Jedro

Pravno podlago odgovornosti za plačilo vtoževanih stroškov predstavlja določilo 30. člena SZ - 1, ki določa, da so etažni lastniki odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, v skladu s svojimi solastniškimi deleži in določilo 68. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki ureja odgovornost lastnika za bremena stvari.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka mora v roku 15-ih dni od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 373,32 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 9.688,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2020 do plačila (točka I izreka). Ugotovilo je, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke v višini 9.688,20 EUR ne obstoji (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 2.877,48 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (točka III izreka). Vsa plačila se izvedejo na račun tožeče stranke (točka IV izreka).

2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka. Uveljavlja kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se je sodišče prve stopnje kljub temu, da ni vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. I Pg 546/2021, oprlo na dejansko stanje, ugotovljeno v tem postopku. Kot materialno pravno zmotno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede odgovornosti tožene stranke za plačilo vtoževanih stroškov nastalih v obdobju od aprila do 2. 7. 2011, ko je stanovanje dejansko uporabljala A. A., ki je skladno z določilom 24. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ - 1) primarno odgovorna za plačilo nastalih stroškov. Prav tako izpodbija zaključek sodišča prve stopnje o obstoju pasivne legitimacije tožene stranke za plačilo stroškov v obdobju od 2. 7. 2011 do 12. 7 2019. Vztraja pri tem, da je v spornem obdobju stanovanje posedovala in uporabljala tožeča stranka. Izpostavlja, da izjave prič nimajo nobene dokazne vrednosti, ker je bila tožeča stranka že s tem, ko je razpolagala s ključi stanovanja posestnik le-tega in je imela tudi možnost stanovanje uporabljati. Pritožnica nadalje vztraja pri zastaranju terjatve. Navaja, da je bil že po zaključenem zapuščinskem postopku po umrli A. A. in v postopku vzpostavitve etažne lastnine vse od leta 2012 edini možen zaključek, da je na podlagi določila 31. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju ZVEtL-1) lastnica spornega stanovanja tožena stranka. Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni imela aktivne vloge v postopku za vzpostavitev etažne lastnine, v katerem bi po mnenju tožene stranke ob dolžni skrbnosti morala vedeti, da je tožena stranka lastnica stanovanja in od nje pravočasno zahtevati plačilo obratovalnih stroškov. Glede na vse navedeno tožena stranka sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev vseh stroškov postopka.

3.Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev in kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe tožene stranke glede očitanih procesnih kršitev ter pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja in uporabe materialnega prava. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Ob preizkusu izpodbijane odločitve v mejah pritožbeno uveljavljanih razlogov in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo pritožbeno izrecno uveljavljanih, niti kakšnih uradoma upoštevnih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka.

6.Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o ugovoru pasivne legitimacije in ugovoru zastaranja sprejelo ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja v konkretni zadevi po izpeljanem dokaznem postopku. Sodišče prve stopnje ni povzemalo dejanskih ugotovitev iz postopka, ki se je med istima strankama ob istem dejanskem stanju, le glede druge vrste stroškov v zvezi s spornim stanovanjem, vodil pred Okrožnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. I Pg 546/2021. Na sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 546/2021 z dne 13. 9. 2022 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 212/2022 z dne 23. 12. 2022 se je sklicevalo le v podkrepitev sprejetih materialno pravnih zaključkov v zadevi (prim. opombi št. 3 in 7 izpodbijane sodbe), ne pa tudi v dejanskem pogledu. Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje zaradi tega kršilo pravico tožene stranke do pravnega sredstva in pravnega varstva ter pravico do izjave (pritožbeno uveljavljana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) zato niso utemeljeni.

7.Sodišče druge stopnje nadalje ugotavlja, da je bilo pravno relevantno dejansko stanje v obravnavani zadevi popolno in pravilno ugotovljeno in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno materialno pravo. Odločitev, ki jo je sprejelo, je sodišče prve stopnje skrbno in zanesljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja:

8.V obravnavanem sporu je tožeča stranka kot upravnik stavbe, od tožene stranke kot etažne lastnice stanovanja ID znak: del stavbe ...566-5 s tožbo zahtevala plačilo storitev upravljanja in obratovalnih ter vzdrževalnih stroškov, kot izhajajo iz predloženih razdelilnikov - računov, ki jih je tožeča stranka plačala namesto tožene stranke, za obdobje od aprila 2011 do julija 2020 v skupnem znesku 10.945,72 EUR. O delu zahtevka (1.257,38 EUR iz naslova plačila stroškov od 12. 7. 2019 dalje) je bilo že pravnomočno razsojeno (sodba Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 52/2021 z dne 20. 2. 2023). Sodišče prve stopnje je tako v novem sojenju odločalo o zahtevku za plačilo zneska 9.688,20 EUR, t.j. stroškov nastalih v obdobju od aprila 2011 do 12. 7. 2019, ko je bila s sklepom o vzpostavitvi etažne lastnine Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. N 80/2014 z dne 12. 7. 2019 na podlagi določila 31. člena ZVEtL-1 glede stanovanja ID znak: del stavbe ...566-5 ugotovljena lastninska pravica zemljiškoknjižnega lastnika - tožene stranke.

