Jedro

Ob odklonitvi prehoda k drugemu delodajalcu po dokončnosti sklepa o prehodu delavcu ni moglo prenehati delovno razmerje brez izdaje ustreznega sklepa o prenehanju delovnega razmerja v smislu 11. tč. 1. odst. 100. člena ZDR.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. odst. izreka spremeni tako, da se črta besedilo "do sklenitve delovnega razmerja pri podjetju O.K.".

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev dokončnega sklepa delavskega sveta tožene stranke z dne 7.3.1994, v zvezi s predhodnim sklepom direktorja tožene stranke o prehodu tožnice k drugemu delodajalcu, istočasno pa ugotovilo, da na podlagi gornjih sklepov tožnici pri toženi stranki delovno razmerje ni zakonito prenehalo in ji je zato v breme toženke priznalo tudi od 8.4.1994 dalje vse pravice iz delovnega razmerja in to vse do sklenitve delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, to je samostojnem podjetniku O.K.. Hkrati je toženki naložilo povrnitev tožničinih stroškov postopka v znesku 20.305,00 SIT.

Zoper gornjo sodbo se v ugoditvenem delu pritožuje tožena stranka in predlaga razveljavitev njenega izreka v zvezi z ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja in priznanje pravic iz delovnega razmerja tožnice pri toženki vse do njene zaposlitve pri drugem delodajalcu. Pri tem zatrjuje, da je v tem delu sodišče prve stopnje odločalo preko zahtevka, hkrati pa njegova odločitev v tem delu nasprotuje odločitvi o potrditvi sklepov o prehodu tožnice k drugemu delodajalcu, saj sta tako toženka, kot delodajalec O.K. storila vse, da bi lahko tožnica prešla k temu delodajalcu, pa kljub dokončnosti sklepa o prehodu tega ni storila. Tako je izgubila pravico zaposlitve pri navedenem delodajalcu, hkrati pa ji je delovno razmerje pri toženki zakonito prenehalo.

V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopne sodbe.

Pritožba je le delno utemeljena.

Tožena stranka je v pritožbi očitno spregledala, da je tožnica še pred zaključkom postopka na prvi stopnji v svoji vlogi z dne 29.4.1994 izrecno zahtevala, da sodišče ugotovi, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo in ji tudi od 8.4.1994 dalje prizna vse pravice iz delovnega razmerja ter toženki naloži, da tožnico ponovno sprejme na delo. Tako je tudi v tem delu zahtevka sodišče prve stopnje moralo odločati.

Pritožbeno sodišče ne soglaša z zaključki izpodbijane sodbe, da tožena stranka in predvideni delodajalec O.K. v dejanskem smislu tožnici nista omogočila prehoda oz. zaposlitve pri navedenem delodajalcu. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo jasno ugotovljeno, da so bili delavci, vključno s tožnico, seznanjeni, naj se zaradi realizacije prehoda zglasijo pri navedenem delodajalcu.

Kljub prejemu dokončnega sklepa o prehodu tožnica tega ni storila in je še naprej vztrajala na delu pri toženki, nato pa nastopila bolniški stalež. Kljub takemu ravnanju tožnice pa ji ni moglo avtomatsko prenehati delovno razmerje pri toženki, saj je sklep o prehodu izrecno določal, da bo tožnici v primeru odklonitve dela pri drugem delodajalcu prenehalo delovno razmerje v 30 dneh po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Tak sklep o prenehanju delovnega razmerja, ki bi lahko bil ob smiselni uporabi določb 11. točke 100. člena ZDR (Ur.l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) zakonit, pa tožnici sploh ni bil izdan, temveč je toženka tožnici dne 8.4.1994 le neposredno zaključila delovno knjižico. Ker ustrezna pismena odločitev pristojnega organa toženke o prenehanju delovnega razmerja tožnice še sploh ni bila sprejeta in izdana, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, da z 8.4.1994 tožnici delovno razmerje pri toženki ni zakonito prenehalo in ji je zato tudi od navedenega datuma dalje zakonito priznalo pravice iz delovnega razmerja. Pri tem pa je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje trajanje zaposlitve tožnice pri toženki neutemeljeno (v tem delu res tudi preko zahtevka) vezalo na čas do bodoče zaposlitve tožnice pri delodajalcu O.K., saj ta delodajalec ni bil stranka v tem postopku in ni gotovo, ali bo tožnico sploh še pripravljen zaposliti.

Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo v tem smislu, da je smiselno razveljavilo zavezo tožene stranke, da obdrži tožnico na delu vse do (sedaj že povsem negotove) zaposlitve pri delodajalcu O.K., v preostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.