Jedro

Tudi v letu 1980 takrat veljavni ZGO/73 je v 3. členu določal, da je za gradnjo treba pridobiti gradbeno dovoljenje, če zakon ne določa drugače. Glede na navedeno dejstvo, da se je upravni organ v izpodbijani odločbi v zvezi z dolžnostjo pridobiti gradbeno dovoljenje skliceval le na določbo ZGO-1 ne pa tudi na pred njim veljavne zakone s tega področja, ne more vplivati na ugotovitev, da gre v obravnavanem primeru za nelegalno gradnjo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici in soinvestitorju izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje na navedenih zemljiščih v k.o. ..., to je nadzidave stanovanjskega objekta, izvedene kot pritličje in mansarda s streho. Naložila jima je, da takoj po prejemu te odločbe ustavita njeno gradnjo (1. točka izreka) in jo v roku 180 dni odstranita ter vzpostavita prejšnje stanje, sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne osebe po drugih osebah (3. točka). Za objekt so bile na podlagi prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) izrečene prepovedi (4. točka) in odločeno, da stroškov postopka ni bilo (5. točka) ter da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je gradbeni inšpektor na podlagi kontrolnega ogleda stanovanjskega objekta, ki stoji na parc. št. *259/1, *258, 2127/1, 2127/2, 2127/3 in 2131/1 k.o. ..., 8. 12. 2011 ugotovil, da je izvedena nadzidava. Ker zanjo ni bilo izdano gradbeno dovoljenje, kar je prvostopenjski ugotovil na podlagi poizvedb pri pristojni upravni enoti in na podlagi tožničinega pisnega pojasnila, sta investitorja zavezanca zaradi nelegalne gradnje. Izrečeni ukrepi imajo podlago v 152. členu ZGO-1. Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da v zapisniku z dne 8. 12. 2011 niso navedene vse parcelne številke kot v izpodbijani odločbi, zato dejstva niso pravilno in popolno ugotovljena. Iz odločbe in iz listin v spisu ni razbrati, kako je prvostopenjski organ ugotovil tlorisne dimenzije. O tem ni nikakršnega dokaza, zgolj pavšalna skica na zadnji strani zapisnika z dne 8. 12. 2011 pa ne zadostuje. Že v pritožbi je navajala, da se sporni objekt nahaja le na parc. št. 259/1 k.o. … Prav tako ni znano, kdaj so bile napravljene fotografije, ki jih omenja izpodbijana odločba, niti se ne strinja s tem, da čas njihovega nastanka ni pomemben. Prvostopenjski organ je namreč zavezan k načelu materialne resnice. Zakonitost obravnavane gradnje ni bila presojena na podlagi pravilnega predpisa, veljavnega v času gradnje, ki v obravnavanem primeru ni bil ZGO-1, ampak eden od predhodnih zakonov. Poleg tega je ključen podatek za zakonito odločanje začetek gradnje, ki pa v odločbi ni opredeljen. Ker niti drugostopenjski organ ni ugotovil kršitev pravilne uporabe materialnega prava, je to vplivalo na pravilnost in zakonitost odločb obeh stopenj. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. V prvem odstavku 3. člena ZGO-1 je za začetek gradnje novega objekta, rekonstrukcijo ali njegovo odstranitev zahtevano pravnomočno gradbeno dovoljenje.

V zadevi ni sporno, da obravnavana gradnja predstavlja nadzidavo stanovanjske stavbe, torej gradnjo novega objekta (7.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1), in da investitorja zanjo nista pridobila gradbenega dovoljenja. Tožnica, ki je v svoji izjavi, povzeti v izpodbijani odločbi, navedla, da so z gradnjo nadzidave začeli leta 1980, ne pred izdajo izpodbijane odločbe niti v pritožbi pa ni zatrjevala, da gre za gradnjo, za katero v času začetka gradnje (ta po ugotovitvah gradbenega inšpektorja v izpodbijani odločbi še ni dokončana), tako dovoljenje ni bilo potrebno. Sodišče zato dodaja, da je tudi v letu 1980 takrat veljavni ZGO/73 (Uradni list SRS, št. 42/73 in naslednji) v 3. členu določal, da je za gradnjo treba pridobiti gradbeno dovoljenje, če zakon ne določa drugače. V skladu s tedaj veljavnim 17. členom Zakona o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 16/67 in naslednji) pa je moral investitor pred gradbenim dovoljenjem pridobiti še lokacijsko dovoljenje, razen v primerih iz 19. člena. Ti so se nanašali na tekoča vzdrževalna dela na obstoječih objektih; na adaptacije, s katerimi se ni spreminjala zunanjost, velikost ali namen obstoječih objektov; na postavitev začasnih objektov in naprav pri prireditvah, proslavah in podobno; na postavitev turističnih opozorilnih tabel, panojev in reklam; na graditev pomožnih objektov pod tam navedenimi pogoji, pri čemer je pomožne objekte predpisala občinska skupščina. V naštetih primerih je upravni organ investitorju izdal potrdilo v zvezi s priglašeno gradnjo (drugi odstavek 32. člena).

Glede na navedeno dejstvo, da se je upravni organ v izpodbijani odločbi v zvezi z dolžnostjo pridobiti gradbeno dovoljenje skliceval le na določbo ZGO-1 ne pa tudi na pred njim veljavne zakone s tega področja, ne more vplivati na ugotovitev, da gre v obravnavanem primeru za nelegalno gradnjo.

Na drugačno odločitev pa ne morejo vplivati niti tožbeni očitki o nepravilnem navajanju parcelnih številk, na katerih stoji nelegalna gradnja, niti glede njenih tlorisnih izmer. Kot ugotavlja sodišče, je tožnica v svoji izjavi, ki jo je organ prejel 9. 2. 2012, navedla vse parcelne številke, ki so omenjene tudi v izreku izpodbijane odločbe, in zatrdila, da sta investitorja nadzidave stanovanjskega objekta na teh zemljiščih oba z možem. Drugačna trditev v pritožbi, in sicer da naj bi se objekt nahajal le na parc. št. 259/1 k.o. ..., je zato nedovoljena pritožbena novota v smislu tretjega odstavka 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Posledično tega dejstva ni mogoče upoštevati niti v upravnem sporu (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Kljub navedenemu je pritožbeni organ njen ugovor obravnaval in ga zavrnil, pri čemer je navedel, da navedba parcelnih številk izhaja tudi iz izpisa atlasa okolja z dne 30. 11. 2011. Po mnenju sodišča iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi jasno izhaja, da je upravni organ dimenzije nedovoljenega objekta ugotovil na kontrolnem ogledu, torej z lastnim zaznavanjem. O tem je bila v dopisu z z dne 16. 1. 2012, s katerim jo je organ pozval k pisnemu pojasnilu, tožnica seznanjena in bi lahko pravilnosti izmer argumentirano oporekala. Ker tega ni storila, je njeno pričakovanje, da bo organ izvajal še druge dokaze, ki bi potrjevale meritve, neutemeljeno. Pri tem sodišče dodaja, da je v obravnavanem primeru navedba parcelnih številk in izmer potrebna zaradi individualizacije nelegalnega objekta. Ker ni sporno, za kateri objekt gre, niti morebitna napačna navedba katere od parcelnih številk ali dimenzij objekta ne more vplivati na izvršitev inšpekcijskih ukrepov. Drugačno tožbeno stališče je zato neutemeljeno.

Ker so ostale tožbene navedbe za odločitev nerelevantne, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1. Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).