Jedro

Meritve električne energije, ki jih je predložil tožnik, niso upoštevne, saj niti ne zatrjuje, niti ne izkazuje, da bi bile te opravljene z ustreznimi merilnimi napravami.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka z izpodbijano odločbo, izdano na podlagi 413. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1), potem ko je ugotovila, da so izpolnjene procesne predpostavke iz 415. člena EZ-1, ni ugodila tožnikovi zahtevi, da se izniči poračun porabljene električne energije za obračunsko obdobje 2012/2013 v višini 1.933,00 EUR.

2. V obrazložitvi navaja, da je za rešitev spora bistveno, ali obračunski podatki za obdobje 2012/2013 temeljijo na dejanski porabi električne energije ali pa so posledica nepravilnega delovanja merilne naprave. Na podlagi mesečnih odčitkov števca v obdobju od zamenjave števca 12. 4. 2011 do 3. 9. 2013 ter podatkov o porabi električne energije v obdobju od 2. 7. 2005 do 8. 7. 2014, izmerjenih z indukcijskima števcema z oznako T31CDV (do 24. 7. 2007) in oznako T22CDV (do 12. 4. 2011) ter sedaj nameščenim elektronskim števcem z oznako MT371, ugotavlja, da so povprečno dnevno porabo dobrih 100 kWh na dan zabeležili vsi trije števci. Navaja, je bilo pri opravljenem ogledu merilnega mesta ugotovljeno, da je števec ustrezno plombiran s kodirno varnostno plombo, zato je izključena tudi možnost morebitnega nedovoljenega posega v priključne sponke merilne naprave.

3. V zvezi z dokumenti, ki jih je predložil tožnik, navaja, da jih ne more upoštevati kot dokazila o porabljeni električni energiji, saj se ta v skladu s prvim odstavkom 69. člena in 78. členom Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (v nadaljevanju SPDO) meri z merilnimi napravami, ki ustrezajo pogojem, določenim v zakonu in soglasju za priključitev. Navaja še, da je bil tožnik seznanjen z možnostjo, da lahko skladno z drugim odstavkom 63. člena SPDO zahteva nadzorni pregled obračunskih merilnih naprav, če sumi na napako pri delovanju merilne naprave, česar ni zahteval. Po povedanem kot dokazil o porabljeni električni energiji ne more upoštevati dokazil, v katerih je tožnik popisal naprave, čas uporabe in porabo energije.

4. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da toženka ni upoštevala njegovih dokazil o preveč zaračunanem znesku za porabo električne energije, zaradi česar je odločba pristranska. Ta dokazila ponovno prilaga in zahteva, naj sodišče odloči, da ni dolžan plačati zneska v višini 1.933,00 EUR, ker za ta znesek električna energija ni bila porabljena. Poraba električne energije je namreč od leta 2007 do leta 2014 podobna, ne strinja pa se s stališčem A. in B. d.d., da je velik potrošnik energije, saj je ogrevanje objektov s toplotno črpalko v primerjavi z drugimi energenti mnogo bolj ekonomično.

5. Toženka v odgovoru na tožbo v zvezi z neupoštevanjem tožnikovih dokazil navaja, da je preučila njegovo zahtevo ter navedbe in dokazila obeh strank, na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa tožnikovi zahtevi ni mogla ugoditi.

6. A., sistemski operater distribucijskega omrežja z električno energijo, d.o.o. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) v odgovoru na tožbo navaja, da je bil s strani tožnikovega dobavitelja električne energije 9. 7. 2014 seznanjen z reklamacijo v zvezi z merilnim mestom. Pojasnjuje, da je pri tožniku povečana poraba električne energije že od leta 2007, v letu 2011 pa je bil zaradi povečanja priključne moči zamenjan števec. V obdobju 2011-2014 se je povprečna izmerjena letna mesečna poraba zmanjšala. Navaja še, da v letu 2012 pogodbeni izvajalec ni uspel odčitati števčnega stanja, zato je bila obračunana poraba električne energije iz obdobja 2011-2012 manjša od dejanske porabe. Ponovno števčno stanje je bilo pridobljeno 8. 7. 2013, na tej osnovi pa je tožnik dobil obračun. Pogodbeni izvajalec B. d.d. je dne 3. 9. 2013 in ponovno 8. 5. 2014 izvedel kontrolo merilnega mesta in pridobil odbirke dnevne porabe električne energije. Na podlagi mesečnih odčitkov in dnevnega diagrama je ugotovil, da je šlo za veliko porabo električne energije v zimskem obdobju. Ugotovil je še, da je števec pravilno meril količino porabljene električne energije.

