Jedro

Tožniku so znane osnove azilnega postopka, med drugim tudi posledice samovoljne zapustitve azilnega doma. V izjavi, da ni razumel posledic samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, ni zaznati resnicoljubnosti ampak sprenevedanje. Glede na take okoliščine niso utemeljene tožbene navedbe o kršitvah tožnikove pravice do uporabe svojega jezika in razumljivosti podanih pojasnil o posledicah samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka pridržala tožnika zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni od 27. 9. 2022 od 14:20 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 27. 12. 2022 do 14:20, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. V uvodnih ugotovitvah obrazložitve se tožena stranka sklicuje na policijsko depešo z dne 22. 9. 2022, iz katere je razvidno, da je tožnik tega dne ob 14.14 uri skupaj z 12 osebami nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo tako, da je šel peš čez reko Bregano, da bi se izognil mejnemu prehodu. Nato so se osebe razdelile na dve skupini, pri čemer je ena odšla proti naselju Slovenska vas, druga pa proti naselju Ponikve, obe pa je policija prijela v popoldanskih urah. Tožnik je ob prijetju podal namero za mednarodno zaščito, kot ciljno državo pa je navedel Italijo. Po opravljenem predhodnem postopku so ga policisti odpeljali v azilni dom na Viču. 3. Iz uradnega zaznamka pristojnega organa z dne 27. 9. 2022 je razvidno, da je tožnik 26. 9. 2022, torej pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma. Iz depeše Policijske postaje (PP) za izravnalne ukrepe Ljubljana pa izhaja, da se je tožnik z vlakom odpravil proti Italiji, policisti pa so ga prijeli na železniški postaji Logatec. Tožnik je povedal, da je azilni dom zapustil, saj je želel obiskati prijatelje v Italiji. Ker je spet podal namero za mednarodno zaščito, je policija z njim izvedla predhodni postopek, v okviru katerega ga je ponovno seznanila s posledicami zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito, kar je potrdil z lastnoročnim podpisom. Po opravljenem postopku na policijski postaji je bil tožnik odpeljan v azilni dom na Viču. 4. Dne 27. 9. 2022 je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito. Ob tej priložnosti je povedal, da je Indijo zapustil pred 9. 9. 2022. Najprej je z letalom odšel v Srbijo, po enem dnevu pa je pot ilegalno nadaljeval v Bosno in Hercegovino, od koder se je preko Hrvaške odpravil do Slovenije. Za pot je potreboval deset dni, njegova ciljna država je bila Italija. Na vprašanje, ali bo do konca postopka počakal v Sloveniji, je odgovoril pritrdilno. Dokumente mu je tihotapec vzel v Srbiji, izvorno državo pa je zapustil zaradi ekonomskih težav, saj v Indiji ni služb. Stroški za življenje so tam previsoki, zaslužek pa prenizek. V Indiji je sicer opravljal priložnostna dela, vendar redne zaposlitve ni našel. 5. Po podani prošnji je bil tožniku ustno izrečen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Na vprašanje, zakaj je po podani prvi nameri zapustil sprejemne prostore azilnega doma pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito, je tožnik odgovoril, da ni vedel, da ne sme oditi brez kartice prosilca in da ga bo prijela policija. Oditi je želel malo na okoli, v trgovino. Z avtobusom je z ostalimi odšel na železniško postajo, kjer je kupil karto do Trsta. Tja je bil namenjen, saj je Italija njegova ciljna država. Uradna oseba je tožnika pozvala, naj pojasni, zakaj je samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma, kljub temu da je bil seznanjen, da bo v tem primeru njegova namera za mednarodno zaščito umaknjena. Tožnik je dejal, da je v sprejemnih prostorih na podajo prošnje čakal približno pet ali šest dni. Ko je bil vprašan, ali je bil s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnega prostora seznanjen že na policijski postaji, je odgovoril pritrdilno. Povedal je, da so mu policisti rekli, da mora počakati, in da bo potem prejel kartico prosilca. Izjavil je še, da v Republiki Sloveniji sploh ne bi podal namere za mednarodno zaščito, ampak bi odšel naprej v Italijo, če ga policija ne bi ustavila.

