Jedro

Na kršitev pravil ZPP, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo ogleda kraja dogodka, se tožnik ne more sklicevati, ker ne gre za njegov, temveč toženčev dokazni predlog. Skupnosti dokaznih predlogov naše pravo ne pozna; vsaka stranka je dolžna sama predlagati dokaze, s katerimi dokazuje svoje trditve oz. ugovore (7. in 212. člen ZPP).

Iz ugotovljenega dejanskega stanja sicer izhaja, da se je toženec branil pred sočasnim protipravnim napadom in da je bila njegova obramba neizogibna, vendar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni podana sorazmernost med silovitostjo obrambe in napadom. Toženec je zoper napad z rokami (davljenje), ki ga je vršil tožnik, uporabil palico. Toženec je sicer zatrjeval, da se je poskušal tožnika otresti (ga odriniti; zgrabiti za vrat), vendar neuspešno, zato je prijel palico in z njo z vso močjo tožnika udaril po glavi. Iz okoliščin konkretnega primera ne izhaja, da je bil v dani situaciji to edini možni način uporabe palice. Ni logično in življenjsko sprejemljivo, da je bilo za obrambo potrebno uporabiti "vso moč", niti da je bila glava kot vitalni organ edini možni "cilj" takega udarca. Ker je toženec torej uporabil nesorazmerno sredstvo in to na zelo nevaren način (z udarcem po glavi na vso moč), je škodo povzročil v prekoračenem silobranu.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki vzajemno uveljavljata plačilo odškodnine za nastalo nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki sta jo utrpeli v škodnem dogodku 7. 1. 2017. Vsaka izmed strank trdi, da jo je navedenega dne napadla nasprotna stranka, sama pa se je pri tem zgolj branila in je šlo za silobran.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo po tožbi tožnika razsodilo, da je toženec (po nasprotni tožbi tožnik; v nadaljevanju toženec) dolžan tožniku (po nasprotni tožbi toženec; v nadaljevanju tožnik) plačati 540 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2017 dalje do plačila (I.1. tč. izreka). V presežku, t.j. za plačilo 9.710 EUR odškodnine in obresti od 7. 1. 2017 do 30. 3. 2017, je tožbeni zahtevek zavrnilo (I.2. tč. izreka). Po nasprotni tožbi je razsodilo, da je tožnik dolžan tožencu plačati 2.233,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (II.1. tč. izreka). V presežku, t. j. za plačilo 16.967,07 EUR odškodnine, je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo (II.2. tč. izreka). Glede stroškov postopka je odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožniku 18 % pravdnih stroškov, tožnik pa tožencu 41 % pravdnih stroškov (III. tč. izreka).

