Jedro

Pravno nesprejemljivo je stališče, da se sklep o odreditvi pripora zaradi ponovitvene nevarnosti ne more sklicevati na varnost beguncev, češ da hočejo kot tuji državljani preko meja na zahod, kjer bodo bolj varni kot tam, od koder so pribežali. S priporom iz razloga ponovitvene nevarnosti se namreč zagotavlja varnost ljudi, pri zagotavljanju te varnosti pa tudi morebiten "pristanek" beguncev, da je njihova varnost ogrožena, ne more biti pravno upoštevan.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega R.T. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sklepom z dne 28.11.2000 je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani zoper osumljenega R.T. odredil pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 1.12.2000 kot neutemeljeno zavrnil tudi pritožbo zagovornice osumljenega R.T. Zagovornik osumljenega R.T. je dne 13.12.2000 vložil zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter ostalih določb ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev oziroma da o zadevi odloči samo.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije mag. J.F. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navedel, da zagovornik osumljenega R.T. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti predmet tega izrednega pravnega sredstva. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva zagovornika osumljenega R.T. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik osumljenega R.T., je mogoče ugotoviti, da zagovornik smiselno uveljavlja razlog iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da v pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora ni navedeno, katere so tiste okoliščine, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je osumljenec storil očitano kaznivo dejanje, ter da tudi niso navedene okoliščine, ki bi utemeljevale odreditev pripora zoper osumljenega R.T. Take navedbe zagovornika osumljenega R.T. pa so docela neutemeljene.

Pravnomočni sklep o odreditvi pripora namreč vsebuje vse tisto, kar mora po določilu 2. odstavka 202. člena ZKP vsebovati sklep o odreditvi pripora. V razlogih pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora je navedeno izvršitve katerega kaznivega dejanja je R.T. utemeljeno sumljiv, podrobno pa so tudi glede tega osumljenca navedeni razlogi, na podlagi katerih je sodišče ocenilo, da je tak utemeljen sum podan. Pravnomočni sklep o odreditvi pripora vsebuje tudi podrobne razloge o tem, zakaj je podana realna nevarnost, da bi osumljenec na prostosti nadaljeval s prepovedano in kaznivo dejavnostjo, s katero se ogroža varnost ljudi, saj je že v prvostopenjskem sklepu, kakor tudi v sklepu senata Okrožnega sodišča v Ljubljani, pojasnjeno, zakaj taka kriminalna dejavnost predstavlja nevarnost za druge ljudi, in sicer za državljane Republike Slovenije kot tudi za begunce. Stališče zagovornika, da se izpodbijani sklep ne more sklicevati na varnost teh beguncev, ker kot tuji državljani hočejo preko meja na zahod, kjer bodo bolj varni kot tam, od koder so pribežali, je pravno povsem nesprejemljivo. S priporom iz razloga ponovitvene nevarnosti se namreč zagotavlja varnost ljudi. Pri zagotavljanju te varnosti pa tudi morebiten "pristanek" beguncev, da je ogrožena njihova varnost, ne more biti pravno upošteven.

Vrhovno sodišče je zahtevo zagovornika osumljenega R.T. zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje, in ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (425. člen ZKP).