Jedro

Vprašanje dokazne ocene sodišča prve stopnje, da je obstajala izvenzakonska skupnost med zapustnikom in tožnico.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnica in zapustnik M. J. Z., bila v času od januarja 1989 do smrti M. J. Z. v februarju 1993 v zunajzakonski skupnosti. Ugotovilo je tudi, da zato tožnici pripada dedna pravica po pokojnem zapustniku in naložilo toženi stranki plačilo pravdnih stroškov. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožene stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb ZPP. Sodišče je štelo izpovedi tožeče stranke in prič, ki jih je ta predlagala, za resnične, izpovedbe prič tožene stranke pa za neresnične, saj je iskalo okoliščine, ki dokazujejo, da to ni resnično. S tem se tožena stranka ne strinja. Iz zapiskov zapustnika z dne 18.7.1997 je razvidno, da si je zapusnik želel več, kot je bila ta zveza. Tedaj sta se razšla in obstajala je še druga zveza. Potem sta se še srečavala, vendar sta ostala le še dobra znanca. Sodišče je sicer verjelo tožnici, da gre za dogodke iztrgane iz širšega konteksta, saj sta imela le krizo, vendar se je njun odnos razčistil in sta zvezo nadaljevala. Priča E. Z. je izpovedal le dejstva, vezana za obdobje, ko je živel pri pokojnem in takrat toženka ni živela pri zapustniku. Priča S. K. je povedal, da mu zapustnik ni nikoli omenil, da ima kakšno prijateljico. S pričo sta bila prijatelja, zaupala sta si, saj je priča tudi večkrat obiskal pokojnikovo mamo. Ta priča je izpovedala, da je imel stike z zapustnikom vse do njegove smrti in ni res, da bi imela stike le, ko je pri zapustniku še živela mati. Za pričo E. K. pa je sodišče menilo, da so ji bile razmere pri zapustniku dobro znane. Priča pa je na obravnavi povedala, da je bil zapustnik s tožnico pri njemu jeseni 1981. Tožnica se je ločila septembra 1981 in je po njenih trditvah pričela z zapustnikom skupno življenje v drugi polovici 1982. leta. Ne drži, da bi bila N. K. s tožnico in zapustnikom na morju. N. K. je mama umrla avgusta 1990, leta 1992 pa zapustnik ni bil na dopustu. Priča ni natančno opredelila svojih obiskov, vendar gre za čas, ko je še živela pokojnikova mati in je v stanovanju živel tudi E. Z.. Priča je povedala, da je tožnica živela na dveh koncih. Priča ni vedela povedati, kdo je skrbel za mamo, ko je šel zapustnik za nekaj tednov v Irak. Tožena stranka je ves čas pojasnjevala, zakaj tožničina izpoved ne more biti verodostojna. Ob razvezi 1982. leta sta bila otroka tožeče stranke stara 4 in 12 let. Izpovedovala je, da sta živela sama in da je imela hčerka zagotovljeno varstvo, pri čemer ni povedala, za katero gospo je šlo. Tožeča stranka je ves čas bivala v stanovanju na ulici X. 13. Tam je bila prijavljena, odkupila je stanovanje in to so naknadno izpovedali njeni otroci. Iz predloženih slik ni razvidno, za katero obdobje gre, pred 1989 ali kasneje. Sodišče je zavrnilo dokaze tožene stranke s fotografijami na pogrebih, pri čemer pa je slike tožeče stranke upoštevalo kot dokaz. V pravdi VI P 290/93 pa je bilo ugotovljeno, da je ključe spornega stanovanja na ulici Y. imel poleg zapustnika imel tudi E. Z., tožena stranka in strežnik iz doma za ostarele. To potrjuje navedbe tožene stranke, da je v času zapustnikove odsotnosti mati prejemala hrano iz doma za ostarele in ne drži izpovedba tožeče stranke, da je ona skrbela za pokojnikovo mater. Na ulici X. pa je prijavljena tožnica, D. B., dekle tožničinega sina, ki naj bi tam živela, pa ni prijavljena. Tožeča stranka ni predložila listin, kakor ji je bilo naloženo, da dokaže, da je plačevala stroške za stanovanje na ulici Y.. V obrazložitvi sodišče ni pojasnilo, zakaj ni zavzelo stališča v sodbi o teh neizpolnjenih dokaznih predlogih. Priča C. E. je povedala, da se je tožeča stranka odselila. Priča je za otroke tožeče stranke večkrat poskrbela in to naj bi se zgodilo 1982. leta, ko je bilo N. 6 let. Priča je tudi izpovedala, da je tožnica iz službe šla domov, kjer so bili otroci. Za priče v hiši na ulici Y. 18 je treba povedati, da gre za 14-nadstropno stavbo, ki