Jedro

V obrazložitvi napadenega prvostopnega sklepa je res navedeno, da je bil obd. že obravnavan zaradi kaznivih dejanj in prekrškov z elementi nasilja, iz podatkov spisa pa je razvidno, da obd. še ni bil kaznovan ne zaradi kaznivih dejanj ne zaradi prekrškov. Pritožbeno sodišče je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je sicer prvostopno sodišče ravnalo napak, ko je upoštevalo, da je bil obd. že obravnavan zaradi kaznivih dejanj in prekrškov z elementi nasilja. Kljub temu pa je na podlagi obdolženčevega obnašanja na policijski postaji in dejstva, da je bil v konfliktu z ostalimi sosedi in da naj bi bil pri razreševanju teh konfliktov nasilen, ocenilo, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Očitana kršitev določb 11.točke 1.odst. 371.čl. ZKP tako ni podana.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega A.H. za varstvo zakonitosti se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Zoper obdolženega A.H. je bila 21.7.1999 po končani preiskavi pri Okrožnem sodišču v Kopru vložena obtožnica zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ. Med preiskavo je zunajobravnavni senat navedenega sodišča na predlog preiskovalnega sodnika s sklepom z dne 8.7.1999 obdolženemu A.H. iz razlogov ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor še za en mesec, to je do 10.8.1999. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 14.7.1999 pritožbo zagovornika obdolženca kot neutemeljeno zavrnilo.

Zagovornik obd. A.H. je dne 19.7.1999 priporočeno po pošti vložil na Okrožno sodišče v Kopru zahtevo za varstvo zakonitosti zoper oba zgoraj navedena sklepa zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitve 20. člena Ustave Republike Slovenije. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in razveljavi izpodbijana sklepa. V zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila v tem, da je zunajobravnavni senat prvostopnega sodišča ponovno oprl zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti na spisovni podatek, da naj bi bil obdolženec že obravnavan zaradi kaznivih dejanj in prekrškov z elementi nasilja, čeprav izhaja iz listinske dokumentacije v spisu list. št. 57 in 103, da obdolženec še ni bil kaznovan, kot tudi ne obravnavan tako ne za kazniva dejanja, kakor tudi ne za prekrške, povezane z nasiljem. Pri tem je opozoril na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi z dne 30.6.1999, izdani v tem kazenskem postopku v zvezi z odločanjem o priporu, da okoliščine, da naj bi bil imenovani obdolženec že obravnavan zaradi kaznivih dejanj in prekrškov z elementi nasilja, ne gre upoštevati v zvezi z odločitvijo o priporu. Višje sodišče v Kopru pa je v napadenem sklepu sicer dalo pritožniku v zvezi z očitkom navedene kršitve postopka prav, ni pa do kršitve, ki je po oceni zagovornika bistvena, zavzelo nobenega stališča, čeprav je v obrazložitvi napadenega sklepa nasprotje med vsebino listinskih dokazov in zaključki sodišča; pritožbeno sodišče pa tudi ni ravnalo pravilno, ko zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka prvostopnega sklepa ni razveljavilo. V obeh napadenih sklepih je še navedeno, da je obdolženi v sporu z vsemi sosedi, kar naj bi tudi nakazovalo na ponovitveno nevarnost. V tej smeri izvedeni dokazi v teku kazenske preiskave navedenega zaključka v obeh napadenih sklepih ne potrjujejo, čeprav je v ovadbi navedeno drugače. Tudi obsojenčeva alkoholiziranost, ko naj bi storil očitano kaznivo dejanje, ni pravilno ocenjena. 20. člen Ustave Republike Slovenije pa je kršen, ker bi bilo moč doseči varnost ljudi tudi z milejšim že predlaganim ukrepom v skladu z veljavnim 199.a členom ZKP z odreditvijo hišnega pripora.

Vrhovna državna tožilka K.U.-K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da trditev, da napadena sklepa nimata razlogov o odločilnih dejstvih, ni resnična, ker so obrazložene tudi posebne okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi obdolženec ponovil očitano mu kaznivo dejanje. Vrednotenje izpovedb dveh sosedov, zaslišanih kot prič, predstavlja drugačne dokazne zaključke od tistih, ki jih je sprejelo sodišče, s tem pa zahteva uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na ugotovljene okoliščine pa z izrekom milejšega ukrepa smotri pripora ne bi bili izpolnjeni, zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodna odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih o vsebini listin. 1. odstavek 20. člena Ustave pa določa, da se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Glede na določbo 1. odstavka 424. člena ZKP se je Vrhovno sodišče ob reševanju obravnavane zahteve za varstvo zakonitosti omejilo v navedenem ustavnem in zakonitem okviru na preizkus kršitev, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

V obrazložitvi napadenega prvostopnega sklepa je res navedeno: "...ne velja prezreti pa tudi podatka, da je bil obd. že obravnavan zaradi kaznivih dejanj in prekrškov z elementi nasilja ..." z nadaljnjim zaključkom, da navedeno in ostale navedbe iz tega odstavka kaže na to, da je nagnjen - obdolženec - k razreševanju konfliktov z uporabo nasilja. Iz podatkov spisa je razvidno, da obdolženec doslej še ni bil kaznovan ne zaradi kaznivih dejanj ne zaradi prekrškov, je pa po podatkih vložene obtožnice obdolženec v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 3. in 1. odstavku 223. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (iz leta 1977) pred prvostopnim sodiščem, medtem ko je postopek za prekršek zoper obdolženca, kot je navedeno v napadenem drugostopnem sklepu, zastaral. Pritožbeno sodišče je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je sicer prvostopno sodišče ravnalo napak, ko je upoštevalo, da je bil obdolženec že obravnavan zaradi kaznivih dejanj in prekrškov z elementi nasilja. Kljub temu pa je na podlagi obdolženčevega obnašanja na policijski postaji in dejstva, da je bil v konfliktu z ostalimi sosedi in da naj bi bil pri razreševanju teh konfliktov nasilen, ocenilo, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Očitana kršitev določb 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP tako v pravnomočnem sklepu ni podana, ne glede na podatke iz kazenske evidence, na katere se napadeni prvostopni sklep sploh ne sklicuje, saj napadeni drugostopni sklep povsem ustrezno razloguje glede na pritožbene trditve, zakaj zagovornikova pritožba glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ni utemeljena.

Ko je ustavna kategorija zaščite varnosti ljudi z odreditvijo pripora z ugotovljenimi okoliščinami iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP v obeh napadenih sklepih ustrezno varovana, podaljšanje pripora zaradi ponovitvene nevarnosti ne predstavlja očitane kršitve ustave. Kolikor pa zagovornik napada dokazno oceno glede ugotovljenih okoliščin v zvezi z podaljšanjem pripora, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa glede na določbo 1. odstavka 420. člena ZKP ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Ker nobena od uveljavljenih kršitev določb kazenskega postopka in Ustave Republike Slovenije ni podana, je zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče skladno s 425. členom ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.