Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je povečana drsljivost marmornatih ploščic v mokrem stanju splošno znano dejstvo in za tovrstne ugotovitve ni potrebna posebna postavitev izvedenca gradbene stroke. Prav tako pa se škodni dogodek ni zgodil na javni površini, za katero bi bili zakonsko urejeni standardi glede uporabe gradbenih materialov in zaščitnih ukrepov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zahtevala plačilo odškodnine v višini 13.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2021 dalje do plačila (I. točka izreka). V II. točki izreka je tožnici naložilo plačilo stroškov tožene stranke (v nadaljevanju toženke) v znesku 32,40 EUR.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožnica. Navaja, da je izpodbijana sodba v očitnem nasprotju z vsebino listin in trditveno podlago strank v spisu in je ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Zaključek sodišča prve stopnje, glede mokrih tal je zmoten, saj je dokazni postopek nedvoumno potrdil, da je bila na tleh pred vhodom zavarovanke razlita brezbarvna tekočina, kot posledica pred tem odnesene hrane na kompost, zaradi česar je tožnici spodrsnilo in je padla na levo zapestje. Ploščice so bile marmornate, izjemno gladke ter spolzke, tožnica pa je imela primerno obutev. Da je bila na tleh tekočina se ob prihodu ni dalo opaziti, prav tako pa na nevarnost tožnice gostiteljica ni opozorila. Ob vhodu ni nameščena nobena obloga ali protizdrsni trak. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno sklepalo na predhodne obiske tožnice pri zavarovanki toženke, saj slednje z samim dogodkom nima nobene veze. Zavarovanka toženke namreč ni poskrbela, da bi bila hoja po ploščicah ustrezno varna, s tem pa zavarovanka ni storila vsega, kar je mogla in morala storiti in je podana njena odgovornost. Nenazadnje se je zavarovanka toženke, tožnici po dogodku tudi opravičila. Zavarovanka toženke ploščic ni oblepila z ustreznimi nedrsečimi oblogami in ploščice niso bile grajene v skladu z veljavno zakonodajo in gradbenimi uzancami, zaradi slednjega pa je bil predlagan izvedenec. Slednje je sodišče prve stopnje zavrnilo, s tem pa tožnici onemogočilo dokazovanje protipravnosti, oziroma neustreznosti pohodne površine. Marmornata gladka površina je v primeru mokrote izredno spolzka in kot takšna nevarna za pohodno površino, kar bi lahko potrdil tudi izvedenec. S tem pa so takšna tla predstavljala nevarno stvar, zaradi česar je podana objektivna odgovornost toženke. Sodišče se do hitenja zavarovanke in posledično razlitja pomij ni ukvarjalo, ampak se je zadovoljilo z obrazložitvijo, da zavarovanka za razlitje ni vedela in da zato ni bila dolžna pomij pobrisati. Do razlitja je prišlo ob tem, ko je zavarovanka toženke odnesla pomije na kompost, kar kaže na njeno malomarnost in posledično krivdno odgovornost toženke. V spisu se tudi navajajo listine o prijavi škodnega dogodka, ki potrjuje, da se zavarovanka toženke počuti odgovorno in ji je za nastali dogodek žal. Do dejstva, da je zavarovanka toženke prišla iz trgovine "furjasta" in je hitro nesla še pomije na kompost se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Toženka ni ponudila nobenega dokaza, glede skrbnosti njene zavarovanke, sodišče prve stopnje je v tem delu odločalo mimo podane trditvene podlage, zato je podana kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kako je zavarovanka toženke storila vse kar je potrebno, ko pa je bila nepazljiva in je hitela, vse to pa je tožnica toženki očitala kot neskrbnost in razloge za njeno krivdno odgovornost. Zmoten je zaključek sodišča, da zavarovanka ni vedela za razlitje, zato njena odgovornost ni podana. S tem je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno in tudi materialno pravo napačno uporabljeno. Sicer pa je obrazložitev skopa in se ne da preizkusiti, s tem pa je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Glede protipravnosti oziroma malomarnosti njene zavarovanke toženka argumentov ni podala in trditev tožnice ni argumentirano prerekala, zato so ta dejstva nesporna in je sodišče prve stopnje odločalo preko trditvene podlage toženke. Predlaga da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, vse s stroškovno posledico, oziroma podredno izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se izpodbijana sodba da preizkusiti in ima ustrezne razloge, zato kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Prav tako ni mogoče upoštevati pritožbenega očitka absolutne bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica jo v pritožbi uveljavlja pavšalno in ne pojasni, v čem je nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin in zapisnikov in samimi temi listinami. Na to kršitev sodišče druge stopnje tudi ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno zavrnilo dokazni predlog z izvedencem gradbene stroke, saj je ocenilo, da slednji ni potreben. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je povečana drsljivost marmornatih ploščic v mokrem stanju splošno znano dejstvo in za tovrstne ugotovitve ni potrebna posebna postavitev izvedenca gradbene stroke. Prav tako pa se škodni dogodek ni zgodil na javni površini, za katero bi bili zakonsko urejeni standardi glede uporabe gradbenih materialov in zaščitnih ukrepov.

