Jedro

Glede na to, da je bila tožba zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožniku vročena 16. 10. 2012, vložena 19. 12. 2012, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo kot prepozno.

Izrek

I. Revizija zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka zaradi premalo izplačane plače in odpravnine se zavrže. II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožeča stranka mora v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 730,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 30. 11. 2012 dalje, vključno z vrnitvijo na delo. Delu zahtevka za izplačilo razlike v odpravnini, razlike v plači in kilometrine je ugodilo, v preostanku nad prisojenimi zneski pa je zahtevek zavrnilo. V celoti je zavrnilo tudi zahtevek za izplačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust. Ugotovilo je, da je tožnik tožbo za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga vložil prepozno, po poteku 30 dnevnega roka, ki teče od vročitve dalje, saj je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročena 16. 10. 2012 in ne 27. 11. 2012. 2. Sodišče druge stopnje je v korist tožene stranke delno spremenilo le izrek o stroških postopka, v preostalem delu pa je pritožbo tožene in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje (pravilno sodbo in sklep) je pravočasno revizijo vložil tožnik, in sicer zoper sklep o zavrženju in zoper del sodbe, s katero je bil zavrnjen del zahtevka za plačilo razlike v plači in odpravnini. Navaja, da je v zvezi z zavrženjem tožbe sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Meni, da je odločitev sodišča druge stopnje v popolnem nasprotju z ugotovljenimi dejstvi, listinami in izpovedbami prič. Iz vseh dokazov evidentno izhaja, da je odpoved prejel 27. 11. 2012, saj je direktor tožene stranke izpovedal, da na odpoved ni odtisnil žiga, ne zapisal datuma in tudi odpovedi ni vročal, vročitve odpovedi pa ni potrdila tudi nobena druga, s strani tožene stranke predlagana priča. Nasprotno pa vročitev z dne 27. 11. 2012, ki jo zatrjuje tožnik, potrjuje izjava o odpovedi zahtevkom z istim datumom, saj je znano, da se tovrstne odpovedi zahtevkom običajno vročajo ob odpovedi sami. Vročitev je potrdil tudi priča V. P. V zvezi z zavrnitvijo dela tožbenega zahtevka za izplačilo premalo izplačane plače pa tožnik navaja, da je bila njegova dejanska plača ves čas zaposlitve višja od plače, ki je bila določena s pogodbo o zaposlitvi in da je v nasprotju z dejstvi zaključek, da je prejemal stimulacijo. Posledično je zmoten tudi zaključek o višini odpravnine. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in smiselno tudi sklepa ter vrnitev zadeve v novo sojenje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da revizija zoper denarni del zahtevka ni dovoljena, saj ne dosega zneska iz drugega odstavka 367. člena ZPP. V reviziji zoper sklep pa tožnik uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato predlaga njeno zavrženje oziroma zavrnitev.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo (in sklep) samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizija zoper odločitev o zavrnitvi dela zahtevka za plačilo razlike v plači in odpravnine ni dovoljena.

7. Zahtevek za izplačilo razlike v plači in razlike v odpravnini je premoženjski zahtevek v individualnem delovnem sporu, v katerem je revizija dovoljena po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek, to je ZPP. Ta v drugem odstavku 367. člena določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR, v nasprotnem primeru pa po tretjem odstavku 367. člena, če jo dopusti sodišče v skladu s 367a. členom ZPP. V obravnavanem primeru vrednost izpodbijanega dela ne presega zneska 40.000 EUR, revizija glede tega dela pa ni bila dopuščena. Ta zahtevek tudi ni v povezavi z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato revizija ni dovoljena, kar pomeni, da jo je treba v skladu s prvim odstavkom 374. člena ZPP zavreči. 8. V ostalem revizija (zoper sklep) ni utemeljena.

9. Revizija v zvezi z zavrženjem dela tožbe uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in sodišču očita nasprotja med razlogi sodbe in izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik na odpovedi pogodbe o zaposlitvi s podpisom potrdil njeno vročitev z dnem 16. 10. 2012. Ker je trdil drugače, je ugotavljalo, ali njegova trditev, da je odpoved prejel 27. 11. 2010, drži. Na podlagi izvedenih dokazov je presodilo, da vročitev z dne 27. 11. 2012 ni dokazana. Svojo dokazno oceno je natančno obrazložilo, pojasnilo je, zakaj ne more slediti tožnikovi izpovedi in zakaj šteje izpoved priče V. P. za neverodostojno. Obrazložilo je tudi, da sta oba druga delavca, ki jima je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz istih razlogov in v istem času, odpoved prejela prav tako v oktobru 2012 in ne šele novembra tik pred prenehanjem delovnega razmerja. Izrecno je obrazložilo tudi, da priča M. M. ni potrdil vročitve z dne 27. 11. 2012. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki jo je sprejelo tudi sodišče druge stopnje je povsem jasna, med razlogi in med listinami ter izpovedbami prič pa ni nobenega nasprotja. Zato je očitek bistvenih kršitev neutemeljen. V ostalem tožnik nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar pa ni dovoljen revizijski razlog.

10. Glede na to, da je bila tožba zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožniku vročena 16. 10. 2012, vložena 19. 12. 2012, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo kot prepozno, saj je bila vložena po poteku 30 dnevnega roka iz tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji).

11. Tožnik z revizijo ni uspel, zato krije sam svoje stroške revizijskega postopka, toženi stranki pa jih je dolžan povrniti za odgovor na revizijo, in sicer za del, ki se nanaša na denarne zahtevke (v delu, ki se nanaša na spor o odpovedi pogodbe o zaposlitvi krije delodajalec v skladu s petim odstavkom 41. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS št. 2/2014, sam svoje stroške postopka ne glede na izid). Ti znašajo kot nagrada za revizijo 582 EUR (tar. št. 3300), povečano za 22 % DDV pa 710 EUR. Skupaj z materialnimi stroški (20 EUR) znašajo priznani stroški 730 EUR.