6. Zaradi tožnikovih preteklih dejanj in izjav tožena stranka dvomi, da bo počakal na ugotovitev vseh za odločitev pomembnih dejstev. Zato mu je omejila gibanje na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena v zvezi z drugo alinejo 84. a člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Glede na dejanske okoliščine zadeve je namreč presodila, da je tožnik želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo, ki jo je izrecno navedel kot ciljno državo. Da je bil po samovoljni zapustitvi azilnega doma namenjen v Italijo, je priznal že na PP za izravnalne ukrepe Ljubljana, ko je izjavil, da se je v navedeno državo namenil k prijateljem. Tudi v razgovoru, na podlagi katerega mu je bilo omejeno gibanje, je povedal, da je bila njegov cilj Italija, saj je za pot do tja kupil karto za vlak. To po presoji tožene stranke nakazuje na tožnikovo zavestno in namerno odločitev, da je želel zapustiti ozemlje Slovenije. Tožena stranka poudarja, da je tožnik po le štirih dneh, ko je bil po prihodu v Slovenijo pripeljan v sprejemne prostore azilnega doma, le-te zapustil in skupaj z devetnajstimi tujci z vlakom odšel iz Ljubljane proti Italiji, ki jo je ves čas odkrito navajal kot ciljno državo. Tožena stranka je ugotovila, da je bil tožnik že na PP Brežice seznanjen z dejstvom, da bo v primeru samovoljne zapustitve prostorov azilnega doma pred podajo prošnje za mednarodno zaščito obravnavan po Zakonu o tujcih. To opozorilo je bilo tožniku dano v jeziku, ki ga razume, kar je razvidno tudi iz registracijskega lista policijske postaje, ki ga je tožnik podpisal. Poleg tega je tožnik priznal, da mu je policija dala navedeno opozorilo. To po presoji tožene stranke pomeni, da se je zavedal posledic samovoljne zapustitve, pa je sprejemne prostore kljub temu samovoljno zapustil še pred podajo prošnje. Glede na navedeno in ob upoštevanju tožnikove izjave, da namere za mednarodno zaščito sploh ne bi podal, če ga policija v Sloveniji ne bi prijela, ampak bi odšel v Italijo, je tožena stranka ocenila, da je tožnik begosumna oseba.

7. Ob ugotovitvi, da je že zapustil sprejemne prostore azilnega doma, čeprav je vedel, da jih ne sme, da je njegova ciljna država Italija in da za mednarodno zaščito v Sloveniji sploh ne bi zaprosil, če ga policija ne bi našla, bo tožnik po oceni tožene stranke to poskušal ponoviti, s čimer bi pristojnemu organu onemogočil ugotavljanje določenih dejstev, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa omejitve gibanja ne bi bilo mogoče pridobiti. S tožnikom je namreč treba opraviti osebni razgovor, v okviru katerega je treba ugotoviti, ali so razlogi, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, posledica namernega ekonomskega onemogočanja, saj je slabo ekonomsko stanje lahko posledica diskriminatornega ravnanja. Ravno zato je treba tožnikove izjave na osebnem razgovoru podrobneje razjasniti, pri čemer po oceni tožene stranke niso podane okoliščine iz 38. člena ZMZ-1, ki bi dopuščale opustitev takega razgovora.

8. Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le z omejitvijo tožnikovega gibanja na območje azilnega doma. Poudarila je, da vsa dejstva kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v nasprotnem primeru, kljub njegovi izjavi, da bo v Sloveniji tokrat počakal na odločitev, utegnil ponovno samovoljno zapustiti azilni dom in s tem onemogočiti meritorno odločanje o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Sprejemne prostore azilnega doma, nad katerimi bdijo varnostniki, je namreč brez težav namerno samovoljno zapustil že po štirih dneh, kljub temu da je vedel, da ne sme tako ravnati, pri čemer je po oceni tožene stranke treba vzeti v obzir, da je tožnik tako na policijski postaji kot tudi med postopkom mednarodne zaščite navedel, da je njegova ciljna država Italija.

9. Zato je tožena stranka tožniku na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 omejila gibanje na Center za tujce. Upoštevala je namreč, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Zato je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 ocenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

_Tožbene navedbe_

10. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Priznava, da je ob podaji namere za prošnjo za mednarodno zaščito na PP Brežice dne 22. 9. 2022, povedal, da je njegova ciljna država Italija, vendar si je premislil in bi zelo rad ostal v Sloveniji do konca azilnega postopka, saj mu je bila sedaj natančno obrazložena veljavna zakonodaja Slovenije. Če bi mu bilo v jeziku, ki bi ga dobro razumel, to tako natančno obrazloženo že na PP Brežice, ne bi poskušal zapustiti Slovenije z vlakom in oditi v Italijo.