9.Sodišče prve stopnje je ugotovilo in argumentirano utemeljilo med pravdnima strankama sporen obstoj pasivne legitimacije tožene stranke kot etažne lastnice stanovanja za plačilo vtoževanih stroškov, zavrnilo ugovor zastaranja terjatve in tožbenemu zahtevku ugodilo.

11.Da je bila tožena stranka v obdobju, v katerem so nastali vtoževani stroški, lastnica stanovanja, na pritožbeni stopnji ni sporno. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je bila tožena stranka od leta 1992 zemljiškoknjižna lastnica parcele, na kateri stoji stavba, v kateri se nahaja sporno stanovanje (tč. 12 obrazložitve sodbe), in s tem glede na načelo superficies solo cedit oziroma enotnosti nepremičnine, ki ga veljavna ureditev dosledno izpeljuje (prim. prvi odstavek 18. člen SPZ1), tudi lastnica spornega stanovanja. V postopku vzpostavitve etažne lastnine je nepravdno sodišče ugotovilo lastninsko pravico tožene stranke na posameznem delu stavbe - stanovanja ID znak: del stavbe ...566-5 na podlagi določila prvega odstavka 31. člena ZVEtL - 1, ki določa, da sodišče ugotovi, da je lastnik posameznega dela stavbe, za katerega na način, določen s tem zakonom, ni izkazan pravni temelj pridobitve ali prenosa lastninske pravice v korist nobenega pridobitelja posameznega dela stavbe, zemljiškoknjižni lastnik. S sklepom nepravdnega sodišča z dne 12. 7. 2019 tožena stranka tako ni šele pridobila lastninske pravice na stanovanju, pač pa možnost zemljiškoknjižnega vpisa na posameznem delu stavbe, kar dotlej ni bilo mogoče.

12.Tožena stranka je svojo pasivno legitimacijo za plačilo stroškov izpodbijala z navedbami, da je v obdobju od aprila do 2. 7. 2011 za plačilo stroškov primarno odgovarjala uporabnica stanovanja A. A., tožena stranka pa zgolj subsidiarno, od smrti A. A. (2. 7. 2011) dalje do 12. 7. 2019 pa da je bilo stanovanje v posesti in uporabi tožeče stranke same, pri čemer pritožnica še vedno vztraja.

13.Neutemeljena je po presoji sodišča druge stopnje pritožbeno izpodbijanje zaključkov sodišča prve stopnje o obstoju pasivne legitimacije tožene stranke glede plačila stroškov v prvem spornem obdobju. Slediti je razlagi sodišča prve stopnje, da uporaba določila 24. člena SZ - 1 v okoliščinah konkretnega primera ne pride v poštev, ker med A. A. in toženo stranko ni obstajalo najemno razmerje, niti tožeča stranka A. A. ni smatrala kot najemnice stanovanja, pač pa na podlagi predloženih listin kot domnevno lastnico in kot takšno primarno odgovorno za nastale stroške. Vztrajanje pritožnice, da je v spornem obdobju zgolj subsidiarno odgovorna za plačilo obratovalnih stroškov tako nima podlage v ugotovljenem dejanskem stanju in materialnem pravu. Ker se je izkazalo, da je bila prava lastnica stanovanja od aprila do 2. 7. 2011 dejansko tožena stranka, je kot takšna skladno z določilom prvega odstavka 30. člena SZ - 1, dolžna plačati tudi stroške nastale v tem obdobju.

14.Tako v dejanskem kot materialno pravnem smislu je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje glede pasivne legitimacije tožene stranke za plačilo stroškov nastalih v obdobju po smrti A. A. 2. 7. 2011 do izdaje sklepa o vzpostavitvi etažne lastnine 12. 7. 2019. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala svojih trditev, da bi v spornem obdobju stanovanje dejansko posedovala in uporabljala tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi povsem utemeljeno sledilo skladnim izjavam prič (B. B., C. C., Č. Č. in D. D.), da tožena stranka stanovanja nikoli ni uporabljala za svoje potrebe in da je v letu 2015 vanj intervencijsko vstopila na željo sosedov kot upravnik stavbe, nato pa kot upravnik stavbe po sili razmer tudi hranila ključe od stanovanja, ker jih nihče ni prevzel. Sodišče prve stopnje je zato tudi vtoževane stroške nastale v obdobju od 2. 7. 2011 do 12. 7. 2019 pravilno naložilo v plačilo toženi stranki kot lastnici stanovanja.

15.Tožena stranka po mnenju sodišča druge stopnje neutemeljeno graja tudi pravilnost presoje ugovora zastaranja.