3. Zoper sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujeta tako tožnik kot toženec. Pritožbenemu sodišču predlagata, da sodbo v izpodbijanih delih ustrezno spremeni oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožnik smiselno izpodbija I.2., II.1. in III. tč. izreka sodbe ter uvodoma opozarja na pomanjkljivost zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 28. 11. 2022. Sodišče prve stopnje naj v zapisnik ne bi zabeležilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki sta jih uveljavljala pooblaščenca pravdnih strank. O istem škodnem dogodku kot v predmetnem pravdnem postopku teče tudi kazenski postopek. Sodišče prve stopnje bi moralo iz razloga smotrnosti in ekonomičnosti počakati z obravnavo pravdnega postopka do pravnomočnega zaključka kazenskega postopka, kjer bi bilo s stopnjo gotovosti ugotovljeno dejansko stanje glede poteka dogodkov. Neupravičeno naj bi zavrnilo dokazni predlog z vpogledom v kazenski spis I K 000/2017 in dokazni predlog za ogled kraja škodnega dogodka. Napačen naj bi bil zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi z napadom začel tožnik, saj je bila situacija v resnici ravno obratna. Svoje ugotovitve naj bi sodišče prve stopnje gradilo izključno na toženčevi izpovedbi, čeprav bi moralo večjo težo pokloniti tožnikovi izpovedbi. K temu nakazuje več razlogov, ki po mnenju tožnika izkazujejo toženčevo nekredibilnost in jih tožnik našteva. Toženec naj bi skušal prikazati, da je utrpel več poškodb, za katere je življenjsko logično, da niso mogle biti posledica škodnega dogodka. To izhaja tudi iz medicinske dokumentacije in ugotovitev sodnega izvedenca. Toženec je po napadu, ki ga zatrjuje, mirno nadaljeval z molžo krav. Ta okoliščina potrjuje, da je toženec tisti, ki je fizično obračunal s tožnikom in da ni bil prestrašen. Tožnik sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo, zakaj se je odločilo slediti toženčevi izpovedbi oz. naj bi bila obrazložitev napačna in protispisna. Pri tem se je sodišče oprlo na del tožnikove izpovedbe, ki jo je interpretiralo drugače, kot je razvidno iz zapisnika, tožnika pa ni o tem nič povprašalo, zaradi česar je bila izdana sodba presenečenja. Tožnik trdi, da je bil toženec tisti, ki je začel z napadom in da ni ravnal v silobranu. Če pa je že šlo za prekoračen silobran toženca, pa trdi, da je ugotovljena 30 % odgovornost prenizka in bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti 70 % odgovornost toženca. Nadalje, višina odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku, naj bi bila prenizka. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem bi mu moralo priznati najmanj 2.500 EUR, za strah pa 1.250 EUR. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni utrpel. Prav tako naj bi bila napačna zavrnitev tožbenega zahtevka glede premoženjske škode zaradi uničene jakne. Škodo v zvezi z jakno je dokazal s svojim zaslišanjem. Tožnik meni, da je sodišče prve stopnje tožencu priznalo previsoko odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter iz naslova strahu. Toženec ni upravičen do povračila premoženjske škode zaradi uničene molzne enote, saj je ni razbil tožnik. Način razdelitve pravdnih stroškov po aritmetični sredini uspeha v pravdi ter prisojene višine odškodnine v konkretnem primeru ni ustrezen in pravičen. Končno tožnik očita, da je toženec s svojim postopanjem glede izvedencev povzročil vsaj trikrat višje stroške, zato naj bi bila že iz tega razloga neustrezna odločitev sodišča prve stopnje glede delitve stroškov.

