Jedro

Poleg veljavnosti oporoke je med dediči sporno tudi vprašanje višine darila oziroma obstoj darila v znesku nad 41.000,00 EUR. Zapuščinsko sodišče ni pristojno za reševanje spornih dejstev, zato mora stranke zapuščinskega postopka v takem primeru napotiti na pravdo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Zapuščinsko sodišče je z obravnavanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek po pokojni I.K. in dediča J.K. in A.K. napotilo na pot pravde zoper sodediča L.K. na ugotovitev, da je lastnoročna oporoka zapustnice neveljavna ter na ugotovitev obstoja darila v znesku nad 41.000,00 EUR in vrednost darila. Dedičema je določilo rok trideset dni za vložitev tožbe ter ju opozorilo na posledice, če tožbe ne bosta vložila.

Proti temu sklepu se pritožujeta dediča A.K. in J.K.. A.K. v pritožbi navaja, da je na naroku rokopis pokojne mame pripoznal kot pristen, izjavil pa je, da oporoka ne ustreza pravi in pristni volji zapustnice. V zvezi s tem se sklicuje na izjavo pokojne mame v nepravdni zadevi. Obvešča sodišče, da je Okrajno sodišče v Domžalah izdalo sklep o odvzemu poslovne sposobnosti, katerega je potrdilo Višje sodišče v Ljubljani. V zvezi z oporoko bosta z bratom J. vložila dopolnitev tožbe v pravdnem postopku, ki teče zaradi razveljavitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Obvešča sodišče, da se v zvezi z vrednostjo darila od kupnine prodaje stanovanja v Č. ne bo pravdal. Dedič J.K. v pritožbi kot bistveno navaja, da je zapustnica daljše obdobje, prav gotovo pa že v času sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju in v času lastnoročne oporoke, nekritično presojala o razpolaganju z nepremičninami. Zaradi izrazite sugestibilnosti in nekritičnosti je zapustnica napravila tri težko popravljive napake in sicer je pooblastila najmlajšega sina L. za prodajo stanovanja na H.. Ker je prodajna cena v pogodbi bistveno pod tržno, je dedič posledično oškodoval oba pritožnika. Septembra 2007 je dedič L. ponovno zavedel zapustnico in realiziral pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki dobesedno razdedini dediča J. in A. Pritožnik domneva, da je bila lastnoročna oporoka napisana po nareku L., ko je ugotovil, da je dokončno razkrita pogodba o doživljenjskem preživljanju. Predlaga sodišču, da zavrže izpodbijani sklep kot neracionalen in ga nadomesti s sklepom, da morata pritožnika v zadevi predlagati spremembo tožbe za obravnavo legitimnosti lastnoročne oporoke. Glede obstoja darila v znesku nad 41.000,00 EUR pa sodišču predlaga, da sklep razveljavi kot preuranjen in ob upoštevanju 52. člena ZD odredi cenitev vrednosti darila ob smrti zapustnice in sicer na podlagi realne tržne cene nepremičnine v Hrvaški Istri.

Dedič L.K. je vložil odgovor na pritožbo, v katerem prereka navedbe sodedičev in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene, ker je sodišče popolnoma pravilno v skladu s pozitivno zakonodajo na pot pravde napotilo njegova brata.

Pritožbi nista utemeljeni.

Iz podatkov spisa je razvidno, da sta oba pritožnika na zapuščinski obravnavi izjavila, da lastnoročne oporoke pokojne I.K. ne priznavata kot pristne in pravno veljavne. Takšna opredelitev vsekakor velja tudi za pritožnika A.K., ki je na zapisnik podal izjavo, da oporoka ''po njegovem mnenju ne ustreza pravi pristni volji zapustnice''. Zato je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je oba pritožnika na podlagi določbe 1. točke drugega odstavka 210. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) napotilo na pravdo, še prej pa prekinilo zapuščinski postopek. Na pravdo napotena dediča sta pri tem dolžna pravilno oblikovati tožbeni zahtevek, saj ta ni vezan na napotitveni sklep. Dejstvo, da med dediči že teče pravdni postopek zaradi razveljavitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju v zadevi ter da nameravata pritožnika v tej pravdi spremeniti tožbo, ne vpliva na pravilnost odločitve. Zapuščinsko sodišče ni pristojno za reševanje spornih dejstev, zato mora stranke zapuščinskega postopka v takem primeru napotiti na pravdo.

Poleg veljavnosti oporoke je med dediči sporno tudi vprašanje višine darila zapustnice dediču L.K. oziroma obstoj darila v znesku nad 41.000,00 EUR, kolikor je po pogodbi znašala kupnina za prodano stanovanje v Č.. Tudi v tem primeru gre za sporno dejstvo, od katerega je odvisna velikost dednih deležev, in sicer vračunanje darila v dedni delež L.K. (3. točka drugega odstavka 210. člena ZD). Pritožnik J.K. v zvezi s tem zmotno meni, da bi moralo zapuščinsko sodišče samo odločiti o spornih dejstvih med dediči na ta način, da bi odredilo cenitev vrednosti darila na podlagi 52. člena ZD. V tej zadevi je namreč sporno dejstvo obstoja darila nad vrednostjo 41.000,00 EUR.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ker obravnavani sklep ne vsebuje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD).