika obdolženega M.Ž. niti ko graja odvzem premoženjske koristi družbi M. d.o.o.. Podlago za odvzem premoženjske koristi je prvostopno sodišče imelo v prvem in drugem odstavku 95. člena KZ. Po določbi prvega in drugega odstavka 95. člena KZ nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, ampak se mu s sodbo, s katero je bilo ugotovljeno kaznivo dejanje, odvzame. Premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem pomeni dobiček, sestoječ v presežku storilčevega premoženja, katerega je dosegel z izvršitvijo oziroma ob izvršitvi kaznivega dejanja. V obravnavanem primeru je prvostopno sodišče v izvedenem dokaznem postopku zanesljivo ugotovilo, da je družba M. d.o.o. pridobila protipravno premoženjsko korist v višini 583.282,94 EUR, to je v višini družbi P. d.o.o. izstavljenih in plačanih računov. Obstoja premoženjske koristi plačilo DDV ne odpravlja in se zato pritožbena navedba, da je od zneska višine premoženjske koristi bil plačan 20 % DDV, pokaže kot povsem neutemeljena.

K pritožbi zagovornice obdolžene J.Ž.:

36. Pritožbi zagovornice obdolžene J.Ž., ko uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba nima razlogov in so ti nejasni in ker se prvostopno sodišče ni opredelilo do dokazov, ki so obdolženki v korist, ni pritrditi. Prvostopna sodba ima jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, na strani 50 in 51 sodbe pa zadostne razloge zakaj zaključuje, da je obdolžena J.Ž. dejanje storila v krivdni obliki direktnega naklepa in je zato pritožbena graja v tej smeri povsem neutemeljena. V kolikor pa pritožba z navedenimi razlogi ne soglaša, pa s tem graja dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne potrjuje pa v pritožbi uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

37. Trditvi pritožbe, da ima obdolženec pravico navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist, sodišče pa mora po določbi 17. člena ZKP po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe, je pritrditi. Dejstva, ki morajo biti v postopku ugotovljena po resnici in popolnoma, morajo biti pravno pomembna, torej bistvena za izdajo sodbe ali druge sodne odločbe v konkretni zadevi. Nepomembnih dejstev sodišču ni treba ugotavljati, njihovo ugotavljanje bi bilo tudi v nasprotju z zahtevanim sojenjem v razumnem roku (15. člen ZKP). Pomembna so vsa tista dejstva, ki se nanašajo na zakonske znake kaznivega dejanje, kazensko odgovornost storilca ali ki vplivajo na izrek kazenske sankcije in druge odločbe, ki se sprejemajo v postopku. Dejstva, ki jih sodišče šteje za ugotovljena, morajo biti v skladu s tistim, kar se je dejansko zgodilo oziroma kar dejansko obstaja. Pri ugotavljanju teh dejstev sodišče ni vezano na formalna dokazna pravila. Določba drugega odstavka 17. člena ZKP pomeni dosledno izpeljavo načela iskanja materialne resnice. V obravnavani zadevi je prvostopno sodišče ugotovilo vsa tista dejstva in se do njih opredelilo, ki se nanašajo na zakonske znake kaznivega dejanja in kazensko odgovornost obdolžene J.Ž., torej do tistih, ki so obdolženki v korist, kot tudi do tistih, ki obdolženko obremenjujejo.

38. Zagovornica obdolžene J.Ž. uveljavlja tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, ne da bi navedla na katero konkretno kršitev (iz katere točke 372. člena ZKP), meri. Iz pritožbenih izvajanj, da je prvostopno sodišče v obravnavanem primeru uporabilo objektivno odgovornost in da pomoč obdolženi J.Ž. kot element kaznivega dejanja ne obstoji, saj je obdolženi M.Ž. že pred vstopom obdolženke v družbo M. d.o.o. posloval z družbo P. d.o.o., ji izstavljal račune za storitve oziroma se je z družbo P. d.o.o. sam dogovarjal glede izstavitve računov in podobno in njena pomoč sploh ni bila potrebna in je po datumu 28. 10. 1998 šlo le za nadaljevanje že utečene dejavnosti in dela, ki ga je organiziral in opravljal M.Ž., je razbrati, da uveljavlja kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP. S takšnimi pritožbenimi navedbami pa pritožba v okviru tega pritožbenega razloga v bistvu razlaga v pritožbi prav tako uveljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Takšna kršitev pa ni mogoča, ker je kazenski zakon kršen le tedaj, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi, ali pa ga sploh ne uporabi.