ima 60 stanovanj. Sodišče ni ugotovilo, kdaj naj bi zapustnik prijavil tožnico v svojem stanovanju. Priča D. K. pa je povedala, da je tožnica dala vlogo na hišni svet, naj izdajo potrdilo, da je bila prijavljena na ulici Y.. Zapustnik je plačeval stroške za dve osebi zato, ker je nekaj časa živel pri njem nečak, dalj časa kot mati. Priči C. H. in T. K. sta izpovedali, da sta videvali tožnico in zapustnika, ko sta odhajala v službo. Sama tožnica je povedala, da je zelo zgodaj odhajala v službo, medtem ko je za zapustnika bilo ugotovljeno, da je kasneje odhajal v službo. Zato izpovedba priče C. H. ni verodostojna. Zapustnikovo mamo je našel delavec doma upokojencev na tleh. Zato ne drži izpovedba priče C. H., da je to storila tožnica. Tožena stranka pa je skupaj z zapustnikom odpeljala mater v Celje v bolnišnico. Priča A. M. je povedal, da sta z zapustnikom precej sodelovala, saj je bil zapustnik predsednik hišnega sveta, priča pa hišnik. Večkrat je kaj delal v stanovanju, pomagal je nesti zapustnikovo mater iz stanovanja. Nič pa ni vedel povedati, da bi bilo rečeno, da naj se osebe prijavijo v stanovanjih. Tudi priča An. M., toženkin mož, je povedal, da so bili odnosi po letu 1988 zrahljani in pretrgani. Pri popisu stvari v zapustnikovem stanovanju ni opazil stvari, ki bi pripadale tožeči stranki, razen copat in zobne ščetke in še nekaj na pralnem stroju. Toženka in brat sta si zaupala, skupaj skrbela za mater in zapustnik je nenazadnje pokopan v Celju. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka in pri tem navaja, da je sodišče štelo izpovedbe prič tožeče stranke za resnične, izpovedbe prič tožene stranke pa za neresnične. Taka navedba ne more pomeniti drugega kot nezadovoljstvo pritožbe z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa je pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Drugih kršitev postopka pritožba ne navaja, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo nobene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pri materialnem pravnem izhodišču pravilno postavilo kot izhodišče tista pravna odločilna dejstva, ki jih Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. SRS, št. 14/89) določa v členu 12. Pravilno je ugotovilo, da je za pravno priznanje izvenzakonske skupnosti treba dokazati obstoj življenjske skupnosti med partnerjema, takšna skupnost mora trajati dalj časa, ne smejo biti podane okoliščine, zaradi katerih bi bila morebitna zakonska zveza med partnerjema neveljavna, življenjska skupnost pa mora vsebovati vse tisto, kar naj bi obstajalo med zakoncema in taka življenjska skupnost mora biti tudi zunanje manifestirana. Pred preizkusom dokazne ocene, ki ga je naredilo sodišče prve stopnje, je treba pritožnici pojasniti, da v obsežni pritožbi izpodbija dokazno oceno tako, da graja posamične dele izpovedb prič in tožeče stranke. Pritožbeno sodišče pa mora opraviti preizkus celotne dokazen ocene glede tistih dejstev, katere je sodišče prve stopnje štelo za pravno relevantna in nato opraviti preizkus, ali so z zakonom zahtevana pravno odločilna dejstva zadosti ugotovljena. Katera dejstva je šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbe presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi celotnega postopka (8. člen ZPP/77). To pomeni, da ni pravilno izhodišče pritožbe, ko posamezne izjave posameznih prič trga iz celotne njihove izpovedbe in skuša omajati dokazno oceno sodišča prve stopnje tako, da skozi posamezne stavke, graja dokazno oceno. Zato je nemogoče odgovoriti na vse pritožbene navedbe tako, da bi o stavkih iz zapisnikov ugotavljali, ali je dokazna ocena sodišča prve stopnje pravilna v zvezi s posameznim stavkom posamezne priče. Treba je oceniti izpovedbo posamezne priče, nato vmestiti izpovedbe v kontekst ostalih dokazov in nato opraviti preizkus dokazne ocene. Zveza tožeče stranke in pokojnega J. M. Z. je potekala tako, da sta se družila v času od tožničine razveze (ugotovitev sodišča iz razveznega spisa IV P 970/81, da se je tožnica razvezala 11.12.1981) do zapustnikove smrti. Pri tem