16.Sodišče druge stopnje kot prepričljive in pravilne sprejema dokazne zaključke sodišča prve stopnje o védenju oziroma dolžni skrbnosti tožeče stranke glede ugotavljanja lastništva stanovanja, iz naslova katerega izhaja obveznost plačila vtoževanih stroškov. Tožena stranka v pritožbi v zvezi s tem zgolj ponavlja navedbe, ki jih je podala že v postopku na prvi stopnji (seznanjenost tožeče stranke z zapuščinskim postopkom po pokojni A. A. in aktivna vloga tožeče stranke v postopku vzpostavitve etažne lastnine) in na katere je celovito, natančno in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje (točke 22 do 33 obrazložitve sodbe). Sodišče druge stopnje razloge sodišča prve stopnje v tej zvezi v celoti povzema. Sodišče prve stopnje ni zanikalo vloge tožeče stranke v postopku vzpostavitve etažne lastnine. Sodišče druge stopnje se strinja s sodiščem prve stopnje, da je potrebno položaj, naloge in pooblastila tožeče stranke kot udeleženca v postopku vzpostavitve etažne lastnine presojati v luči pooblastil, ki jih ima kot upravnik, ki zastopa interese skupnosti vsakokratnih etažnih lastnikov na skupnih delih stavbe, in v tem kontekstu tudi njeno potrebno skrbnost v zvezi z ugotavljanjem lastništva stanovanja. V postopku za vzpostavitev etažne lastnine niti sodišče ni dolžno po uradni dolžnosti iskati lastnike stanovanj, zato tega toliko bolj ni mogoče pričakovati od upravnika, ki v postopku sodeluje zgolj kot zastopnik skupnosti etažnih lastnikov. Upoštevaje določbo drugega odstavka 27. člena ZVEtL - 1 bi lahko vse do dneva izdaje sklepa o vzpostavitvi etažne lastnine osebe, ki bi izkazovale pravni interes na tem stanovanju, priglasile udeležbo in izkazale temelj pridobitve lastninske pravice, zato je bila lastninska pravica tožene stranke na spornem stanovanju vse do izdaje dotičnega sklepa negotovo dejstvo.

17.Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da dejanske okoliščine konkretnega primera, ko tožeča stranka kot upravnik stavbe do izdaje sklepa o vzpostavitvi etažne lastnine ni vedela in tudi ni bila dolžna poizvedovati o lastništvu stanovanja, ki je bilo vse do zaključka postopka za vzpostavitev etažne lastnine nejasno in negotovo, predstavljajo nepremagljivo oviro, zaradi katere v smislu določila 360. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zastaranje do seznanitve s sklepom o vzpostavitvi etažne lastnine, t.j. do dne 12. 7. 2019 ni teklo, saj tožeča stranka pred tem ni mogla sodno zahtevati izpolnitve obveznosti plačila obratovalnih stroškov in stroškov upravljanja od tožene stranke. Presoja ugovora zastaranja je zato upoštevaje določbo prvega odstavka 347. člena OZ v zvezi s 360. členom OZ materialno pravno pravilna.

18.Odločitev o pobotnem ugovoru v točki II izreka sodbe tožena stranka izpodbija povsem pavšalno, brez konkretizacije pritožbenih razlogov. Sodišče druge stopnje je zato po uradni dolžnosti opravilo preizkus sprejete odločitve, ki pa kakšnih uradoma upoštevnih nepravilnosti ni pokazal. Tožena stranka je v pobot uveljavljala terjatev iz naslova uporabnine v višini koristi, ki naj bi jo imela tožeča stranka od uporabe stanovanja od novembra 2015 do septembra 2020. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeča stranka stanovanja ni posedovala, ga uporabljala ali z njim razpolagala, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do višine 9.688,20 EUR ne obstoji.

19.Glede na uspeh pravdnih strank v postopku je v smislu določila prvega odstavka 154. člena ZPP materialno pravno pravilna tudi stroškovna odločitev v točki III izreka sodbe.

20.Po obrazloženem je tako sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

21.O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP.

22.Tožena stranka zaradi neuspeha s pritožbo sama krije svoje stroške, mora pa tožeči stranki povrniti pritožbene stroške. Za odgovor na pritožbo, v katerem se je obrazloženo opredelila do pritožbenih očitkov tožene stranke, se tožeči stranki skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) prizna 500 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 22/1 OT), 10 točk materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar upoštevaje vrednost točke v višini 0,6 EUR, skupaj znaša 373,32 EUR. Te stroške je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z izpolnitvijo z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

-------------------------------

1Nepremičnina je prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami.

2,,Do izdaje odločbe o vzpostavitvi etažne lastnine lahko prijavijo udeležbo v postopku za vzpostavitev etažne lastnine po tem zakonu pridobitelji posameznih delov stavbe in druge osebe, ki izkažejo pravni interes, zlasti imetniki drugih stvarnih ali obligacijskih pravic na posameznih delih stavbe, na nepremičnini kot celoti ali na nerazdeljenih delih stavbe, pri čemer se za prijavo udeležbe smiselno uporabljajo določbe tega zakona o predlogu.