5. Toženec izpodbija I.1., II.2. in III. tč. izreka sodbe in navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati vse tri izvedence, ki so bili člani Komisije za fakultetna izvedenska mnenja. Pri tem se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (II Ips 646/2006 in II Ips 339/2014). Trdi, da se Komisija za fakultetna izvedenska mnenja v pisni dopolnitvi mnenja ni jasno, prepričljivo in izčrpno odzvala na vsako izmed njegovih pripomb k izvedenskemu mnenju. Komisija je v pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja navedla, da toženčeve pripombe ne spreminjajo vsebine izvedenskega mnenja, pri čemer naj tega ne bi z ničemer utemeljila. Meni, da ne drži ocena sodišča prve stopnje, da naj bi bile toženčeve pripombe na dopolnitev mnenja pavšalne, neobrazložene in da naj ne bi povzročile dvoma v pravilnost in popolnost mnenja. Po mnenju toženca je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da je ravnal v prekoračenem silobranu. Izpovedal je, da je tožnika, ko ga je ta davil, poskusil odriniti, pa ga ni mogel. Nato je tožnika poskusil zgrabiti za vrat, pa ga prav tako ni mogel, zato je zagrabil palico in tožnika udaril po glavi, kolikor je mogel. Toženec trdi, da je tožnik posegel v njegovo telesno integriteto na način, ki je ogrozila njegovo življenje, pri čemer je poskušal z milejšimi načini obrambe, vendar s tem ni uspel. Tožnika je zato udaril s palico, ker drugega sredstva obrambe v dani situaciji ni imel. Do prekoračitve silobrana po mnenju toženca ni prišlo. Če pa že, pa naj bi bilo razmerje, v katerem je sodišče prve stopnje pripisalo odgovornost obema strankama za tožnikove poškodbe, pretirano v škodo toženca. Toženec omenja, da je bil v primerljivi zadevi VSRS II Ips 509/93 toženec za prekoračen silobran odgovoren (le) do 20 %. Sodišče prve stopnje naj bi napačno razsodilo, da je tožnikov prispevek k nastanku toženčeve škode 70 % namesto 100 %. Tudi če toženec za tožnikovo škodo soodgovarja v določenem odstotku zaradi prekoračenega silobrana, pa ni v ničemer prispeval k temu, da ga je tožnik napadel, zaradi česar bi moral tožnik v vsakem primeru odgovarjati za 100 % toženčeve škode. Dejstvo, ali je toženec prekoračil silobran, vpliva le na soprispevek k nastanku tožnikove škode, v ničemer pa to ne vpliva na nastanek toženčeve škode. Čeprav trdi, da je utrpel bistveno več telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem kot tožnik, mu je sodišče prve stopnje priznalo le 50 % višjo odškodnino iz tega naslova. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo vseh poškodb in bolečin, ki jih je utrpel. Toženec vztraja, da je v posledici škodnega dogodka utrpel poškodbo hrbta oz. ledvenih vretenc, hrbtnih mišic, vratu oz. vratnih vretenc in vratnih mišic, poškodbo rame, vnetje žil in kilo. Ker ni z ničemer zakrivil napada s strani tožnika, mu sodišče prve stopnje ne bi smelo prisoditi le 25 % višjo odškodnino iz naslova strahu kot tožniku. Napačen naj bi bil po mnenju toženca zaključek sodišča prve stopnje, da motnje požiranja ne predstavljajo zmanjšanja življenjskih aktivnosti. To, da si mora pomagati z reguliranjem količine hrane in pijače, ki jo uživa, predstavlja povečan napor, ki ga mora vlagati za dosego enakih rezultatov. Take motnje požiranja vsekakor utemeljujejo izplačilo odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo zahtevek za povračilo premoženjske škode – parkirnine za pregled 6. 2. 2022 (pravilno 2017), saj čeprav toženec ni predložil parkirne kartice ali računa, je o tem izpovedal. Prav tako naj bi neutemeljeno zavrnilo zahtevek iz naslova strganega brezrokavnika. Pravi, da je v zvezi s tem predložil fotografijo. Napačno naj bi bilo stališče sodišča prve stopnje, da bi moralo iti za nepopravljivo in trajno uničenje. Ker naj bi sodišče prve stopnje napačno upoštevalo uspeh pravdnih strank po temelju, je po mnenju toženca napačna tudi odločitev o stroških pravdnega postopka.

6. Toženec v odgovoru na tožnikovo pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Opredeljuje svoje pritožbene stroške. Tožnik na vročeno toženčevo pritožbo ni odgovoril. 7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, pri tem ni storilo nobenih relevantnih kršitev določb postopka, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

9. Neutemeljena sta tožnikova pritožbena očitka glede pomanjkljivosti zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 28. 11. 2022 ter glede neekonomičnosti postopanja sodišča prve stopnje.

10. Iz zapisnika naroka z dne 28. 11. 2022 izhaja, da sta ga podpisala tako tožnik kot njegov pooblaščenec in s tem potrdila njegovo vsebino. Če so se v zapisniku pojavile pomanjkljivosti ali napake, bi moral tožnik to ugovarjati na samem naroku, potrebni popravki pa bi se v skladu s 4. odst. 124. čl. ZPP zapisali na koncu zapisnika.

11. Obravnavanje istih okoliščin oziroma istega historičnega dogodka v pravdnem in kazenskem postopku, ni razlog za prekinitev pravdnega postopka. Ker v konkretnem primeru ne gre za situacijo iz 1. ali 2. odst. 206. čl. ZPP, sodišče prve stopnje ni imelo razlogov, da bi počakalo z obravnavo pravdnega postopka do pravnomočnega zaključka kazenskega postopka.

