Jedro

ZDavP v času odločanja prvostopnega organa ni določal, da prometnega davka ne bi bilo mogoče odpisati oziroma odložiti. Tožena stranka sicer citira 93. člen tega zakona, vendar pa v tej določbi prometni davek ni naveden med davki, katerih plačila ne bi bilo mogoče odpisati oziroma odložiti. V določbi 231. a člena ZDavP, ki je začela veljati s spremembami in dopolnitvami ZDavP-A (Uradni list RS, 87/97) in se pričela uporabljati 1. 1. 1998, je sicer določeno, da do dneva uveljavitve zakona, ki bo urejal davek na dodano vrednost, davčni organ ne more odpisati, razen iz razloga neizterljivosti, oziroma ne more odložiti plačila ali dovoliti obročnega plačevanja davka od prometa proizvodov in storitev. Vendar pa ta določba v času odločanja prvostopnega organa še ni veljala in je bilo takrat po presoji sodišča glede na določbe ZDavP mogoče, ob izpolnjevanju pogojev, določenih v 89. členu ZDavP, odpisati, odložiti oziroma dovoliti obročno plačevanje prometnega davka.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije z dne 20. 4. 2001 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločala o pritožbi tožnika zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada A. z dne 23. 12. 1997, v izreku pa je navedla, da se ta prvostopna odločba, s katero prvostopni organ ni ugodil tožnikovi vlogi za odložitev izterjave prometnega davka in zamudnih obresti, odmerjenih z odločbo Davčnega urada A z dne 1. 9. 1997, zavrne. V obrazložitvi pojasnjuje, da je z določbo 20. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96) mogoče v davčnem postopku, v katerem sicer velja pravilo, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe o odmeri davka, izjemoma odložiti prisilno izterjavo, vendar le tedaj, če davčni organ oceni, da bo pritožbi zavezanca mogoče ugoditi. Pritrjuje tožniku, da zakonodajalec ni imel v mislih le ugoditev pritožbi s strani prvostopnega organa, temveč predvsem možnost ugoditve na pritožbeni stopnji. Ne glede na to pa tožena stranka ocenjuje, da je odločitev prvostopnega organa pravilna. Možnost odloga prisilne izterjave je zavezancem namreč omogočena le v izjemnih primerih, predvsem pa ZDavP v 93. členu izrecno določa, da davčni organ davčnega dolga ne more odpisati, razen iz razloga neizterljivosti oziroma ne more odložiti plačila ali dovoliti obročnega plačevanja za davek na dodano vrednost, trošarine, davek od dobička iz kapitala, davek od dohodkov iz premoženja ter za davek na promet nepremičnin. Ker tožnikov davčni dolg izhaja iz postavke prometnega davka in to že iz leta 1992, opozarja, da tudi še pred Zakonom o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98) veljavni Zakon o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92) ni vseboval določil za odlog plačila obveznosti, torej že tedaj ni bilo pravne osnove za odlog plačila, obročno odplačilo oziroma odpis odmerjenih davčnih obveznosti, ki izvirajo iz naslova prometnega davka. V zvezi s pritožbeno navedbo še dodaja, da je z dnem začetka uporabe ZDavP, to je 1. 1. 1997, prenehal veljati tudi 118. člen Zakona o dohodnini (ZDoh, Uradni list RS, št. 71/93, 7/95 in 44/96), ki ga je verjetno tožnik mislil v pritožbi, ko se sicer sklicuje na 89. člen ZDoh. Tožnik v tožbi po vsebini izpodbija odločbo, s katero mu je bilo naloženo plačilo prometnega davka in zamudnih obresti za leto 1992. Sodišču pa predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik v vlogi z dne 30. 10. 1997 navedel, da vlaga prošnjo za zadržanje izvršbe odločbe Davčne uprave RS z dne 1. 9. 