11. Tožnik pojasnjuje, da so ga policisti PP Brežice zaslišali ob sodelovanju tolmača (A. A.), ki je prevajalec za hindi in ne za punjabi jezik, ki ga govori in dobro razume tožnik. Meni, da je Hindi drugi jezik, ki ga slabše razume kot svoj materni jezik punjabi. Na razgovoru dne 27. 9. 2022 je sicer dejal, da je razumel, da mora počakati v azilnem domu, da bo dobil kartico, vendar ni dobro razumel, kaj naj bi to pomenilo. Tožnik v tožbi povzema vprašanje uradne osebe „zakaj je kljub temu, da je že bil s strani policije seznanjen s tem, da bo njegova namera za podajo prošnje za mednarodno zaščito v primeru njegove samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma umaknjena?“ in svoj odgovoril „da je čakal na prošnjo v Azilnem domu že pet, šest dni“ kar naj bi dokazovalo, da tožnik niti približno ni vedel, koliko dolgo trajajo ti postopki. Prav tako povzema vprašanje uradne osebe, „naj pojasni, zakaj je po prvi podani nameri zapustil sprejemne prostore azilnega doma še preden je pred pristojnim organom vložil prošnjo za mednarodno zaščito“ in svoj odgovor „da je 26. 9. 2022 hotel iti najprej le v trgovino, nato pa je skupaj z ostalimi prijatelji iz Azilnega doma na železniški postaji kupil karto za vlak za Italijo, kamor se je že prej odločil oditi na obisk prijateljev in si tam najti delo“. Trdi, da se mu je prvič zgodilo, da ga je prijela policija in ga zasliševala nekaj ur na policijski postaji. Pred prihodom v Slovenijo namreč še v nobeni državi ni podal ne namere ne prošnje za mednarodno zaščito, zaradi česar ni bil seznanjen s tovrstnimi postopki.

12. Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno, da tožnik priznava, da je dne 26. 9. 2022 zapustil sprejemne prostore azilnega doma in se skupaj z več prijatelji iz azilnega doma odpravil v center Ljubljane na železniško postajo, kjer so kupili karto za vlak proti Italiji. Pojasnjuje, da tega ni skrival, ampak je odkrito v skupini odšel na železniško postajo. Poudarja, da ni natančno vedel, da ne sme zapustiti sprejemnih prostorov Azilnega doma, dokler ne bo zaključen njegov postopek glede namere za podajo prošnje za mednarodno zaščito, in da ga bo v nasprotnem primeru prijela policija. Trdi, da ne pozna slovenske zakonodaje in pravil, ki mu jih je policija na PP Brežice zelo slabo obrazložila. Vsi ostali v skupini iz Azilnega doma so mu namreč govorili, da ni nobenega problema, če se odpeljejo z vlakom v Italijo. Mislili so, da lahko prosto potujejo znotraj Schengena. Če bi se zavedal, da bo prijet na vlaku, nanj ne bi odšel odkrito v veliki skupini, ampak skrivoma po ilegalnih poteh do meje z Italijo. Opisano ravnanje tako naj ne bi utemeljevalo tožnikove begosumnosti, ampak ravno obratno - takoj, ko mu je bilo dne 26. 9. 2022 na razgovoru natančneje obrazloženo, da Slovenije ne sme zapustiti do konca azilnega postopka, je dejal, da obljublja, da odprtega kampa ne bo več zapustil, če bo lahko tam prebival. Zato tožnik meni, da na podlagi enkratnega ravnanja (ko je po štirih dneh odkrito kupil karto v centru Ljubljane in se odpeljal z vlakom proti Italiji), ni mogoče utemeljeno sklepati na obstoj znatne nevarnosti njegovega pobega. Na to po njegovem prepričanju ni mogoče sklepati na podlagi njegovih izjav v razgovorih zaradi prošnje za mednarodno zaščito in omejitve gibanja, saj je vselej verodostojno izpovedal, da je sicer razumel tolmača na PP Brežice, vendar ni razumel, da ne sme legalno zapustiti Slovenije. Tožnik je prehajal meje držav na nedovoljen način le od Srbije do Slovenije (pred tem je legalno, z veljavnim potnim listom z letalom pripotoval iz Indije do Beograda), kjer je hotel takoj po vstopu v Republiko Slovenijo podnevi zaprositi za mednarodno zaščito, vendar ga je že prej prijela policija. Iz navedenega po tožnikovem mnenju ne izhaja obstoj znatne nevarnosti, da bo pobegnil, saj tudi dne 26. 9. 2022 sploh ni imel namena pobegniti, le vedel ni, da ne sme Slovenije zapustiti do konca njegovega postopka o mednarodni zaščiti.