je ta zveza bila v enem obdobju nesporno pretrgana. Tožeča stranka je v tožbi najprej trdila, da sta bila v zunajzakonski skupnosti že od začetka, nato pa je svojo tožbeno podlago skrčila tako, da je tudi v zahtevku postavila čas trajanja zunajzakonske skupnosti od januarja 1989 do zapustnikove smrti. Iz opravljenega dokaznega postopka sledi, da sta se partnerja v tem času medsebojno tako navezala in zaživela, da je bilo to zvezo mogoče opredeliti s pravnim standardom zunajzakonske skupnosti. Pred tem časom pa je šlo za ljubezensko zvezo, ki se je v enem trenutku celo pretrgala. Zlasti v času po smrti zapustnikove matere (po ugotovitvah sodišča prve stopnje je mati umrla 1988. leta), sta se partnerja tako navezala, da ni bila njuna vez takšna, da jo je bilo mogoče opredeliti kot zunajzakonsko skupnost. Sodišče prve stopnje se je pri dokazni oceni utemeljeno bolj oprlo na čas, ki ga tožeča stranka v zahtevku zatrjuje, to je od januarja 1989 dalje. Pred tem časom tožnica ni stalno stanovala z zapustnikom v njegovem stanovanju. Do 1988. leta je nekaj časa pri zapustniku bival nečak, E. Z., nekaj časa pa je živela tudi zapustnikova mati, A. Z., ki je leta 1988 umrla. Za ta čas tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi z zapustnikom živela kot mož in žena, zlasti v tem delu, ko naj bi skupaj živela v njegovem stanovanju. Pritožba zlasti napada sodbo v delu, ko je sodišče ugotovilo, da sta tožnica in zapustnik v zapustnikovem stanovanju skupaj prebivala. Pritožbeno sodišče je pri dokazni oceni upoštevalo dejstvo, da ima tožnica dva otroka, ki sta ves čas živela na drugem naslovu, to je na naslovu ulica X. 13, v stanovanju, katerega je tožnica tudi odkupila po določbah Stanovanjskega zakona. Treba pa je upoštevati, da samo dejstvo, da je bila tožnica prijavljena na ulici X. 13, da sta tam živela njena otroka, še ne pomeni, da ni bila v skupnosti z zapustnikom. Tožnica je pojasnila, kako je njeno življenje potekalo. Iz službe je šla k otrokoma, zanju poskrbela, nato pa je šla k zapustniku. Za otroka je imela varstvo, sicer pa je v času po 1988. letu sin T. bil že polnoleten in tudi skrbel za mladoletno sestro N. Š.. Otroka sta tudi pojasnila, da se je mama k J. odselila postopoma, dokončno tedaj, ko se je na ulico X. 13 doselila D. B., T.-jevo dekle, ki še danes tam živi. V času, ko naj bi tožnica z zapustnikom dokončno zaživela na ulici Y., je bila hči stara 13 let, tožničin sin T. pa 21 let. Zapustnik je na ulici Y. tudi plačeval stroške za bivanje tožnice. Treba pa je tudi pojasniti, da prijava na določenem naslovu in plačevanje stroškov na več naslovih, še ne pomeni edinega dokaza, na podlagi katerega se ugotavlja obstoj zunajzakonske skupnosti. Gre le za podatek, ki ga je treba presojati skupaj z drugimi dokazi. Sosedje in stanovalci na ulici Y. so povedali, da so tožnico večkrat videli, ko odhaja iz bloka. Računovodkinja D. K. je izpovedala, da je bila tožnica od januarja 1989 prijavljena na ulici Y. za obračun stroškov, da pa jo je v stanovanju videla prvič leta 1986, ko je preverjala volilni imenik, v katerem pa tožnica ni bila vpisana. Hišnik je tožničino prisotnost potrdil, vendar je mislil, da J. živi sam. Pač pa sta priči, ki živita v istem nadstropju kot je bilo zapustnikovo stanovanje, izpovedali, da sta zapustnika in tožnico pogosto srečevali. Skupaj naj bi zjutraj odhajala v službo. Pritožba se obsežno ukvarja z dejstvom, da sta tožnica in zapustnik pričela ob različnih urah delati oziroma da zapustnik ni bil vezan na fiksni pričetek delovnega dneva. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da te navedbe ne morejo omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedbami prič T. K. in C. H.. Gre za priči, ki živita v istem nadstropju, ki sta neprizadeti v zadevi in sta izpovedali, da so tožnico srečevali tudi ob drugih prilikah, ne le zjutraj. Zato ni pomembno, kdaj sta partnerja začela delati. Gre le za to, da so tožnico videvali prihajati iz zapustnikovega stanovanja in da sta ju videvala skupaj. Sodišče prve stopnje je tudi ocenilo izpovedbe tožničinih otrok, ki sta izpovedovala o pogovorih z zapustnikom o načrtu, da bi zamenjali stanovanje tako, da bi živeli tožnica, zapustnik in N. skupaj, sin in dekle pa v drugem stanovanju. O skupnem življenju obeh partnerjev sta izpovedovali tudi priči D. Z., tožničina prijateljica in bratranec tožene stranke, E. K.. Res je, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi skrbela za zapustnikovo mater. Vendar je treba poudariti, da je obstoj zunajzakonske skupnosti ugotovljen za čas po smrti A. Z., to je za čas od 1989 dalje. Čas pred tem pa je mogoče oceniti le kot ljubezenski odnos med partnerjema. Zato ni pomembno ocenjevati dejstev v zvezi s skrbjo za A. Z.. Pomembno je, da je tožnica v zatrjevanem času živela v ulici Y., da je imela ključ od stanovanja, da so ju ljudje videvali skupaj v stanovanjskih hiši. Tožnica je dokazala, da sta z zapustnikom preživljala skupaj dopust, hodila na počitnice in na izlete. Pritožba pri tem graja dokazno oceno glede preživljanja dopusta N. K., saj zapustnik 1992. leta naj ne bi bil na dopustu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje temeljila tudi na drugih dokazih. Tožeči stranki je uspelo dokazati, da sta po 1989. letu priživljala skupaj prosti čas in počitnice, kar so izpovedovale priče F., K., K. in E.. To je razvidno tudi iz fotografij, ki jih je predložila tožeča stranka. Pritožba pri tem graja dejstvo, da sodišče ni pojasnilo, zakaj ni sprejelo fotografij tožene stranke, ki naj bi se nanašale na družinske pogrebe, kjer tožnice ni. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj verjame tožnici, da gre za preživljanje prostega časa po 1989. letu in sicer ker se je to skladalo z izpovedbami drugih prič. Dejstvo, da na slikah pogrebov ni tožnice, pa ne more omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje. Za preživljanje prostega časa skupaj je dovolj, da je tožnica dokazala skupno preživljanje praznikov in rojstnih dnevov ter dopustov. Za obstoj skupnega življenja pa ni treba, da bi bila tožnica prisotna tudi na družinskih pogrebih. Ta dokaz bi bil lahko relevanten, če bi ostali dokazi kazali na to, da zapustnik tožnice ni priznaval pred drugimi ljudmi, oziroma da je bila za družinske člane neznana oseba. Tožničina otroka, tožnica in priča D. B. so potrdile, da sta imela partnerja skupen denar. Skupen denar je mogoče imeti tudi tako, da si partnerja razdelita, katere stroške oziroma stvari kupuje kateri izmed partnerjev. Če je zapustnik prispeval več v skupnem gospodinjstvu, za zadevo ni odločilno. Pač pa je sodišče prve stopnje ocenilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati vseh njenih trditev. Tako je tožena stranka trdila, da tožnice ni bilo na pogrebu, glede česar se je sodišče prepričalo, da ne drži. Sodišče je tudi ocenilo dejstvo, da tožena stranka ni točno izpovedala dejstev o tožničinem ravnanju in obveščenosti ob zapustnikovi smrti. Tožnica je bila obveščena o smrti zapustnika, šla na Madžarsko in urejala vse potrebno in ob povratku osebno obvestila toženko o bratovi smrti. Tožnica je tudi predložila dokaze, da je poskrbela za objavo dveh osmrtnic v časopisu. Nenazadnje je sodišče upoštevalo, da so tudi nekatere priče, ki jih je predlagala tožena stranka, izpovedale, da je zapustnik tožnico priznaval tudi navzven in medsebojne navezanosti ni skrival. Iz izpovedb prič M. R., A. M., sodišče prve stopnje sklepa, da je celo želel pokazati okolici, da spadata skupaj, saj je tožnico poklical, ko so obiski prišli, da pride tudi ona. Priča L. R. pa je celo bil prepričan, da je tožnica zapustnikova partnerka. Pritožba nato graja dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izpovedb priče S. K.. Gre za navedbe, ki se nanašajo na obiske priče pri pokojnikovi materi. To pomeni, da gre za obdobje, ko tožeča stranka ne vztraja, da sta bila z zapustnikom v zunajzakonski skupnosti. Zato te pritožbene navedbe ne morejo biti relevantne. Če pa je priča izpovedala, da sta priča in njegova žena zapustnika večkrat povabila na kosilo po materini smrti, to še ne pomeni, da