1997 do končne rešitve primera, ter da znesek po tej odločbi, povečan za veliko vsoto zamudnih obresti, močno presega njegovo celotno osebno premoženje in sredstev za poravnavo tega dolga nima. Ta vloga je po presoji sodišča nejasna, saj iz nje ni razvidno, ali je tožnik želel odložitev prisilne izterjave po določbi drugega odstavka 20. člena ZDavP, ali pa odločanje po 89. členu ZDavP (odpis, delni odpis, odlog oziroma obročno plačevanje davčnega dolga). Ker prvostopni organ tožnika ni pozval, naj to pomanjkljivost odpravi, vlogo pa je obravnaval le po določbi 20. člena ZDavP, ne pa tudi po določbi 89. člena ZDavP, kot bi bilo glede na takšno vsebino vloge pravilno, je zagrešil bistveno kršitev določb postopka, saj ni odločil o vseh tožnikovih zahtevkih (prvi odstavek 208. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP/86, Uradni list SFRJ, št. 47/86). Te pomanjkljivosti pa ni odpravila niti tožena stranka v izpodbijani odločbi. Pri tem sodišče poudarja, da ZDavP v času odločanja prvostopnega organa ni določal, da prometnega davka ne bi bilo mogoče odpisati oziroma odložiti. Tožena stranka sicer citira 93. člen tega zakona, vendar pa v tej določbi prometni davek ni naveden med davki, katerih plačila ne bi bilo mogoče odpisati oziroma odložiti. V določbi 231. a člena ZDavP, ki je začela veljati s spremembami in dopolnitvami ZDavP-A (Uradni list RS, 87/97) in se pričela uporabljati 1. 1. 1998, je sicer določeno, da do dneva uveljavitve zakona, ki bo urejal davek na dodano vrednost, davčni organ ne more odpisati, razen iz razloga neizterljivosti, oziroma ne more odložiti plačila ali dovoliti obročnega plačevanja davka od prometa proizvodov in storitev. Vendar pa ta določba v času odločanja prvostopnega organa še ni veljala in je bilo takrat po presoji sodišča glede na določbe ZDavP mogoče, ob izpolnjevanju pogojev, določenih v 89. členu ZDavP, odpisati, odložiti oziroma dovoliti obročno plačevanje prometnega davka. V zvezi z odločanjem o odložitvi prisilne izterjave po drugem odstavku 20. člena ZDavP pa sodišče zgolj poudarja, da je organ prve stopnje v obrazložitvi prvostopne odločbe po proučitvi pritožbenih razlogov podal le oceno, da pritožbi ne bo mogoče ugoditi, pri čemer pa odločba razlogov, ki so sprejeto oceno narekovali, sploh ne navaja in je zato v tem delu v celoti neobrazložena. Te pomanjkljivosti tožena stranka v izpodbijani odločbi ni odpravila, pravilno pa je poudarila, da drugega odstavka 20. člena ZDavP ni mogoče razumeti tako kot ga razlaga prvostopni organ, temveč gre predvsem za možnost ugoditve pritožbi na pritožbeni stopnji. Vendar pa glede na to, da je Glavni urad Davčne uprave RS z odločbo z dne 16. 5. 2001 zavrnil tožnikovo pritožbo zoper prvostopno odločbo z dne 1. 9. 1997 ter da je tudi že sodišče s sodbo opr. št. U1480/2001 z dne 20. 3. 2003 zavrnilo njegovo tožbo zoper to drugostopno odločbo, neobrazložena ocena ne more vplivati na odločitev sodišča v tej zadevi. Glede izreka izpodbijane odločbe pa sodišče dodaja, da je le-ta napačen, saj je v njem navedeno, da so odločba Davčne uprave RS, Davčnega urada A z dne 23. 12. 1997 kot neutemeljena zavrne. Torej tožena stranka z izrekom ni odločila o predmetu postopka - tožnikovi pritožbi, kot bi morala glede na določbo prvega odstavka 208. člena ZUP/86. Ne nazadnje pa je treba poudariti, da v postopku, ki se nanaša na odložitev prisilne izterjave oziroma odločanje po 89. členu ZDavP, tožnik ne more uspešno uveljavljati oziroma izpodbijati vsebine odločbe, glede katere zahteva odložitev izvršitve. Tako je sodišče ob preizkusu zakonitosti izpodbijane odločbe tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek in odločanje. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka upoštevati stališče sodišča in v zadevi ponovno odločiti v roku, določenem v tretjem odstavku 60. člena ZUS po pravnem stanju, ki je veljalo v času odločanja prvostopnega organa. Procesna določba 231. a člena ZDavP ima namreč tudi materialno vsebino, saj določa pravice strank, zato je treba uporabiti tiste zakonske določbe, ki so veljale ob odločanju o tožnikovi vlogi z dne 30. 10. 1997.