39. Tudi dejanskega stanja prvostopno sodišče ni ugotovilo zmotno in ne nepopolno. Zagovor obdolžene J.Ž. in zbrane dokaze je namreč pravilno ocenilo in zanesljivo zaključilo, da je obdolženka storila očitano ji kaznivo dejanje. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki napadene sodbe ter le še glede na izvajanje zagovornice obdolžene J.Ž. dodaja naslednje:

40. Zatrjevanje pritožbe, da obdolženka očitano ji kaznivo dejanje ni storila, je s tehtnimi razlogi zavrnilo že sodišče prve stopnje. Podlago za to je imelo v listinski dokumentaciji – predvsem v izdanih računih, katere je obdolženka po 28. 10. 1998 do 28. 2. 2000 podpisala in v ugotovitvah davčnega organa. Obdolženka je prav dobro vedela, da družba M. d.o.o. za družbo P. d.o.o. del po izdanih računih ni opravila in da s tem pomaga obdolženemu M.Ž., da je družbi M. d.o.o. v obdobju od 28. 10. 1998 do 28. 2. 2000 pridobil 86,461.409,20 SIT oziroma sedaj 360.797,07 EUR protipravne premoženjske koristi. Da je obdolženka J.Ž., ki je bila visoko izobražena ravno na področju ekonomije ravnala z direktnim naklepom, je prvostopno sodišče pravilno sklepalo na podlagi njenega ravnanja, ko je skozi daljše časovno obdobje izdajala in podpisovala fiktivne račune, pa so na podlagi teh računov prihajala milijonska plačila na račun družbe M. d.o.o., katere družbenica in direktorica je bila, pri tem pa računi niso imeli podlage v dejansko opravljenih storitvah. Trditev obdolženke, da ni bila aktivna družbenica in aktivna direktorica družbe M. d.o.o. in da o poslovanju družbe M. d.o.o. ni imela nobenih informacij, pa tudi ni točna. Iz podatkov spisa v prilogah A195 – izjava o poslovnem sodelovanju v letu 1999 z dne 20. 11. 2002, ko se je obdolženka J.Ž. kot direktorica družbe M. d.o.o. odzvala na ugotovitve inšpekcijskih služb, da podjetje M. d.o.o. ni opravljalo nobenih storitev za družbo P. d.o.o., izhaja ravno nasprotno. V navedeni izjavi se je obdolženka opredelila do storitev, ki bi jih naj družba M. d.o.o. opravila za družbo P. d.o.o. ter še navedla, da so se njihove storitve vrednotile v skladu z dogovorom o poslovnem sodelovanju in v skladu s pogodbami o izvajanju računovodskih, pravnih, finančnih in drugih storitev, pri tem pa so upoštevali cene svetovalnih storitev, ki so bile primerljive z znanimi cenami svetovalnih storitev pri podobnih storitvah, ki so takrat veljale v tržnem sistemu Republike Slovenije. Ob takih ugotovitvah se navedba v pritožbi, da je bila obdolženka družbenica in direktorica družbe M. d.o.o. dejansko le na papirju, pokaže kot povsem neutemeljena.

41. Okoliščina, da obdolženke nobena od zaslišanih prič ni obremenjevala, pa tudi ne vzbuja dvoma v zaključek prvostopnega sodišča, da je obdolženka ravnala na način, kot je to podrobneje opisano pod točko II izreka izpodbijane sodbe.

42. Po obrazloženem se pokaže, da pritožba zagovornice obdolžene J.Ž. ne more ovreči pravilnosti dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov, zato je pritožbo zagovornice zoper krivdni izrek pod točko II zavrniti kot neutemeljeno.

43. Na pritožbo zagovornice obdolžene J.Ž. je pritožbeno sodišče prvostopno sodbo preizkusilo še v njeni odločbi o kazenski sankciji. Pri tem je prišlo do zaključka, da ni prav nobenih razlogov za njeno spremembo v korist obdolženke. Prvostopno sodišče je namreč obdolženki izreklo zgolj pogojno obsodbo, ki je sankcija opozorilne narave, v okviru nje pa ji določilo povsem primerno visoko kazen zapora in primerno dolgo preizkusno dobo. Pravilno je upoštevalo tako težo kaznivega dejanja, da je šlo za pomoč, ter da je bila doslej nekaznovana, medtem ko obteževalnih okoliščin ni zasledilo. Kaj pritožba misli z navedbo, da je kazen „previsoka“, ni čisto jasno. V kolikor meni, da je v okviru pogojne obsodbe določena kazen previsoka ali v kolikor meni, da je preizkusna doba predolga, je povedati, da sta po mnenju pritožbenega sodišča tako določena kazen zapora kot tudi preizkusna doba primerni.

44. Pritožba zagovornice obdolžene J.Ž. pa nima prav niti ko graja odvzem premoženjske koristi. Podlago za odvzem premoženjske koristi je prvostopno sodišče imelo v prvem in drugem odstavku 95. člena KZ. Ker pa je bila s kaznivim dejanjem premoženjska korist pridobljena pravni osebi, se je ta odvzela družbi M. d.o.o. po 98. členu KZ. Ob takih ugotovitvah se pritožbena graja zagovornice obdolženke, da je bil zoper družbo M. d.o.o. ustavljen postopek, pokaže kot povsem neutemeljena, saj je bilo v obravnavanem kazenskem postopku nedvomno ugotovljeno, da je družbi M. d.o.o. s kaznivim dejanjem bila pridobljena protipravna premoženjska korist. 45. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), ni ugotovilo, je o pritožbah zagovornika obdolženega M.Ž. in zagovornice obdolžene J.Ž. odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

46. Izrek o stroških pritožbenega postopka za obdolženega M.Ž. je odpadel, ker je bilo z odločbo pritožbenega sodišča delno odločeno v korist obdolženca (drugi odstavek 98. člena ZKP). Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka za obdolženo J.Ž. pa temelji na določbah prvega odstavka 95. člena, prvega odstavka 97. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP.