13. Tožnik še meni, da izrečeni ukrep posega v njegovo pravico do osebne svobode in ni v skladu z načelom sorazmernosti. V Centru za tujce se lahko prosto giblje le po svoji sobi in hodniku do stranišča, pri čemer ga izven njegove sobe vseskozi nadzoruje policija, ima omejen dostop do interneta, telefona in gibanja na svežem zraku, odvzete so mu bile osebne stvari. Poleg tega je Sikh, zaradi česar je večkrat v sporu z drugimi Indijci, ki so Hindujci. Navedeno po tožnikovem mnenju pomeni, da se izrečeni ukrep izvaja v okoliščinah, za katere sta Vrhovno in Ustavno sodišče že večkrat presodili, da pomenijo poseg v pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave in ne le omejitve gibanja iz 32. člena Ustave. Trdi, da bi morala tožena stranka pri presoji sorazmernosti upoštevati tožnikove osebne okoliščine, torej da ni vedel, da ne sme zapustiti sprejemnih prostorov Azilnega doma. Zaradi odvzema prostosti naj bi mu nastajala težko popravljiva škoda, saj mu teh dni ne bo mogel nihče povrniti. Glede na navedeno bi po tožnikovem prepričanju tožena stranka lahko odredila ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma.

14. V okviru zahteve za izdajo ureditvene začasne odredbe je tožnik navedel, da se v Centru za tujce slabo počuti, kar vpliva na njegovo poslabšano psihično stanje. in s težavo prenaša omejitev osebne svobode. Trdi, da je težko popravljiva škoda podana že s tem, ko mu je bila zaradi nezakonitega odvzema prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Zato predlaga, da sodišče izda začasno odredbo, s katero bo toženi stranki odredilo, da po prejemu sodne odločbe preneha z izvajanjem obravnavanega ukrepa.

_Odgovor na tožbo_

15. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Izpostavlja, da se je tožnik na policijski postaji označil kot oseba, ki razume in govori hindi. Če bi izjavil, da tolmača ne razume, bi se mu zagotovil tolmač za drug jezik, česar pa tožnik takrat ni nakazal. Poudarja, da je bil tožnik seznanjen s posledicami instituta mednarodne zaščite, pri čemer je povedano razumel in to podpisal. Poleg tega je na razgovoru, ko je bil seznanjen z omejitvijo gibanja, potrdil, da je bil na policijski postaji informiran glede prepovedi zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, in povedal, da so mu takrat dejali, da mora tam počakati do sprejema prošnje, da bo dobil izkaznico. To po mnenju tožene stranke izkazuje, da je tožnik vedel, da mora počakati v sprejemnih prostorih azilnega doma, vendar ni tako ravnal. Čeprav je najprej omenjal, da je hotel oditi v trgovino, tožena stranka izpostavlja, da je že ob naslednjem vprašanju izjavil, da je z ostalimi odšel na železniško postajo in tam kupil karto do Trsta. Če bi tožnik res nameraval v trgovino, bi lahko po prepričanju tožene stranke to storil v neposredni bližini azilnega doma. Dejstvo, da je odšel na železniško postajo in namenoma kupil karto do Trsta, po prepričanju tožene stranke nakazuje na to, da je nedvomno naklepal zapustiti Slovenijo, kar kaže na njegovo begosumnost. 16. Glede na navedeno tožena stranka meni, da se tožnik spreneveda, da ni vedel, da bi moral ostati v Sloveniji oziroma azilnem domu.

17. Tožena stranka se ne strinja s tožbenim očitkom, da ni presojala tožnikovih osebnih okoliščin. Meni, da drugačna presoja, ob upoštevanju dejstva, da je tožnik potrdil, da je bil opozorjen, da ne sme zapustiti azilnega doma, pa je to kljub temu storil, ni bila možna. Na to, da nima namena ostati v Sloveniji nakazujejo tudi tožnikove izjave, da je njegova ciljna država Italija, kamor želi oditi in si tam urediti življenje, pri čemer je za pot do tja kupil karto. Ker je tožnik samovoljno in brez težav že zapustil sprejemne prostore azilnega doma, ki so bolj nadzorovani kot njegovi preostali deli, je edini sprejemljiv ukrep, da se zagotovi njegova prisotnost v Republiki Sloveniji, omejitev gibanja na Center za tujce, kjer je nadzor strožji.

