Jedro

Obveznost izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila in izročitve stvari zastarajo v splošnem petletnem zastaralnem roku.

ZDen je v veljavo stopil 07.12.1991. Določba 88. člena o prepovedi razpolaganja z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega je po določbah tega zakona obstajal dolžnost vrnitve, je tek zastaranja zadržala (383. člen ZOR), tek zastaralnega roka pa se je po končanem denacionalizacijskem postopku nadaljeval.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna izročiti parc. št. 168/2 dvorišče 208 m2 do 1/3, vpisano v vl. št. 50 k.o. ... in parc. št. 168/4 dvorišče 1088 m2, vpisano v vl. št. 1062 k.o. ... do celote in izstaviti za vknjižbo sposobno listino, na podlagi katere se bo pri navedenih nepremičninah tožeča stranka kot lastnik lahko vpisala v zemljiško knjigo.

Zoper navedeno sodbo se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po

338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) pritožuje tožeča stranka. Opozarja, da je sodišče prezrlo, da je ne samo sklenila pogodbo s toženo stranko, pač pa tudi nastopila posest nepremičnine, zato je postala tudi lastnica spornih nepremičnin, saj 33. člen tedaj veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR; Ur. l. SFRJ, št. 6/80 s spremembami) ni tako zavezujoče določal vpisa v zemljiško knjigo za pridobitev lastninske pravice. Nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da dopisa z dne 09.06.2005 ni mogoče šteti kot datum, od katerega bi začel teči zastaralni rok, saj iz odgovora tožene stranke jasno izhaja, da gre za odgovor na zahtevo po realizaciji pogodbe. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke nasprotuje njenemu stališču, da so bile nepremičnine izročene v posest, saj v nasprotnem primeru tožeča stranka s tožbo ne bi zahtevala njihove izročitve. Opozarja tudi, da je bil za pridobitev lastninske pravice potreben tudi vpis v zemljiško knjigo in pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da so zahtevki tožeče stranke zastarani. Predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka in pravna prednica tožene stranke sta 13.06.1988 sklenili pogodbo, s katero je bila tožeči stranki odplačno prenesena pravica uporabe in razpolaganja z nepremičnino v družbeni lastnini, vpisano v vl. št. 50, k.o. ... (tedaj zk telo II), z zemljiščem parc. št. 70/1 stavbišče, vpisano v istem zk vložku (tedaj zk telo I) ter z nepremičnino parc. št. 70/3 poslovna stavba dvorišče 1278 m2. Tožena stranka je tožeči stranki izdala zemljiškoknjižno dovolilo, ta pa se je zavezala nositi tudi vse stroške v zvezi z vpisom v zemljiško knjigo.

Tožeča stranka s tožbo zahteva izročitev navedenih nepremičnin (oz. dela le teh), ki sedaj nosijo drugačne identifikacijske oznake in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega se bo lahko glede na sedanje stanje kot lastnica vpisala v zemljiško knjigo. Tožena stranka pa je tožbenemu zahtevku nasprotovala iz razloga zastaranja, izstavitvi zemljiškoknjižnega dovolila pa tudi zato, ker je svojo obveznost že izpolnila.

Pritrditi gre stališču sodišča prave stopnje, da sta tako zahtevek za izročitev kot zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila obligacijske narave in da zastarata v splošnem petletnem zastaralnem roku po določbi 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami), ki ga je glede na nastanek razmerja po določbi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) potrebno uporabiti.

Glede zahtevka za izročitev nepremičnin Zaradi zasedenosti stavbe na parc. št. 70/3, k.o. ..., sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bo ta izročena v roku 1 leta, glede preostalih nepremičnin pa se je tožeča stranka zavezala, da jih prevzame v roku 30 dni od podpisa pogodbe.

Zastaralni rok za izročitev nepremičnine parc. št. 70/3, k.o. ..., je pričel teči 14.06.1989, za izročitev vseh ostalih nepremičnin pa naslednji dan po podpisu pogodbe, torej 14.06.1988 (1). Tožeča stranka se je v izogib nastopu zastaranja sklicevala na postopek denacionalizacije. Zakon o denacionalizaciji (ZDen; Ur. l. RS, št. 27/91 s spremembami) je v veljavo stopil 07.12.1991. Določba 88. člena ZDen o prepovedi razpolaganja z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega je po določbah tega zakona obstajal dolžnost vrnitve, je tek zastaranja zadržala (383. člen ZOR). Tek zastaralne dobe se je nadaljeval po končanem postopku denacionalizacije dne 21.04.1994. Zastaralni rok za izročitev nepremičnin parc. št. 70/3, k.o. ..., je iztekel konec leta 1996, za izročitev vseh ostalih nepremičnin pa že konec leta 1995, do vložitve tožbe 03.02.2006 pa je zastaranje vsekakor nastopilo.

Na tek zastaranja obligacijskega zahtevka za izpolnitev pogodbe ne more imeti vpliva vprašanje ali je bila tožena stranka kot imetnica pravice uporabe in kasneje lastninske pravice vpisana v zemljiško knjigo ali ne, saj tudi prodaja tuje stvari zavezuje, kupec pa bi lahko morebiti imel druge zahtevke (460. člen ZOR). Zastaranja ne pretrga ali zadrži niti sprememba zakonodaje, če se ta ne nanaša na ureditev zastaralnih rokov, niti sprememba identifikacijske oznake nepremičnin.

Zastaranje je nastopilo tudi ne glede na to ali sporni dopis in poziv iz leta 2005 pomeni zahtevo za realizacijo pogodbe ali ne. Zastaranje je institut namenjen varovanju dolžnika. Tudi v kolikor bi bila za dospelost terjatve potrebna določena aktivnost upnika (kar pa v konkretnem primeru ni bila), bi zastaranje pričelo teči z dnem, ko bi upnik lahko izvršil potrebna dejanja (2) in ne šele z upnikovo zahtevo za izpolnitev pogodbe.

Glede zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila Pritrditi gre toženi stranki, da je svojo obveznost za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila izpolnila. V pogodbi z dne 13.06.1988 je tožena stranka dovolila, da se pri vl. št. 468 k.o. ... vpisana parc. št. 70/3 poslovna stavba, dvorišče 1278 m2, odpiše od tega vložka in vpiše v nov zk vložek, pri njem pa vpiše družbena lastnina v uporabi in razpolaganju tožene stranke in da se v vložku št. 50, k.o. ..., vpisana hiša v Ljubljani, Tržaška cesta 3, stoječa na parc. št. 70/1 stavbišče z zemljiščem, parc. št. 70/1 stavbišče, odpiše od tega zk vložka in vpiše v nov zk vložek ter pri njem vpiše družbena lastnina z uporabo in razpolaganjem tožene stranke. S tem je njena obveznost prenehala, ne glede na to, da je kasneje prišlo do denacionalizacije, parcelacije in spremembe predpisov. Tožena stranka, ki ni poskrbela za vpis v zemljiško knjigo, čeprav bi tega lahko dosegla, pa mora trpeti tudi breme škodljivih posledic svoje opustitve (2. odstavek 8. člena Zakona o zemljiški knjigi – 1; ZZK-1, Ur. l. RS, št. 58/2003 s spremembami).

Tudi sicer bi bila obveznost tožene stranke, da tožeči stranki izstavi zemljiškoknjižno dovolilo, zastarana. Zastaranje terjatve za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila je pričelo teči naslednji dan po sklenitvi pogodbe, to je 14.06.1988 in je izteklo konec leta 1995, saj glede zadržanja zastaranja, pozivov tožeče stranke in zatrjevanih sprememb velja enako, kot zgoraj povedano glede terjatve za izročitev nepremičnin.

Ker v pravdnem postopku sodišče sodi le v mejah postavljenih zahtevkov in s tem trditvene podlage, ki jo podajo pravdne stranke (2. in 212. člen ZPP), tožeča stranka pa ni zatrjevala, da bi na spornih nepremičninah pridobila lastninsko pravico, sodišče njenih tožbenih zahtevkov ni smelo presojati z vidika lastninskega varstva, saj bi s tem toženi stranki, ki se na takšne očitke ni mogla odzvati, onemogočilo učinkovito obravnavo pred sodiščem. Ker tožeča stranka ni pojasnila, zakaj morebiti takšnih trditev ni mogla podati tekom postopka na prvi stopnji, jih tudi pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati, saj gre za nedovoljene pritožbene novote (337. člen ZPP).

Glede na povedano, se je odločitev sodišča prve stopnje, da je potrebno tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrniti, izkazala za pravilno, saj uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP), tožena stranka pa svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni z ničemer doprinesel k pritožbeni presoji in ni bil potreben (155. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega (361. člen ZOR).

(2) Enako Plavšak, Juhart, Kranjc, Polajnar Pavčnik, Grilc: Obligacijski zakonik s komentarjem str. 449 in naslednja, sodba II Ips 784/2005.