Jedro

Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju obstoja pogoja za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 dalo premajhno težo tistim okoliščinam, ki so bile v spornih dneh v prid tožniku (obisk zdravnika, obisk lekarne, obisk pri delodajalcu, udeležba na telovadbi oziroma razgibavanju s ciljem lajšanja posledic multiple skleroze, sporna ravnanja tožnika niso poslabšala njegovega zdravstvenega stanja niti podaljšala njegovega zdravljenja, večino spornih ravnanj bi bilo mogoče opredeliti kot krajša, razumno pričakovana življenjska opravila), zato je vsaj preuranjeno zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi glede na pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 zakonita.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 12. 2014 in na njeno razveljavitev, na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje z dnem 9. 12. 2014 ni prenehalo pri toženi stranki in da mu še vedno traja, posledično pa je zavrnilo tudi njegov reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek. V II. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži plačilo tožnikovih pravdnih stroškov, oziroma podredno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka in da je tožnik v spornih dnevih odpotoval iz kraja bivališča (8. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Sodišče je določene odločitve sprejelo izven trditvene podlage strank, s čimer je kršilo 212. člen ZPP v zvezi s 7. členom ZPP, prav tako pa se določenih odločitev ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede izpolnjevanja pogoja iz 109. člena ZDR-1 se je sodišče prve stopnje nepravilno oprlo na izjavo priče A.A., saj ta ni bil tožnikov delodajalec in tako ni mogel izjaviti volje delodajalca. Tožena stranka glede na to ni dokazala, da je izgubila zaupanje v tožnika, zato ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede na drugi odstavek 84. člena ZDR-1. Tožnik je tej izjavi tudi smiselno nasprotoval (kar izhaja iz njegovih navedb in trditev). Tožena stranka tekom postopka niti ni zatrjevala, da je obiskovanje lokalov v času bolniškega staleža upravičeno porušilo zaupanje tožene stranke v tožnika. Tožnik je 29. 10. 2014 in 30. 10. 2014 res zapustil kraj svojega stalnega prebivališča, vendar pa tega ni mogoče šteti kot odhoda izven kraja bivanja oziroma kot potovanje izven kraja bivanja, za katerega bi tožnik potreboval izrecno soglasje oziroma odobritev pristojnega zdravnika, izbranega zdravnika oziroma zdravstvene komisije. Tožnik kraja stalnega prebivališča ni zapustil za daljši čas, zato navedenega ravnanja ni mogoče enačiti z zakonskim določilom 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V pritožbi navaja večje število odločbo VSRS, iz katerih naj bi izhajalo, da je bila v teh primerih izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita zato, ker je šlo za dalj časa trajajoč odhod iz kraja stalnega prebivališča (odhod v tujino, odhod na seminarje, odhod na poletni tabor planinskega društva, …). Tožnik pa je iz kraja bivanja odpotoval v B. na pregled k zdravniku le preko sosednje vasi, ta razdalja pa je bila enaka, kot če bi se peljal od enega konca vasi na drug konec vasi, v kateri živi. Poleg tega je šlo v spornih dnevih za običajna vsakodnevna opravila (obisk trgovine, lekarne, zdravstvenega doma, obisk lokala, obisk delodajalca). Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da so bila ta opravila tožnika zgolj alibi za kršitev pravil obnašanja v času bolniškega staleža (pri čemer niti ni jasno, na podlagi česa je sodišče napravilo takšen zaključek). Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje (ki je tudi ni mogoče preizkusiti), da tožnik za dan 30. 10. 2014 ni izkazal, da je šel tega dne na telovadbo za multiplo sklerozo, saj je tožnik to izpovedal, poleg tega pa je kot dokaz vložil v dopis Združenja MS Slovenije z dne 1. 3. 2015. Iz tega dokaza izhaja tudi, da imajo bolniki MS ob četrtkih popoldne telovadbo na OŠ C. v B. Tožena stranka dokazov, ki bi dokazovali nasprotno od tožnikovega zatrjevanja in njegovih dokazov, ni predložila, zato ni jasno, zakaj sodišče ni verjelo tožniku (v tem delu se izpodbijane sodbe niti ne da preizkusiti). Izpostaviti pa je treba tudi dejstvo, da je bil tožnik z dela odsoten zaradi bolezni multiple skleroze, kar izhaja iz njegove izpovedbe in tudi izpovedbe zdravnika dr. D.D. Bolniki s takšno boleznijo pa morajo biti čimveč v družbi in se čimveč gibati, saj to preprečuje razvoj bolezni in lajša njene simptome. Ravnanja tožnika so bila za njegovo zdravje koristna in niso podaljševala zdravljenja, opravljena pa so bila v okviru razumnih pričakovanih vsakodnevnih življenjskih opravil. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožnik zatrjuje v pritožbi in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

6. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik, rojen 13. 6. 1958, s toženo stranko dne 3. 7. 2014 sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „delavec v proizvodnji“, v skladu z omejitvami po odločbi ZPIZ z dne 15. 3. 2010, ki je postala pravnomočna dne 8. 4. 2010 in dopolnilnim mnenjem ZPIZ z dne 22. 5. 2012. Iz podatkov spisa nadalje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki sicer zaposlen najmanj od leta 2010 dalje. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 12. 2014 (A4), ki mu jo je tožena stranka podala na podlagi 8. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ker je dne 29. 10. 2014 in 30. 10. 2014 kršil bolniški red, ker ni spoštoval zakonodaje in navodil lečečega zdravnika glede bolniškega staleža (bolniški stalež mu je bil odobren za obdobje od 11. 10. 2014 do 31. 10. 2014 z odločbo ZZZS z dne 24. 10. 2014 - A5). V tej izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo ugotovljeno, da je tožnik v navedenih dneh brez odobritve pristojnega zdravnika zapustil kraj bivanja, obiskoval gostinske lokale in kršil zakonodajo in navodila lečečega zdravnika, zaradi česar glede na okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki (zaupanje tožene stranke v tožnika je bilo porušeno).

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bil tožniku pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi omogočen zagovor, ki se ga je tožnik tudi udeležil in se zagovarjal), da je 29. 10. 2014 in 30. 10. 2014 dejansko zapustil kraj bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika in da je bil za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi podan tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Glede na to je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika in na podlagi 154. člena ZPP ter petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da je sodišče prve stopnje kršilo 212. člen ZPP in 7. člen ZPP, ker naj bi določene odločitve sprejelo izven trditvene podlage strank, s čimer naj bi storilo relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Tožena stranka je v zvezi s tem že v odgovoru na tožbo zatrdila, da je bilo zaradi ravnanj tožnika (ki so v odgovoru na tožbo tudi opisana) zaupanje vanj porušeno do te mere, da delovnega razmerja ni bilo več mogoče nadaljevati. V dokaz temu zatrjevanemu dejstvu je predlagala tudi zaslišanje priče A.A. Pritožbeno sodišče glede na to ugotavlja, da te kršitve, ki jo tožnik razen zgoraj omenjenega niti ni konkretiziral, sodišče prve stopnje ni storilo. Prav tako sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj izpodbijane sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vsebuje izpodbijana sodba jasne razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi pa niso niti med seboj v nasprotju, tako da je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen.

9. Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba tožnika, da sodišče prve stopnje svoje odločitve o obstoju pogoja za zakonitost izredne pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ne bi smelo opreti na pisno izjavo priče A.A. (A5), zato ker navedena priča ni bila zakoniti zastopnik tožene stranke. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil A.A. vodja poslovnega področja E. pri toženi stranki in da ga je tožena stranka že v odgovoru na tožbo predlagala za zaslišanje prav v zvezi z obstojem pogoja za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Poleg tega iz tožnikove izpovedbe izhaja tudi, da je bil A.A. tožniku nadrejeni delavec. Niti v ZDR niti v drugem predpisu ni določeno, da bi lahko delodajalec dokazoval dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, le z izpovedbo zakonitega zastopnika delodajalca, ne pa tudi na drug način oziroma z drugimi dokazi (na primer z izjavami oziroma izpovedbami drugih odgovornih oseb pri delodajalcu, ki bi vedele največ povedati o izgubi zaupanja delodajalca do delavca). To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje lahko ugotavljalo obstoj omenjenega dejstva tudi s prečitanjem izjave A.A. (ki je bila v spis vložena s strani tožene stranke v zvezi s pozivom sodišča prve stopnje za predložitev te izjave po 236. a členu ZPP). Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba tožnika, da 29. 10. 2014 in 30. 10. 2014 ni zapustil kraja stalnega bivališča. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik bival v F., v omenjenih dneh pa se je odpravil v B. 10. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno zaključilo, da je tožena stranka dokazala obstoj razloga iz člena 109/1 ZDR-1. Iz izvedenih dokazov (izpovedba tožnika, tožnikov zdravstveni karton - A7, poročilo o ugotovitvi detektiva - A8) je razvidno, da se je tožnik dne 29. 10. 2014 zglasil v B. pri svojem zdravniku, na sedežu svojega delodajalca v B. in v Lekarni v G. Iz spisovnih podatkov in iz tožnikove izpovedbe sicer ni jasno razvidno, zakaj je tožnik 29. 10. 2014 odšel tudi na sedež svojega delodajalca (v tem delu dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno), vendar pa je tožnik očitno prišel obvestiti delodajalca o zaključku bolniškega staleža in o tem, da je želel po zaključku bolniškega staleža koristiti letni dopust. Tožnik je namreč izpovedal, da je bil v bolniškem staležu do 30. 10. 2014, ker so mu takrat stalež zaključili, v firmi pa so mu odprli dopust. Ne glede na to, da v odločbi ZZZS z dne 24. 10. 2014 (A5) ni bilo izrecno določeno, da lahko tožnik zapusti kraj svojega bivališča zaradi obiska svojega zdravnika, pritožbeno sodišče zaključuje, da prav ta ravnanja tožnika (obisk zdravnika, obisk delodajalca, obisk lekarne) negirajo obstoj pogoja za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Drugi odstavek 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/1994 in nadalj.) namreč določa, da je odsotnost zavarovanca z doma možna tudi ob odhodu na zdravniški pregled. S tem, ko je tožnik dne 29. 10. 2014 odšel na pregled k svojemu zdravniku iz kraja svojega bivanja (kljub temu, da te možnosti ni imel izrecno zapisane v odločbi ZZZS), da se je tega dne zglasil tudi v lekarni in na naslovu tožene stranke, je to dejstvo tista odločilna okoliščina, zaradi katere je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da iz tega razloga ni bilo mogoče nadaljevanje delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko niti do izteka odpovednega roka. Glede na razlog, zaradi katerega je bil tožniku odobren bolniški stalež (multipla skleroza), glede na to, da je bilo sicer v odločbi ZZZS z dne 24. 10. 2014 navedeno, da je tožniku dovoljena odsotnost z doma in gibanje v skladu z navodili zdravnika in glede na to, da je dr. D.D. (ki je sicer nadomeščal tožnikovega zdravnika v času, ko je prišel tožnik zaradi spornega bolniškega staleža v ambulanto) izpovedal, da se ne spominja, če je dal tožniku izrecno navodilo, kako mora ravnati v času bolniškega staleža, po stališču pritožbenega sodišča tudi drugi opravki, ki jih je spornega dne opravil tožnik, niso mogli predstavljati okoliščine, zaradi katere ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Ob tem ne gre prezreti izpovedbe tudi dr. D.D. v delu, kjer je pojasnil, da „kratka kavica“ v lokalu ob povratku domov po zdravniškem pregledu z vidika zlorabe bolniške odsotnosti ne more biti sporna (pri čemer pa je tudi dodal, da to ne pomeni, da lahko delavec v času bolniške odsotnosti „kolovrati okoli“). Pritožbeno sodišče sicer ob tem dodaja, da izvedeni dokazi ne dajejo podlage za ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil obisk tožnika pri svojem zdravniku le alibi za tožnikove druge opravke.

11. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje najmanj preuranjeno ugotovilo, da tožnik za 30. 10. 2014 ni izkazal (niti navideznega) dopustnega razloga za zapuščanje doma. V zvezi s svojim ravnanjem tega dne je tožnik izpovedal, da je 30. 10. 2014 (ta dan je bil četrtek) odšel v B. na telovadbo za multiplo sklerozo. Sodišče prve stopnje njegovi izpovedbi ni verjelo zato, ker se tožnik na zagovoru ni spomnil, kaj je ta dan počel. Poleg tega je ugotovilo, da je tožnik izpovedal, da imajo bolniki z multiplo sklerozo telovadbo ob četrtkih popoldne, ob štirih ali petih (odvisno od dogovora), tožnik pa je od doma tega dne odšel že pred 13. uro. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da v spis ni bilo predloženih dokazov o tem, da se tožnik tega dne telovadbe za bolnike z multiplo sklerozo ne bi udeležil. Glede na to, da je tožnik izpovedal, da ima (zaradi svoje bolezni) tudi težave s spominom in da je to bil razlog, da se na zagovoru ni spomnil, kaj je počel sporna dneva (torej tudi, kaj je počel 30. 10. 2014) sodišče prve stopnje po zaključku pritožbenega sodišča ni pravilno dokazno ocenilo dela tožnikove izpovedbe, ki se je nanašal na dogajanje dne 30. 10. 2014, katere resničnost je tožnik dokazoval tudi z dopisom Združenja MS Slovenije, podružnica B. z dne 1. 3. 2015 (A14). Iz tega dopisa izhaja, da je tožnik član B. podružnice MS, da ima možnost koristiti programe, ki jih imajo na združenju na razpolago njegovi člani in da je za člane v četrtkih popoldne organizirana tudi telovadba in razgibavanje, s čimer se krepijo zaradi bolezni oslabljene mišice.

12. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje ni verjelo tožnikovi izpovedbi tudi zato, ker je na zagovoru pojasnil, da je bil v spornem obdobju v bolniškem staležu zaradi zdravljenja kolena (in ne zaradi multiple skleroze, kar izhaja iz dokaznega postopka). Ob tem pa je prezrlo, da je tožnik bil v bolniškem staležu tudi zaradi zdravljenja kolena, resda sicer nekaj kasneje (od 17. 11. 2014 dalje - A7; težave s kolenom tožnika pa potrjuje tudi karton fiziatrično fizioterapevtske obravnave - A9) in da je glede razlik v izjavah tako na zagovoru kot tudi v svoji izpovedbi, podani pred sodiščem prve stopnje, pojasnil, da ima težave s spominom. Vse to pa bi bilo lahko razlog za njegovo netočno izjavo glede razloga za bolniški stalež v spornem obdobju v času podajanja zagovora. Ob tem je tožnik v svoji izpovedbi izrecno pojasnil, da se vsak četrtek udeležuje telovadbe, ob zagovoru pa je v zvezi s tem ravnanjem navedel, da zaradi težav s spominom razloga za odhod iz kraja bivanja takrat ni mogel natančno komentirati.

13. Vsa zgoraj ugotovljena dejstva bi lahko nudila oporo zaključku, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih bi lahko tožnik pri toženi stranki nadaljeval z delovnim razmerjem vsaj do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje pa je pri ugotavljanju obstoja pogoja za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 dalo premajhno težo tistim okoliščinam, ki so bile v spornih dneh v prid tožniku (obisk zdravnika, obisk lekarne, obisk pri delodajalcu, udeležba na telovadbi oziroma razgibavanju s ciljem lajšanja posledic multiple skleroze, sporna ravnanja tožnika niso poslabšala njegovega zdravstvenega stanja niti podaljšala njegovega zdravljenja, večino spornih ravnanj bi bilo mogoče opredeliti kot krajša, razumno pričakovana življenjska opravila), zato je vsaj preuranjeno zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi glede na pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 zakonita.

14. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo tudi z obrazložitvijo, da bi se tožnik moral zavedati, da je njegova predhodna trajna bolniška odsotnost (več kot 4 leta) znak resnično hudih omejitev pri delu, zato bi moral svoje ravnanje prilagoditi svojim omejitvam ali pa zanj pridobiti dovoljenje zdravnika. Iz podatkov spisa ne izhaja, kakšne omejitve naj bi imel tožnik v času te bolniške odsotnosti (bolniški stalež za to obdobje v spisu z ustreznimi odločbami ZZZS niti ni izkazan), v zvezi s tem pa pritožbeno sodišče kljub temu dodaja, da v kolikor je bil tožnik v tem času v bolniškem staležu zaradi multiple skleroze, to (tudi glede na vsebino odločbe ZZZS z dne 24. 10. 2014, iz katere izhaja tudi, da je tožniku dovoljena odsotnost z doma in gibanje v skladu z navodili zdravnika) pomeni, da tudi tak dolgotrajen bolniški stalež ne bi smel pomeniti ovire tožniku za opravljanje nujnih oziroma razumno pričakovanih vsakodnevnih življenjskih opravil. 15. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, upoštevaje zgoraj opisana stališča pritožbenega sodišča, po ponovni dokazni oceni izvedenih dokazov odločiti o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka (po potrebi tudi ob ponovnem, podrobnejšem zaslišanju tožnika in dr. D.D., če bo ugotovilo, da je to potrebno za razjasnitev odločilnih dejstev). Če bo po tako izvedenem postopku ugotovilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, bo moralo odločiti tudi o reintegracijskem in reparacijskem delu tožnikovega tožbenega zahtevka. Ker sodišče prve stopnje v zvezi z reparacijskim in reintegracijskim delom tožnikovega tožbenega zahtevka do sedaj ni izvajalo nobenih dokazov, se pritožbeno sodišče ni odločilo za pritožbeno obravnavo.

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.