Jedro

Pravilno je stališče nižjih sodišč, da je bilo stanovanje, glede katerega obstaja možnost vrnitve v denacionalizacijskem postopku, prodano v času veljavnosti ZZPS. ZZPS je v 4. členu določal, da je nična pogodba o prometu z nepremičninami, ki je sklenjena v nasprotju s tem zakonom. Prepoved prometa po določbah tega zakona je bila z novelo ZZPS podaljšana do uveljavitve Zakona o denacionalizaciji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Druga tožena stranka mora tožeči stranki v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti 801,04 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so nične naslednje pogodbe za stanovanje v stanovanjski stavbi … (zdaj z oznako nepremičnine ... in številko nepremičnine 1520.ES), ki stoji na parc. št. ... vl. št. ... k.o. ..., v izmeri 29,05 m2 in se nahaja v prvem nadstropju: kupoprodajna pogodba z dne 2. 12. 1991, ki sta jo sklenili O. K. in R. V.; darilna pogodba z dne 23. 1. 1994, ki sta jo sklenili R. V. in O. C.; kupoprodajna pogodba z dne 26. 3. 1999, ki sta jo sklenili O. C. in K. E.; menjalna pogodba z dne 28. 3. 2000, ki sta jo sklenili K. E. in M. P.; pogodba o ugotovitvi obsega dela skupnega premoženja in določitvi deleža na delu skupnega premoženja izvenzakonskih partnerjev z dne 14. 6. 2000, ki sta jo sklenila M. P. in M. Š.; kupoprodajna pogodba z dne 12. 9. 2003 med M. Š. in R. Š..

Odločilo je še o pravdnih stroških. Tožbenemu zahtevku je ugodilo z utemeljitvijo, da je bilo stanovanje, glede katerega obstaja možnost vrnitve v denacionalizacijskem postopku, prodano v času veljavnosti Zakona o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi razpolaganja z nepremičninami v družbeni lastnini (ZZPS), ki je družbenopolitičnim skupnostim in družbenopravnim osebam prepovedoval razpolaganje z nepremičninami, ki so prešle v državno oziroma družbeno lastnino na podlagi (med drugim) Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbe tožencev o glavni stvari zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je druga tožena stranka vložila revizijo zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj se je oprlo na določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) namesto na določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Materialnopravno zmotna je tudi odločitev glede ugotovitve ničnosti pravnih razmerij iz drugega do šestega odstavka izreka prvostopenjske sodbe. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je štelo, da glede ničnosti nadaljnjih pravnih poslov zadošča „zgolj možnost vrnitve“ namesto „dolžnosti vrnitve“. Bistveno je kršilo pravdni postopek, ker je v izreku sodbe v četrtem odstavku ugotovilo ničnost pogodbe tudi za del nepremičnine, ki se nanaša na prostor v kletnih prostorih. V tem delu obstaja nasprotje med izrekom sodbe in njenimi razlogi oziroma obrazložitev nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog druge tožene stranke s postavitvijo izvedenca geometra, ki bi odgovoril na vprašanje, v katerem delu podvložka je vpisano sporno stanovanje. Končno sodišče ni obrazložilo, zakaj meni, da je A. K. ista oseba kot A. Kl., za katerega tožniki trdijo, da so njegovi pravni nasledniki.

4. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga, naj jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne. Poudarja, da druga toženka nima pravnega interesa za vložitev revizije glede zavrnitve pritožbe zoper druge tožence (2. - 7. odstavek izreka prvostopenjske sodbe). Pritožbeno sodišče ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka. Druga toženka med postopkom ni podala ugovora v zvezi z identiteto A. Kl. Na to (enako kot na izvedbo dokaza z izvedencem geometrom) se je „spomnila“ šele v pritožbi.

5. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilcu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Uveljavljani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni sta podani. Druga toženka nima pravnega interesa za revizijo glede tistega dela odločitve, v katerem je sodišče v razmerju med četrto in peto toženko ugotovilo delno ničnost pogodbe tudi za kletne prostore (četrti odstavek 1. točke izreka prvostopenjske sodbe). Njen ugovor se nanaša na menjalno pogodbo z dne 28. 3. 2000, ki sta jo sklenili pogodbeni stranki K. E. in M. P., ne pa druga toženka. Vsebinski odgovor na revizijski ugovor zato ni potreben.

8. Neutemeljenost očitka o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s postavitvijo izvedenca geometra utemeljuje že dejstvo, da je ta dokaz predlagala tožeča stranka, ne pa druga toženka (vloga tožeče stranke z dne 18. 9. 2006). Ob nespornem dejstvu, da je predmet spora med pravdnimi strankami neveljavnost pogodb za stanovanje v prvem nadstropju stanovanjske hiše ... v izmeri 29,05 m2, njegova individualizacija z zemljiškoknjižnimi podatki za odločanje o utemeljenosti obligacijskega zahtevka ni potrebna.

9. Dvom o tem, ali sta A. Ka. in A. Kl. ista oseba, je druga toženka konkretizirano izrazila šele v reviziji. Njen očitek v pripravljalni vlogi z dne 16. 3. 2006 se je namreč nanašal na identiteto nepremičnine, ki je predmet spora v obravnavani zadevi. Ker navajanje novih dejstev v revizijskem postopku ni dovoljeno, podrobnejši odgovor v tej smeri ni potreben.

10. Ob ugotovitvah, da so tožniki pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca A. Kl.; da je bila stavba, v kateri se nahaja sporno stanovanje, nacionalizirana na podlagi odločbe OBLO Koper z dne 25. 11. 1959, ki je bila izdana na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, ter da je druga toženka 7. 12. 1991 sporno stanovanje prodala prvi toženki, je materialnopravno pravilen sklep o ničnosti pogodbe med prvo in drugo toženo stranko. Pravilno je stališče nižjih sodišč, da je bilo stanovanje, glede katerega obstaja možnost vrnitve v denacionalizacijskem postopku, prodano v času veljavnosti ZZPS, ki je družbenopolitičnim skupnostim in družbenopravnim osebam prepovedoval razpolaganje z nepremičninami, ki so prešle v državno oziroma družbeno lastnino na podlagi (med drugim) Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (2. točka prvega odstavka 2. člena ZZPS). ZZPS je v 4. členu določal, da je nična pogodba o prometu z nepremičninami, ki je sklenjena v nasprotju s tem zakonom. Prepoved prometa po določbah tega zakona je bila z novelo ZZPS podaljšana do uveljavitve Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS/I, št. 2/91).

11. V zvezi z ugovorom revidentke, da bi morala biti vsaj glede nadaljnjih pogodb izkazana dolžnost vrnitve (ne le „možnost vrnitve“) revizijsko sodišče ponavlja, da druga toženka tudi v tem delu nima pravnega interesa za revizijo, saj se ugovor nanaša na pogodbe, v katerih ni pogodbena stranka.

12. Nepomembno je, da bi moralo sodišče v zvezi s spornimi pravnimi razmerji, ki so nastala po uveljavitvi OZ 1. 1. 2002 (pogodba z dne 12. 9. 2003, sklenjena med M. Š. in R. Š.), uporabiti določbe OZ, ne pa ZOR. Relevantne določbe ZOR in OZ o neveljavnosti pogodb (103. člen ZOR oz. 86. člen OZ) so namreč vsebinsko indentične.

13. Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo druge toženke zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Stroškovni izrek temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Druga toženka mora tožnikom povrniti stroške za odgovor na revizijo, ki so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/03 in 70/03). Obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo, obvestilo stranki o reviziji, dodatek za zastopanje več pravdnih strank, 20 % DDV in materialne stroške ter znašajo 801,04 EUR. Revizijsko sodišče tožeči stranki ni priznalo priglašenih stroškov za plačilo sodne takse za odgovor na revizijo, ker plačilo ni izkazano. Zakonske zamudne obresti od pravnih stroškov tečejo od poteka paricijskega roka.