18. Tožena stranka se ne strinja niti z zahtevo za izdajo začasne odredbe. Meni, da tožnik ni zatrjeval težko popravljive škode. Poudarja, da bi bila z odložitvijo izvršitve sklepa o omejitvi gibanja nesorazmerno prizadeta javna korist _Tožnikova pripravljalna vloga_

19. Tožnik je vložil še pripravljalno vlogo, v kateri se ne strinja s presojo tožene stranke, da je podan razlog za omejitev gibanja, ker osebni razgovor še ni bil opravljen. Trdi, da je bil osebni razgovor opravljen 6. 10. 2022 ob 9.00, zaradi česar pogoji za omejitev gibanja niso več podani.

20. Ob sklicevanju na 4. in 5. člen ZMZ-1 tožnik poudarja, da na PP Brežice ni dobro razumel navedenega tolmača, ki je prevajalec za hindi in ne punjabi jezik, ki ga govori in dobro razume tožnik, ter da mu niso bile zagotovljene informacije o postopkih po ZMZ-1, o njegovih pravicah in dolžnostih, ter možnih posledicah neupoštevanja obveznosti, saj mu policisti niso pojasnili, da ne sme zapustiti Slovenije pred koncem azilnega postopka. Trdi, da ni razumel, kaj naj bi sploh pomenil stavek „S svojim podpisom potrjujem, da sem v jeziku, ki ga razumem, seznanjen s tem, da zapustitev sprejemnih prostorov azilnega doma ali njegove izpostave pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito pomeni, da bo obravnavan po Zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v RS.“ Nezakonit in zavajajoč naj bi bil del povedi „da zapustitev sprejemnih prostorov azilnega doma ali njegove izpostave pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito…..“. Sklicuje se na drugi odstavek 64. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije, iz katerega je razvidno, da sme pridržanje trajati le nujno potreben čas, vendar največ 12 ur, pridržanje iz četrte alineje prejšnjega odstavka (če je treba osebo izročiti tujim varnostnim organom) pa največ 48 ur.

21. Iz nadaljnjih tožnikovih je razvidno, da mu ob nastanitvi v Azilnem domu na Viču dne 22. 9. 2022, pa vse do odhoda dne 26. 9. 2022, uradne osebe niso zagotovile informacij o postopkih po ZMZ-1, njegovih pravicah in dolžnostih, ter možnih posledicah neupoštevanja obveznosti, v njegovem maternem jeziku punjabi. To naj bi pomenilo, da mu tudi v Azilnem domu na Viču ni bilo obrazloženo, da ne sme zapustiti Slovenije pred koncem azilnega postopka.

22. Dne 6. 10. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. Tožena stranka je še navedla, da s tožnikom ni bil opravljen osebni razgovor, saj je iz dokumentacije razvidno, da je za mednarodno zaščito zaprosil že na Cipru leta 2019. 23. V okviru dokaznega postopka je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, in zaslišalo tožnika.

**K I. točki izreka:**

24. Tožba ni utemeljena.

25. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izreka ukrepa omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

26. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-I). Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka, ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

27. Kriteriji za ugotovitev obstoja nevarnosti pobega (begosumnost) so urejeni v 84. a členu ZMZ-1. (člen ima naslov „nevarnost pobega), iz katerega je med drugim razvidno, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je oseba predhodno že poskušala Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila (druga alineja 84. a člena ZMZ-I).

28. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožnik 22. 9. 2022 na PP Brežice izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Zato je uradna oseba istega dne skladno z drugim odstavkom 42. člena ZMZ-11 izpolnila registracijski list in tožnika v jeziku hindi, za katerega je potrdil, da ga razume, kar je ponovno izjavil ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito dne 27. 9. 20222, po tolmaču seznanila s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, torej da bo v tem primeru obravnavan kot tujec. Tožnik je podpisal registracijski list, v katerem so navedena pojasnila uradne osebe zapisana tudi v angleščini, v zvezi s katero je tožnik na glavni obravnavi prav tako izjavil, da jo "čisto malo razume". Da je predhodni postopek po 42. členu ZMZ-1 potekal v jeziku, ki ga tožnik razume (hindi), izhaja tudi iz dejstva, da je vsebina "uradnega zaznamka o izjavi tujca" z dne 22. 9. 2022 v zvezi s tožnikovimi razlogi za mednarodno zaščito enaka razlogom, ki jih je navedel ob vložitvi prošnje, ko je prevajanje potekalo v jeziku pandžabi.