12. Očitek absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka zaradi neizvedbe dokazov, ki ga podajata obe pravdni stranki, ni utemeljen. Tožnik vpogleda v spis kazenske zadeve I K 000/2017 ni predlagal, temveč se je na naroku dne 28. 11. 2022 skliceval na zvočni prepis zaslišanja toženca kot obdolženca v kazenskem postopku ter pri tem pojasnil, da zvočnega prepisa ne more vložiti v pravdni spis, ker ta še ni izdelan. Sodišče prve stopnje je pravdni postopek na naroku dne 28. 11. 2022 zaključilo in ni bilo dolžno čakati na morebitna vlaganja novih dokazov, ki bi postopek le zavlekla. Na kršitev pravil ZPP, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo ogleda kraja dogodka, se tožnik ne more sklicevati, ker ne gre za njegov, temveč toženčev dokazni predlog. Skupnosti dokaznih predlogov naše pravo ne pozna; vsaka stranka je dolžna sama predlagati dokaze, s katerimi dokazuje svoje trditve oz. ugovore (7. in 212. čl. ZPP). Neutemeljeno je toženčevo pritožbeno zavzemanje za zaslišanje vseh treh izvedencev, ki so bili člani Komisije za fakultetna izvedenska mnenja (v nadaljevanju Komisija). Do tega se je sodišče prve stopnje argumentirano in pravilno opredelilo v 29. do 31. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi po presoji pritožbenega sodišča se je Komisija v pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja jasno in prepričljivo opredelila do vseh tožnikovih pripomb ter v mnenju odgovorila na vsa relevantna vprašanja. V pripombah na dopolnitev izvedenskega mnenja tožnik ni postavil nobenih novih vprašanj, na katera Komisija še ne bi odgovorila, temveč je vztrajal pri do tedaj že podanih pripombah. S tem ni vzbudil nobenega dvoma v pravilnost in celovitost izvedenskega mnenja. Sodišče kljub strankinemu predlogu ni dolžno vedno zaslišati sodnega izvedenca, zlasti če stranka ni podala pripomb, glede katerih bi bilo treba izvedenca zaslišati oziroma so bile te pripombe pavšalne, neobrazložene oziroma niso povzročile dvoma v pravilnost in popolnost mnenja.1

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka z zaslišanjem pravdnih strank, postavitvijo izvedencev in vpogledom v listinske dokaze zanesljivo ugotovilo sledeča dejstva: - da je pretep med pravdnima strankama začel tožnik, ki je toženca presenetil v njegovem hlevu med molžo krav, skočil nanj in nato s palico začel udarjati po molzni enoti; - da je tožnik s palico mahal proti tožencu, s katerim sta se prerivala, nakar se je toženec spotaknil in padel na hrbet; - da je tožnik skočil na toženca in ga pričel daviti, toženec pa se ga ni mogel otresti, nato pa je toženec s palico, ki je tožniku padla iz rok, kolikor je mogel močno, tožnika udaril po glavi; - da je tožnik utrpel udarnino z razpočno rano na glavi; - da je toženec utrpel udarnino/stisnjenino vratnih mišic in zlom podjezičnice.

14. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno sodišča prve stopnje. Slednje je opravilo izčrpno in razumno argumentirano dokazno oceno, ki je skladna z določbo 8. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Razlogi izpodbijane sodbe so jasni, logični in dokazno podprti, o čemer se bo pritožbeno sodišče več opredelilo v nadaljevanju.

15. Tožnik neutemeljeno vztraja pri trditvah, da je bil toženec tisti, ki je pričel z napadom. Da gre bolj verjeti poteku dogodkov, kot jih je zatrjeval toženec, je sodišče prve stopnje pojasnilo v 40. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer ne držijo tožnikove pritožbene navedbe, da razlogi sodišča temeljijo (zgolj) na delu njegove izpovedbe, ki je vzeta iz konteksta oz. protispisno povzeta. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju poteka škodnega dogodka presojalo izpovedbi obeh pravdnih strank in listinske dokaze ter upoštevalo vse ugotovljene okoliščine primera. Ob sintezi dokazov je presodilo, da se je škodni dogodek v bistvu zgodil na način, kot ga je zatrjeval toženec. To potrjujejo zlasti vse poškodbe, ki sta jih utrpeli pravdni stranki. Tožnik v pritožbi izpostavlja okoliščine in razloge, ki naj bi kazali na toženčevo nekredibilnost (na splošno), vendar s tem pri pritožbenem sodišču ne vzbudi dvoma, da katera od pomembnih okoliščin v sodbi ne bi bila ovrednotena ali da ji ne bi bila dana prava teža. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo toženčevim navedbam glede nastanka škodnega dogodka, prav tako pa se je ustrezno kritično opredelilo do ostalih njegovih trditev (npr. o utrpelih poškodbah).