K pritožbi okrožnega državnega tožilca v delu zoper obdolženega D.P., opisanega pod točko B sodbe:

47. Pritožba, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ni utemeljena.

48. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti prvostopnega oprostilnega izreka. Sodišče prve stopnje je namreč izvedene dokaze pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da ne razpolaga s takimi, na osnovi katerih bi lahko z vso gotovostjo obdolženega D.P. spoznalo za krivega napeljevanja h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po četrtem v zvezi s tretjim odstavkom 261. v zvezi s 26. členom KZ. Zato ga je v dvomu utemeljeno oprostilo obtožbe. Tako svojo odločitev je v napadeni sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo in pritožbena izvajanja okrožnega državnega tožilca, s katerimi si prizadeva predvsem za drugačno oceno izvedenih dokazov, ne morejo niti malo omajati pravilnosti dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov napadene sodbe. Zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na ustrezne razloge prvostopne sodbe, s katerimi soglaša, le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji dodaja:

49. Pritrditi je stališču prvostopnega sodišča, da na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče z vso potrebno gotovostjo zaključiti, da je obdolženi D.P. navezal stik v inkriminiranem časovnem obdobju, pristopil do obdolženega M.Ž. in ga nagovoril k posojanju iz stečajnih mas. V obravnavanem obdobju obdolženi D.P. in obdolženi M.Ž. nista bila prvič v stiku, ampak sta sodelovala že prej, prav tako so že pred inkriminiranim časovnim obdobjem družbi P. d.o.o. s strani družbe M. d.o.o. bili izstavljeni računi. V zvezi pritožbene navedbe, da je obdolženi M.Ž. le en mesec po tem, ko je postal stečajni upravitelj T. družb, že sklenil posojilno pogodbo z obdolženim D.P., kar govori za to, da je obdolženi D.P. poiskal obdolženega M.Ž., saj obdolženi M.Ž. glede na obsežnost zadeve ni imel časa iskati „partnerjev“, pa je povedati, da tej pritožbeni navedbi ni mogoče z vso zanesljivostjo pritrditi. Ni namreč spregledati, da je obdolženi M.Ž. v zagovor povedal, da je bila v inkriminiranem času družba P. d.o.o. v Mariboru in širše ena izmed najuspešnejših finančnih družb in je z obračanjem denarja ustvarjala bistveno večje dobičke kakor banke, kar dopušča sklepanje, da je družba P. d.o.o. bila dobro poznana tudi obdolžencu.

50. Na podlagi okoliščine, da je družba P. d.o.o. družbi M. d.o.o. pošiljala obvestila za kakšne zneske naj izstavi račune ter da je obdolženi D.P. bil član nadzornega sveta družbe MT d.d. in je soobdolženemu M.Ž. izročil dokumente navedene družbe, pa tudi ne daje zanesljive podlage za zaključek, da je obdolženi D.P. obdolženega M.Ž. napeljal k storitvi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po četrtem v zvezi s tretjim odstavkom 261. člena KZ, oziroma niti podlage da je pomagal obdolženemu M.Ž. pri storitvi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po četrtem v zvezi s tretjim odstavkom 261. člena KZ zlasti še ob dejstvu, ko je postopek zoper obdolženega D.P. zaradi ponareditve poslovnih listin po drugem v zvezi s tretjim odstavkom 240. člena KZ bil ustavljen.

51. Ob takih ugotovitvah torej obstaja dvom, da je obdolženi P. bil tisti, ki je obdolženega Ž. napeljal k storitvi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali pravic po četrtem v zvezi s tretjim odstavkom 261. člena KZ v zvezi s členom 26 KZ, niti ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je obdolženi D.P. obdolženemu M.Ž. nudil pomoč pri storitvi že navedenega kaznivega dejanja, zato je pritožbeno sodišče pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo v tem delu potrdilo. Nenazadnje pa se opis kaznivega dejanja pod točko B ne prilega opisu kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju po četrtem v zvezi s tretjim odstavkom 261. člena KZ in bi s posegom sodišča v opis bila v obdolženčevo škodo porušena identiteta med obtožbo in sodbo.

52. Iz navedenih razlogov, in ker sodišče prve stopnje pri preizkusu napadene sodbe po uradni dolžnosti v tem delu ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi okrožnega državnega tožilca odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

53. Izrek o stroških pritožbenega postopka v izpodbijanem oprostilnem delu temelji na določbi prvega odstavka 96. člena in prvega odstavka 98. člena ZKP.