29. Opozorilo na registracijskem listu, da tožnik pred sprejemom prošnje ne sme zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma, je po presoji sodišča jasno in razumljivo tudi povprečnemu človeku. Na to, da je tožnik razumel navedeno opozorilo, nenazadnje nakazuje tudi dejstvo, da je dne 26. 9. 2022, ko je bil prijet na železniški postaji Logatec, ponovno zaprosil za mednarodno zaščito, kar po presoji sodišča pomeni, da se je zavedal, da bo zaradi zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma izgubil status prosilca, pa je to kljub temu storil. Poleg tega je iz njegove izpovedbe na glavni obravnavi razvidno, da je za mednarodno zaščito zaprosil že na Cipru (ki ga je zapustil), čeprav je še v upravnem postopku in v tožbi zatrjeval, da v drugih državah ni vložil prošnje. Zato je sodišče tudi naj tej podlagi prepričano, (1) da so tožniku znane osnove azilnega postopka, med drugim tudi posledice samovoljne zapustitve azilnega doma, in (2) da v njegovih izjavah, torej tudi v izjavi, da ni razumel posledic samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, ni zaznati resnicoljubnosti ampak sprenevedanje. Glede na take okoliščine po presoji sodišča niso utemeljene tožbene navedbe o kršitvah tožnikove pravice do uporabe svojega jezika in razumljivosti podanih pojasnil o posledicah samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma.

30. Ob upoštevanju navedenega je po presoji sodišča dokazna ocena tožene stranke glede tožnikove begosumnosti vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene3. Glede na navedena izhodišča pa s posplošenimi tožbenimi očitki (povzeti so v 12. točki obrazložitve te sodbe) ni omajana niti njena vsebinska prepričljivost. 31. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da za omejitev njegovega gibanja ni več razlogov, ker je bil osebni razgovor z njim že opravljen. Procesno stanje zadeve navedenega namreč ne izkazuje, poleg tega pa tožnik ni prerekal s tem povezanih navedb tožene stranke na glavni obravnavi (povzete so v 22. točki obrazložitve te sodbe).

32. Tožnik s sklicevanjem drugi odstavek 28. člena Uredbe EU št. 604/20134 toženi stranki še očita, da ni tehtala sorazmernosti izrečenega ukrepa. Smiselno meni, da bi tožena stranka morala bolj učinkovito izvrševati ukrep omejitve gibanja na območje azilnega doma.

33. Po presoji sodišča niso utemeljene na napačno pravno podlago sklicujoče se tožbene navedbe5, da je tožena stranka s pridržanjem tožnika na prostore Centra za tujce prekomerno posegla v njegovo svobodo in da ni tehtala sorazmernosti. Tožena stranka je sorazmernost v izpodbijani odločbi namreč pravilno presojala v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območje azilnega doma (povzetek je razviden iz 7., 8. in 9. točke obrazložitve te sodbe). Zato tudi po presoji sodišča izrečeni ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce glede na okoliščine obravnavane zadeve ni nesorazmeren. S tem v zvezi sodišče še ugotavlja, da je že iz tožnikove izpovedbe na glavni obravnavi razvidno, da so mu bili vrnjeni vsi odvzeti predmeti (turban in obleke), torej tudi s tega vidika ni bilo prekomerno poseženo v njegovo svobodo.

**K II. točki izreka:**

34. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

35. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

36. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

37. Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Meni, da bi mu izvrševanje tega ukrepa povzročilo težko popravljivo škodo, saj se v Centru za tujce slabo počuti. Trdi, da izrečeni ukrep posega v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave ter 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

38. V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Vendar pa potrebnost izdaje takšne začasne odredbe v obravnavani zadevi ni izkazana že zato, ker je izrek ukrepa zakonit. Zakonita omejitev gibanja pa ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). Težko popravljive škode pa tožnik ni izkazal niti s posplošenimi trditvami, da se v Centru za tujce zelo slabo počuti.

39. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

1 Glasi se: "Vlagatelja namere obravnava policija, ki ugotovi njeno istovetnost in pot, po kateri je prišla v Republiko Slovenijo, ter druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na nadaljnji postopek. Policija pri tem izpolni registracijski list in osebo v njej razumljivem jeziku seznani s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, kar oseba potrdi s podpisom." 2 Navedeno je razvidno iz 10. točke prošnje za mednarodno zaščito. 3 Določa jo 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se glasi: „O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“ 4 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 5 V obravnavani zadevi ne gre za omejitev gibanja na podlagi Uredbe Dublin III.