16. Na podlagi ugotovljenega poteka dogodka je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da toženčeva obramba ni bila sorazmerna tožnikovemu napadu in da je šlo za prekoračen silobran; pravilna je tudi ocena, da sta pravdni stranki soodgovorni za škodni dogodek v razmerju 70 % tožnik in 30 % toženec;

17. Obe pravdni stranki neutemeljeno nasprotujeta oceni sodišča prve stopnje glede prekoračenega silobrana in odstotka njune soodgovornosti za škodni dogodek. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje podalo izčrpne in argumentirane razloge za svojo odločitev (42. do 45. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe), ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. O prekoračenem silobranu govorimo, ko je prekoračena sorazmernost med obrambo in protipravnim napadom. Pri presoji silobrana oziroma sorazmernosti med napadom in obrambo je treba upoštevati vse subjektivne in objektivne okoliščine primera, zlasti pa namen, sredstva in značilnosti napada in obrambe. Iz ugotovljenega dejanskega stanja sicer izhaja, da se je toženec branil pred sočasnim protipravnim napadom in da je bila njegova obramba neizogibna, vendar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni podana sorazmernost med silovitostjo obrambe in napadom. Toženec je zoper napad z rokami (davljenje), ki ga je vršil tožnik, uporabil palico. Toženec je sicer zatrjeval, da se je poskušal tožnika otresti (ga odriniti; zgrabiti za vrat), vendar neuspešno, zato je prijel palico in z njo z vso močjo tožnika udaril po glavi. Iz okoliščin konkretnega primera ne izhaja, da je bil v dani situaciji to edini možni način uporabe palice. Ni logično in življenjsko sprejemljivo, da je bilo za obrambo potrebno uporabiti »vso moč«, niti da je bila glava kot vitalni organ edini možni »cilj« takega udarca. Ker je toženec torej uporabil nesorazmerno sredstvo in to na zelo nevaren način (z udarcem po glavi na vso moč), je škodo povzročil v prekoračenem silobranu.

18. Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da okoliščine primera ustrezajo soodgovornosti pravdnih strank v razmerju 30 % toženec in 70 % tožnik. Zadeva II Ips 509/93, na katero se sklicuje toženec, ni primerljiva, saj je toženec tam za obrambo uporabil enako sredstvo kot tožnik za napad (šlo je za spopad z rokami).

19. Neutemeljen je toženčev pritožbeni očitek, da bi moral tožnik odgovarjati za 100 % toženčeve škode (in ne zgolj 70 %). Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo določbo 171. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) oz. sokrivdo obeh udeležencev dogodka. V 1. odst. 171. čl. OZ je določeno splošno (primarno) pravilo za določitev (zmanjšanega) deleža odškodninske odgovornosti odgovorne osebe. Po tem splošnem pravilu je merilo za določitev deleža odgovornosti odgovorne osebe delež, v katerem je njeno ravnanje prispevalo k povzročitvi škodnega dogodka (in obsegu škode).2 Za škodo, ki izvira iz enega/enovitega historičnega dogodka (pretepa), v katerem sta bili udeleženi pravdni stranki (in samo onidve), je lahko izključno odgovoren bodisi eden bodisi drugi ali pa je njuna odgovornost ustrezno porazdeljena mednju.3 V obravnavani zadevi je šlo za en škodni dogodek (in ne morda dva ločena dogodka), v katerem sta škodo utrpela oba, tako tožnik kot toženec, zato se njuna odgovornost za celotno škodo ocenjuje enotno.

