Jedro

V nasprotju z Direktivo 2004/38/ES je ureditev države članice, ki bi od državljana tretje države, zakonca državljana Unije, za to, da bi bil upravičen do ugodnosti, ki izhajajo iz določb te direktive, zahtevala, da je moral, preden se je preselil v državo gostiteljico, zakonito prebivati v drugi državi članici. Člen 3 (1) Direktive je treba razlagati tako, da za državljana tretje države, zakonca državljana Unije, ki prebiva v državi članici, ki spremlja državljana Unije ali se mu pridruži, veljajo določbe navedene Direktive ne glede na kraj in datum sklenitve zakonske zveze ter ne glede na način, kako je ta državljan vstopil v državo članico gostiteljico. Za namene te Direktive so družinski člani, ki imajo veljavno dovoljenje za prebivanje, navedeno v 10. členu, izvzeti iz zahteve po vizumu.

V obravnavani zadevi niti prvostopenjski organ niti tožena stranka nista presojala pravice družinskega člana oziroma tožnice do zasebnega in družinskega življenja ter dejstev in okoliščin nista presojala tudi z vidika Ustave RS in EKČP. Zato je obrazložitev odločbe pomanjkljiva, obenem pa je bilo tudi materialno pravo napačno uporabljeno. V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ upoštevati tudi pravico tujca oziroma tožnice do zasebnega in družinskega življenja in ob presoji, kako močna vez se je ustvarila med njima, pretehtati, ali ima ta pravica prednost pred tem, da je tujec v Slovenijo vstopil brez vizuma.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Upravne enote Radovljica št. 214-371/2012-28 z dne 20. 2. 2013 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnice za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana, in sicer za tujca A.A. iz Ž. Prošnja je bila zavrnjena zaradi neizpolnjevanja pogoja iz 5. alineje prvega odstavka 128. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ker v Republiko Slovenijo ni vstopil v skladu z določbami tega zakona, vstop družinskih članov slovenskih državljanov v Republiko Slovenijo zaradi združitve s slovenskim državljanom, ki niso državljani držav članic Evropskega gospodarskega prostora, pa ureja ZTuj-2 v tretjem odstavku 127. člena. V navedeni določbi je med drugim določeno, da lahko tak družinski član zaradi združitve družine s slovenskim državljanom vstopi v Republiko Slovenijo z veljavnim potnim listom, v katerem je vizum, ki ga izda pristojni organ Republike Slovenije ali druga država pogodbenica Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, razen če je državljan države, s katero je Republika Slovenija ukinila vizume, ali z veljavnim potnim listom in dovoljenjem za prebivanje, ki ga izda druga država članica Evropskega gospodarskega prostora, razen če z mednarodno pogodbo ni določeno drugače. Ker je tujec zakonec slovenske državljanke, se šteje za družinskega člana slovenskega državljana. Pač pa njegov potni list ne vsebuje vstopnega vizuma oziroma ustreznega vstopnega naslova, ki bi omogočal zakonit vstop v Republiko Slovenijo. Ker je tujec državljan Zvezne republike Ž., pomeni, da za vstop v Republiko Slovenijo potrebuje vizum. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da tujec ni posedoval veljavnega dovoljenja za prebivanje v Republiki Italiji, od koder je vstopil oziroma v drugi državi članici Evropskega gospodarskega prostora oziroma ni imel veljavnega dovoljenja za prebivanje v Švicarski konfederaciji. Prvostopenjski organ tudi ugotavlja, da odločitev Sodišča evropskih skupnosti (v nadaljevanju SES) v zadevi Metock ne vpliva na reševanje v konkretni zadevi, saj tujec v Republiko Slovenijo ni vstopil kot prosilec za mednarodno zaščito in zato ni mogoče odločati v smislu te odločitve. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je tujec sklenil zakonsko zvezo s tožnico po vstopu v Republiko Slovenijo in s tem postal družinski član slovenskega državljana po določbah ZTuj-2 prav tako po vstopu v Republiko Slovenijo.

Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožnica v tožbi navaja, naj se pritožbeni ugovori iz upravnega postopka štejejo sedaj za tožbene ugovore in jih v nadaljevanju povzema. Pri tem izpostavlja, da sodba SES v zadevi Metock ne velja le za tiste, ki so kot prosilci za azil vstopili prav v tisto državo, v kateri potem uveljavljajo pravico do združitve družine, ampak za vsakega tujca, ki v katerikoli državi članici EU uveljavlja pravico do združitve družine, tudi če je tujec vstopil ilegalno oziroma brez potrebnega vizuma ali dovoljenja za prebivanje v določeni državi. Sodba SES je za vse upravne organe zavezujoč predpis. Iz te sodbe izhaja, da je potrebno Direktivo št. 2004/38/EC (v nadaljevanju Direktiva) interpretirati tako, da ugodnosti te Direktive veljajo tudi za zakonce državljanov Unije ne glede na to, kdaj in kje je prišlo do poroke in kako je zakonec vstopil v to državo članico, in ne glede na to, ali so ti tujci (državljani držav nečlanic) vstopili v to državo članico prej ali kasneje kot državljani unije in prej ali kasneje, ko so postali njegovi družinski člani. Stališče v izpodbijani odločbi pa je v nasprotju s stališči SES. Pritožbeni organ ni odgovoril na nobenega od navedenih pritožbenih ugovorov. Tožnica smiselno predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svojih argumentih iz drugostopenjske odločbe in jih v tem odgovoru ponovno ne navaja. V tej odločbi je tudi obrazložila, da je iz sodbe SES v zadevi Metock razvidno, da določbe Direktive veljajo za družinske člane državljanov EGP ne glede na način njihovega vstopa v državo gostiteljico oziroma članico EGP, kolikor so bili pred postopkom izdaje dovoljenja za prebivanje prosilci za azil. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ ugotovil, da za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana ni izpolnjen eden od pogojev iz prvega odstavka 128. člena ZTuj-2, ki med drugim določa, da se dovoljenje lahko izda, če je družinski član v Republiko Slovenijo vstopil v skladu z določbami tega zakona. Ta zakon pa v tretjem odstavku 127. člena med drugim določa, da družinski član, ki ni državljan EU, lahko zaradi združitve družine z državljanom EU ali slovenskim državljanom vstopi v Republiko Slovenijo z veljavnim potnim listom, v katerem je vizum, ki ga izda pristojni organ Republike Slovenije ali druga država pogodbenica Konvencije izvajanja schengenskega sporazuma, razen če je državljan države, s katero je Republika Slovenija ukinila vizume, ali z veljavnim potnim listom in dovoljenjem za prebivanje, ki ga izda druga država članica Evropske unije, razen če z mednarodno pogodbo ni določeno drugače. Prvostopenjski organ je ugotovil, da tujec v potnem listu ni imel vizuma niti veljavnega dovoljenja za prebivanje druge države članice Evropske unije. Vendar pa tožnik navaja, da je taka zahteva v nasprotju s sodbo SES št. C-127/08, ki se nanaša na Direktivo 2004/38/ES o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic. Sodišče ugotavlja, da iz te sodbe izhaja, da je v nasprotju s to direktivo taka ureditev države članice, ki bi od državljana tretje države, zakonca državljana Unije, zato da bi bil upravičen do ugodnosti, ki izhajajo iz določb te direktive, zahtevala, da je moral, preden se je preselil v državo gostiteljico, zakonito prebivati v drugi državi članici. Iz te sodbe tudi izhaja, da je treba člen 3 (1) Direktive 2004/38 razlagati tako, da za državljana tretje države, zakonca državljana Unije, ki prebiva v državi članici, katere državljan ni, ki tega državljana Unije spremlja ali se mu pridruži, veljajo določbe navedene direktive ne glede na kraj in datum sklenitve zakonske zveze ter ne glede na način, kako je ta državljan vstopil v državo članico gostiteljico. Vendar pa sodišče tudi ugotavlja, da ena od določb navedene direktive, konkretno 5. člen te Direktive v drugem odstavku določa, da morajo družinski člani, ki niso državljani države članice, imeti vstopni vizum v skladu z Uredbo (ES) št. 539/2001 ali, če ustreza, z nacionalno zakonodajo. Za namene te direktive so družinski člani, ki imajo veljavno dovoljenje za prebivanje, navedeno v členu 10, izvzeti iz zahteve po vizumu.

Sodišče pa je v obravnavani zadevi ugotovilo, da prvostopenjski organ niti tožena stranka nista presojala pravice družinskega člana oziroma tožnice do zasebnega in družinskega življenja in nista presojala dejstev in okoliščin tudi z vidika Ustave Republike Slovenije in Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP). Osmi člen ustave določa, da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno. Tretji odstavek 53. člena ustave določa, da država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere, medtem ko 8. člen EKČP med drugim določa, da ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega družinskega življenja in da se javna oblast ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen v izjemnih primerih, ki so v tem členu v nadaljevanju opredeljeni. V podobnih primerih so tako upravne enote kot tudi tožena stranka pri odločanju o zahtevah za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, tudi če so bile te zahteve zavrnjene zaradi neizpolnjevanja katerega izmed pogojev (čeprav konkretno ne zaradi pogoja kot je v konkretnem primeru) že presojali zahteve tudi z vidika pravice strank do zasebnega in družinskega življenja in so presojali tudi dejstva in okoliščine z vidika navedene pravice. Res je, da pravica do družinskega življenja ni absolutna pravica, vendar pa v konkretnem primeru prvostopenjski organ te presoje ni opravil, ker ni presojal po eni strani tega, da tujec ni izpolnjeval vseh pogojev za izdajo dovoljenja ter po drugi strani tega, da se je tujec poročil s tožnico. Iz navedenega razloga je obrazložitev prvostopenjske odločbe pomanjkljiva, obenem pa je bilo tudi materialno pravo napačno uporabljeno, ker ni bila uporabljena ustava in EKČP, zaradi česar je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitev pravil postopka in zaradi napačne uporabe materialnega prava (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitev pravil postopka in nepravilne uporabe materialnega prava, se do vseh preostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo. V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ upoštevati tudi pravico tujca oziroma tožnice do zasebnega in družinskega življenja in ob presoji, kako močna vez se je ustvarila med njima, pretehtati, ali ta pravica daje prednost pred tem, da je tujec v Republiko Slovenijo vstopil brez vizuma.