7. B. d.d. v odgovoru na tožbo dodaja, da metoda meritve, ki jo je izvajal tožnik s pomočjo ure in podatkov o moči posameznih naprav, ni priznana s strani urada za meroslovje in veljavnih predpisov.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je odločba toženke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ne navaja ponovno razlogov za odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

10. V obravnavani zadevi je toženka na podlagi 413. člen EZ-1 odločila v sporu med tožnikom kot uporabnikom sistema (tj. odjemalcem električne energije) in operaterjem v zvezi z obračunanim zneskom za uporabo sistema. V skladu s 132. členom EZ-1 se za uporabo sistema plačujejo omrežnine. Omrežnina za distribucijski sistem se skladno s tretjim odstavkom 134. člena EZ-1 določi (med drugim) glede na obračunsko moč (kW) in prevzeto delovno električno energijo (kWh). Ker se prevzeta električna energija meri z merilnimi napravami (78. člen SPDO), so torej obračunski podatki odvisni od pravilnega delovanja merilnih naprav, to pa je v obravnavanem primeru sporno.

11. V skladu s prvim odstavkom 9. člena Zakona o meroslovju (v nadaljevanju ZMer-1) so v RS lahko dana v promet samo tista merila, ki izpolnjujejo zahteve tega zakona ter meroslovne in tehnične zahteve, ki so vsebovane v predpisih, ki jih minister, pristojen za meroslovje, izda na podlagi tega zakona, in za katera je bila njihova skladnost ugotovljena po predpisanih načinih in postopkih ugotavljanja skladnosti.

12. Po štirinajsti alineji prvega odstavka 2. člena Sistemskih obratovalnih navodil za distribucijsko omrežje električne energije (v nadaljevanju SON) morajo merilne naprave naprave za merjenje in registracijo porabe električne energije ustrezati zakonsko določenim zahtevam. Po 45. členu SON se na merilnem mestu lahko uporabi samo števec električne energije, za katerega je bila v skladu z ZMer-1 ugotovljena skladnost po predpisanih načinih in postopkih ugotavljanja skladnosti in ki je bil označen ali je bila zanj izdana listina o skladnosti merila s predpisi. Skladno s prvim odstavkom 46. člena SON mora imeti števec električne energije pred namestitvijo ugotovljeno skladnost iz 45. člena oziroma mora biti overjen v skladu s predpisom o postopku overitve meril, priključne sponke števca pa morajo biti pokrite s pokrovom, na katerega pooblaščeni izvajalec SODO namesti varnostno plombo (drugi odstavek istega člena).

13. Izpodbijana odločitev temelji na podatkih A., da je števec na tožnikovem merilnem mestu meril porabo električne energije s predpisano merilno točnostjo. Pri kontrolnih pregledih je A. ugotovil še, da je števec ustrezno plombiran s kodirno varnostno plombo, zato je izključil možnost nedovoljenega posega v priključne sponke merilne naprave.

14. Sodišče se strinja s toženko, da glede na citirane določbe o merilnih napravah, s katerimi se meri poraba električne energije, meritve električne energije, ki jih je predložil tožnik, niso upoštevne, saj niti ne zatrjuje, niti ne izkazuje, da bi bile te opravljene z ustreznimi merilnimi napravami. To pomeni, da tožnik ni navedel dejstev ali predložil dokazov, s katerimi bi utemeljil resničnost svoje trditve o nepravilnem delovanju števca električne energije. Poleg tega iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik poučen o možnosti, da lahko v skladu z drugim odstavkom 63. člena SPDO zahteva nadzorni pregled obračunskih merilnih naprav, če sumi, da nepravilno registrirajo prevzem električne energije oziroma moči, iz spisa pa ne izhaja (niti tega ne zatrjuje tožnik), da je nadzorni pregled od SODO zahteval. 15. Po povedanem se sodišče strinja z ugotovitvijo toženke, da tožnik ni uspel dokazati, da obračunski podatki o porabi električne energije ne temeljijo na dejanski porabi električne energije.

16. V zvezi s tožnikovimi navedbami, da zmanjšuje porabo električne energije, sodišče pojasnjuje, da je tudi toženka ugotovila, da se poraba na navedenem merilnem mestu zmanjšuje. Dejstvo, da se poraba v določenem obdobju zmanjša, pa še ne dokazuje, da je bila meritev prejšnje porabe napačna.

17. Ker za odločitev v zadevi ostale tožbene navedbe niso relevantne, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj predlagani dokazi niso pomembni za odločitev.