je priča bila pri zapustniku doma v času po materini smrti. Tudi za pričo E. K. je treba ugotoviti, da se pritožba ukvarja s časom, ko ni relevanten za to pravdo. Res je, da priča ni natančno opredelila svojih obiskov, vendar gre očitno za čas, ko je še živela A. Z. in je v stanovanju bival tudi E. Z.. Gre torej za čas, ki ni več pravno odločilen. Nesporno pa je, da je tožnica občasno bila tudi na naslovu, kjer so bivali njeni otroci. Dejstvo, da priče niso vedno videle tožnice v stanovanju zapustnika, še ne more pomeniti, da med njima ni bilo zanajzakonske skupnosti. Nadalje pritožba napada sodbo v delu, ko je sodišče ocenilo dokaz, katerega je predložila tožeča stranka, to je slike. Na slikah res ni datumov, vendar je te dokaze sodišče ocenilo v kontekstu z drugimi dokazi. Pritožba se nadalje obširno ukvarja z dejstvom, kdo in kje je bil prijavljen. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišče prve, da je samo dejstvo prijave, ni odločilno za rešitev te pravdne zadeve. Res je bila tožnica prijavljena v ulici X. 13, vendar je tudi zapustnik plačeval za njene stroške na naslovu ulica Y.. Ni pomembno tudi dejstvo, da je D. B. bila v ulici X. 13 neprijavljena. Zaslišanje vseh družinskih članov in D. B. je sodišče prve stopnje ocenilo, poklonilo vero izpovedbam o tem, kako so živeli in kakšne načrte so imeli glede rešitve stanovanjskih problemov skupaj z zapustnikom. Dejstvo je, da tožeča stranka ni predložila dokaznih listin o tem, da je ona plačevala stroške v ulici Y.. Vendar je na naslovu ulica Y. od januarja 1998, ko naj tudi potrditvah tožene stranke ne bi nihče drug stanoval v stanovanju poleg zapustnika, bilo plačevano za dve osebi. Glede na izpovedbo in potrdilo D. K., je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da so bili stroški plačani za tožečo stranko in zapustnika. Res je, da so nekatere priče izpovedovale, da so tožnico videli prespati tudi v ulici X.. Priče so izpovedovale tudi drugače (priča C. E.), kot da bi tožnica bila ves čas v ulici Y.. Pritožbeno sodišče se pridružuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ko je na podlagi izpovedb vseh prič in pravdnih strank sklepalo, da se je tožnica počasi selila iz svojega stanovanja, kjer sta ostala otroka, v zapustnikovo stanovanje. Ko se je to dokončno zgodilo po januarju 1989, otroka nista bila tako majhna, kot to dokazuje pritožba. Pritožba tudi graja ves dokazni postopek v zvezi s plačevanjem stroškov v ulici Y.. Pri tem prezre, da je zapustnik plačeval za dve osebi, stroške tudi, v času, ko je mati A. Z. umrla in se je nečak že zdavnaj odselil. Ker tudi tožena stranka ne zatrjuje, da bi kdo drug razen tožnice v stanovanju bival po januarju 1989, gre lahko le za stroške, ki so se nanašali na tožečo stranko. Za pritožbo je tudi relevantno dejstvo, da so 1988. leta odnosi med zapustnikom in tožečo stranko bili slabi, da se je vez celo prekinila. Vendar je bilo iz tožničinega zaslišanja, kar so potrdile tudi ostale priče, ugotovljeno, da se je vez ponovno vzpostavila in celo od 1989. leta harmonizirala in sta živela kot partnerja v zunajzakonski skupnosti. Tudi dogodke po zapustnikovi smrti je sodišče prve stopnje zadosti ugotovilo in ocenilo. Nenazadnje priča o razmerah med strankami tudi rezultat v motenjski pravdi, opr. št. VI P 290/93, ko je tožeči stranki uspelo dokazati, da je imela posest in da je utemeljeno zamenjala ključavnico v stanovanju. Pač pa dedičem ni uspela dokazati, da sedanja tožnica ni imela posesti stanovanja. Vse navedbe iz pritožbe, ki se je nanašala na stanje v stanovanju po zapustnikovi smrti, pa niso popolnoma časovno konkretizirane. Kdaj je bil narejen popis predmetov in kje je imela tožnica svoje stvari, ni bilo natančno ugotovljeno. Ker pritožba novih dokazov v tej smeri ne ponuja, ni mogoče le iz izpovedbe An. M., toženkinega moža, sklepati, da tožnica svojih predmetov ni imela v stanovanju. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker potem ni zagrešilo nobene kršitve postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP/77).