Jedro

Tožnik je uveljavljal denarno terjatev: ni zahteval priznanja višjega količnika za obračun osnovne plače oziroma izdaje drugačne odločbe o plači, ampak je zahteval le plačilo razlike v plači med količnikoma za obračun osnovne plače 3,60 in 4,00 po dejansko opravljenem delu. Za uveljavljanje denarne terjatve je dopustno neposredno sodno varstvo na podlagi 4. odst. 204. čl. ZDR, ki je lex specialis v razmerju do 100.a čl. ZObr, ker ZObr ne ureja uveljavljanja denarnih, ampak le uveljavljanje nedenarnih terjatev.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnika z dne 17. 1. 2008 in mu naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 386,24 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo.

Zoper sklep se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, zlasti pa zaradi bistvenih kršitev postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP ter 14. in 15. točki 2. odstavka istega člena, zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava, izrecno pa tudi zaradi kršitve ustavno zagotovljenega načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe nepravilna. Tožnik je tožbo vložil skladno s 100.a členom Zakona o obrambi, saj je na toženo stranko dne 12. 11. 2007 naslovil zahtevek za povračilo razlike v plači in je nato po preteku 60 dnevnega roka, to je dne 17. 1. 2008 vložil tožbo. Tako je bila ta tožba vložena na podlagi zahteve, ki jo je tožnik na toženo naslovil dne 12. 11. 2007 in ne na podlagi zahteve z dne 12. 10. 2007. Tožnik vtožuje razliko v plači za dejansko opravljeno delo in ne določitve količnika, zato gre v tem primeru za čisti denarni zahtevek. Sodišče je v tožnikovem primeru odločilo v nasprotju z dosedanjo sodno prakso in njegov zahtevek obravnavalo drugače kot primerljive zahtevke drugih tožnikov, pri tem pa iz same obrazložitve ni razvidno, kaj je botrovalo spremembi sodne prakse. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter s sodbo v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnika, stroške postopka in pritožbene stroške, ki jih priglaša, pa naloži v plačilo toženi stranki.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem druge stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba, je pa napačno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je tožbo, s katero tožnik vtožuje razliko v plači v višini med količnikom 3,60 in količnikom 4,00, zavrglo, ker je ocenilo, da je bila vložena prepozno. Ugotovilo je, da tožnik z zahtevo z dne 15. 10. 2007 uveljavljal pravice do izplačila količnika osnovne plače za vodenje in poveljevanje. Ker tožena stranka na zahtevo ni reagirala, bi moral tožnik v roku 30 dni po preteku 60 dnevnega roka od vložitve zahteve, zahtevati sodno varstvo pri pristojnem sodišču, kot to določa osmi odstavek 100.a člena Zakona o obrambi (ZObr-UPB1, Ur. l. RS, št. 103/2004). Ker je tožnik tožbo vložil šele 17. 1. 2008, je njegova tožba prepozna, saj je sodišče ugotovilo, da je tožnikova zahteva z dne 12. 11. 2007 zgolj dopolnitev k že podani zahtevi in je ni štelo kot novo zahtevo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je tožnikov zahtevek po izplačilu razlike v plači v višini razlike med količnikom 3,60 in 4,00, zahtevek po priznanju količnika v višini 0,40, saj gre dejansko za denarni zahtevek, v katerem je višina vtoževane razlike v plači opredeljena z razliko med prejeto plačo po količniku 3,60 in plačo, za katero tožnik meni, da mu za opravljeno delo po količniku 4,00, gre. Tožnik s tožbo uveljavlja zgolj razliko v plači in ne zahteva izdaje drugačne odločbe, ampak le to, da se mu izplača plača za opravljeno delo. Tako je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, kar utemeljeno uveljavlja tudi pritožba, ko je svojo odločitev oprlo zgolj na določbo osmega odstavka 100.a člena ZObr-UPB1, ne da bi upoštevalo tudi določbo četrtega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Res je, da je ZObr-UPB1 v razmerju do ZDR lex specialis, vendar ZObr–UPB1 nima nobenih določb o uveljavljanju denarnih terjatev, zaradi tega pa je glede dopustnosti direktnega sodnega varstva za denarne terjatve potrebno uporabiti določbo četrtega odstavka 204. člena ZDR kot lex specialis napram določbi 100.a člena ZObr-UPB1, kar pomeni, da se tudi zaposleni v Slovenki vojski, ne glede na navedeno določbo ZObr-UPB1, s svojimi denarnimi terjatvami obrnejo neposredno na sodišče. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, katero delo je tožnik dejansko opravljal. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem bo moralo o tožnikovem zahtevku odločiti po vsebini in ugotoviti, ali je tožnik v spornem obdobju namesto dela pomočnika za operativne logistične zadeve po odločbi z dne 12. 10. 2005 dejansko od 15. 1. 2006 do 30. 6. 2006 opravljal delo na dolžnosti pomočnika za premike in transport, od 30. 6. 2006 do 1. 8. 2007 pa delo na dolžnosti poveljnika 71. POVLOGČ.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridržalo za končno odločbo.