20. Pravdni stranki neutemeljeno izpodbijata tudi višino odškodnine, ki jima je bila prisojena. Neutemeljeno trdita, da sta upravičeni do višje odškodnine, medtem ko bi moralo sodišče prve stopnje nasprotni stranki odmeriti nižjo odškodnino. Nobena od pravdnih strank ne navaja primerov iz sodne prakse, ki bi podane očitke potrjevali. Sodišče prve stopnje je iz naslova nepremoženjske škode tožniku odmerilo 1.800 EUR oz. 1,2 povprečni plači4, tožencu pa 2.500 EUR oz. 1,7 povprečne plače. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta glede na ugotovljene dejanske okoliščine prisojeni odškodnini ustrezni. Sta v skladu tako z načelom individualizacije odškodnin, to je upoštevaje posebnosti primera pravdnih strank, kot tudi pravilno umeščeni v okvire sodne prakse, saj mora sodišče pri odmeri odškodnine paziti na pravilno razmerje med različnimi obsegi škod pri posameznih oškodovancih. Oba sta utrpela zelo lahko poškodbo po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb (skupina I). Odškodnine v primerih, ki so primerljivi po intenzivnosti, trajanju in obsegu posledic utrpelih poškodb, se po sodni praksi Vrhovnega sodišča gibljejo med 1 in 2 povprečnima neto plačama na zaposlenega v Republiki Sloveniji.5

21. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ne pri tožniku ne pri tožencu ni prišlo do trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki bi utemeljevalo odškodnino iz tega naslova. Iz izvedenskih mnenj izhaja, da škodni dogodek pri nobenemu ni pustil trajnih posledic v anatomskem in funkcionalnem smislu. Občasni glavoboli, ki jih zatrjuje tožnik, in občasni neprijetni občutki pri požiranju, ki jih zatrjuje toženec, po presoji pritožbenega sodišča pravdnima strankama ne povzročajo takšnega duševnega trpljenja, da bi zadostovalo za prisojo odškodnine.

22. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi presoji sodišča prve stopnje glede priznane in zavrnjene premoženjske škode. Toženec je uspel dokazati, da so stroški popravila uničene molzne enote, stroški vožnje na preglede dne 8. 1. 2017, 6. 2. 2017 in 22. 2. 2017 ter stroški parkiranja dne 8. 1. 2017 in 22. 2. 2017 v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Prav tako je uspel dokazati njihovo višino. Ostala zatrjevana premoženjska škoda (ostali stroški prevoza in parkiranja ter stroški ultrazvoka ramenskega sklepa) ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, saj je vezana na poškodbe, ki jih toženec po ugotovitvah izvedenskega mnenja ni utrpel kot posledice škodnega dogodka, oz. ni izkazana. Tako toženec kot tožnik tudi nista v zadostni meri izkazala škode, ki naj bi jo utrpela zaradi uničenega brezrokavnika in jakne. Pravdni stranki nista uspeli dokazati, da so bila njuna oblačila uničena do te mere, da niso bila več uporabna.

23. Neutemeljen je tožnikov očitek glede delitve stroškov postopka med pravdni stranki. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki del stroškov (2. odst. 154. čl. ZPP). V tem okviru se uspeh (lahko) upošteva ločeno po temelju in ločeno po višini. Med pravdnima strankama je bil sporen tako temelj kot višina. Sodišče prve stopnje je moralo izvajati dokazni postopek glede obojega. Pravdni stranki sta vzajemno uveljavljali odgovornost za škodni dogodek, za katerega se je izkazalo, da sta soodgovorni. Glede na okoliščine konkretnega primera pritožbeno sodišče sprejema kot ustrezno odločitev sodišča prve stopnje, ki je v tem konkretnem primeru posebej upoštevalo tudi uspeh po temelju.

24. Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe pravdnih strank neutemeljene. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2 odst. 350. čl. ZPP), zato je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

25. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP. Pravdni stranki morata sami kriti stroške svojih neuspelih pritožb (1. odst. 154. čl. ZPP). Glede na njegovo vsebino pritožbeno sodišče toženčev odgovor na pritožbo ocenjuje za nepotrebno vlogo, ki ni v ničemer prispevala k odločitvi, zato strošek za odgovor ni bil potreben in ga trpi toženec sam (155. čl. ZPP).

1 Prim. odločbe II Ips 29/2018, II Ips 206/2012, II Ips 138/2011 in II Ips 404/2010. 2 Glej N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 966. 3 Prim. sklep I Cp 2146/2016. 4 Povprečna neto mesečna plača na zaposlenega v RS je na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje znašala 1.479,56 EUR. 5 Prim. odločbe iz baze podatkov odločb o negmotni škodi VSRS št. VS000696, VS000450, VS002002 in VS000078 .