8. Nesporno med pravdnimi strankami je, da se je tožnica dne 27. 6. 2019 poškodovala pri zavarovanki toženke, ko ji je na ploščicah pred vhodom v stanovanjsko hišo spodrsnilo tako, da je padla in si zlomila zapestje leve roke. Izpovedbo tožnice je potrdila zavarovanka toženke, ki je pojasnila, da je kritičnega dne na kompost odnesla pomije, pri tem pa ob vrnitvi v hišo ni opazila, da bi se na poti karkoli polilo, saj bi sicer madež počistila. Slednje je opazila, ko je tožnica po padcu kričala, vendar pri tem ni šlo za večji madež temveč za posamezne manjše kapljice. Sodišče prve stopnje je takšni izpovedbi priče sledilo, saj je bila skladna tudi z njeno izjavo pred pravdnim postopkom in je ob zaslišanju na sodišču ni spreminjala.

9. Neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje, da toženka ni argumentirano prerekala trditev tožnice glede protipravnosti oziroma malomarnega ravnanja njene zavarovanke. Toženka je v celotnem postopku aktivno sodelovala, tako s svojimi pripravljalnimi vlogami, kot tudi na naroku, sodišče prve stopnje pa je v dokaznem postopku obravnavalo dejstva in dokaze obeh pravdnih strank, tako tiste, ki utemeljujejo zahtevek, kot tistih, ki mu nasprotujejo. Toženka je že v odgovoru na tožbo pojasnila, da njena zavarovanka ni vedela za polito površino pred njeno stanovanjsko hišo, po isti površini se je z vrta vračala in madežev ni videla, s tem pa za nevarnost pred hišo ni vedela. Nadalje je toženka prerekala trditve tožnice, da je zavarovanka toženke ravnala v naglici in zaradi tega malomarno.

10. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da marmornata tla, grajena na ravni površini, brez vidnih znakov poškodb, ne predstavljajo nevarne stvari (drugi odstavek 132. člena OZ). Škodni dogodki niso nujno posledica protipravnih ravnanj, ampak so lahko tudi posledica ravnanj oškodovancev samih ali nesrečnih naključij, ki se jim primerijo.

11. Tožnica je zatrjevala, da je padla na mokrih in spolzkih marmornatih tleh, ki jih zavarovanka toženke ni ustrezno očistila. Marmornata tla bi lahko postala nevarna le v primeru odgovornosti tistih oseb, ki jim je mogoče pripisati krivdno ravnanje. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predpisi ne regulirajo vgradnje in uporabe materialov zasebnikov, niti jim ni potrebno posebej označevati in obveščati svojih gostov o možnosti zdrsa, zaradi morebitnih mokrih površin, kot to sicer velja za objekte v javni rabi. Sodišče prve stopnje je pravilno odgovornost zavarovanke toženke presojalo v okviru povprečne skrbnosti lastnika stanovanja. Pri tem je sledilo izpovedbi priče - zavarovanki toženke, ki madeža ob vrnitvi v hišo ni videla in je pravilno zaključilo, da je šlo zgolj za posamezne kapljice in ne madež v velikosti 40 x 50 cm, kot trdi tožnica. Priča je namreč prepričljivo izpovedala, da je kapljice opazila šele takrat, ko je tožnica že padla, saj se madežu v velikosti 40 x 50 cm, pri vračanju po isti poti, kot je nesla pomije, tudi po oceni sodišča druge stopnje, ne bi mogla izogniti.

12. S tem pa izpovedba tožnice o velikem mokrem madežu ni bila dovolj prepričljiva in tožnici ni uspelo dokazati, da je do škodnega dogodka prišlo na zatrjevani način, torej s padcem na mokrem madežu velikem 40 x 50 cm. S tem ji ni uspelo izkazati obstoja dogodka, ki bi lahko pomenil krivdno odgovornost toženke in je že iz tega razloga bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti (131. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

13. Tako se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ukvarjati s trditvijo tožnice, da je bila zavarovanka toženke "furjasta", da je hitela na poti iz trgovine domov, ker je pričakovala tožnico, saj slednje ni v vzročni zvezi s dogodkom, prav tako ne dejstvo, da je nosila pomije brez pokrova, saj slednje, glede na dejstvo, da na tleh ni bilo madeža v zatrjevani velikosti 40 - 50 cm, ampak zgolj posamezne kapljice, ni relevantno. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ko na tleh ni bilo večjega mokrega madeža, ampak zgolj posamezne kapljice, pa toženki (njeni zavarovanki) ni mogoče očitati neskrbnosti oziroma malomarnosti pri njenem ravnanju. Zgolj dejstvo, da ji je žal, da je tožnica padla, gre namreč za njeno snaho, pa za ugotavljanje odgovornosti toženke ni relevantno.

14. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožnica s pritožbo ni uspela zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).