Jedro

Upravni organ je pravilno ugotovil, da predstavlja gradnja na predmetnem območju z odmikom, manjšim od 4 m, krajevno tradicionalen način gradnje. Ker je bilo v postopku zadoščeno tudi sanitarnim in požarnim potrebam, je izdano lokacijsko dovoljenje v skladu z določbami občinskega prostorskega akta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota (UE) Ptuj pod 1. točko izreka razveljavila odločbo UE Ptuj št. 351-156779-4-VR z dne 21. 8. 1996 in pod 2. točko izreka odločila, da se investitorki A.A. - sedaj stranki z interesom izda lokacijsko dovoljenje za preureditev in dograditev stanovanjske hiše v objekt za kmečki turizem na zemljišču s parc. št. 123/4, k.o. ..., po lokacijski dokumentaciji št. 745/95, ki jo je v juniju 1996 izdelala B. p.o. in po dopolnitvi lokacijske dokumentacije št. 198/06, ki jo je v oktobru 2006 izdelala gospodarska družba C. d.o.o. ter po dopolnitvi lokacijske dokumentacije št. 129/12, ki jo je v juniju 2012 izdelala ista gospodarska družba in ki so sestavni del te odločbe, pod pogoji, ki jih tudi opredeljuje. V svoji obrazložitvi navaja, da je bilo investitorju D.D. z odločbo UE Ptuj z dne 21. 8. 1996 izdano lokacijsko dovoljenje za obravnavano gradnjo na navedenem zemljišču, na podlagi izdanega lokacijskega dovoljenja pa mu je bilo dne 9. 4. 1997 izdano tudi gradbeno dovoljenje. Dne 20. 6. 1997 je E.E. - sedaj tožnica zoper navedeni odločbi vložila pritožbo, v kateri je navajala, da se objekt gradi le 0,60 m od njenega zemljišča s parc. št. 144/1, k.o. ... in da je gradnja v nasprotju z veljavnimi prostorsko ureditvenimi pogoji za območje Občine Ptuj. Organ je vlogo tožnice štel kot zahtevek za obnovo postopka in zato je s sklepom z dne 12. 11. 1997 dovolil obnovo postopka v obsegu, da se tožnico pritegne v postopek kot stranko. V obnovljenem postopku je bila po izvedeni ustni obravnavi izdana odločba z dne 4. 11. 2006, s katero je bilo investitorki izdano lokacijsko dovoljenje za obravnavano gradnjo in je bila odločba UE Ptuj z dne 21. 8. 1996 razveljavljena. Pritožbo E.E. je drugostopenjski organ zavrnil, zoper odločbo organa druge stopnje je bil sprožen upravni spor. Upravno sodišče je s sodbo opr. št. U 134/2007-10 z dne 17. 2. 2009 tožbi ugodilo in odpravilo odločbo UE Ptuj z dne 14. 11. 2006 ter odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 12. 2. 2007 in zadevo vrnilo upravnemu organu v ponoven postopek. Sodišče je ugotovilo, da je bilo lokacijsko dovoljenje, ki je predmet obnove postopka, izdano po lokacijski dokumentaciji št. 745/95, v neskladju z lokacijsko dokumentacijo, saj je iz lokacijske dokumentacije izhajalo, da je odmik predmetnega objekta od zemljišča E.E. le 0,62 m, po lokacijskem dovoljenju pa se zahteva odmik objekta 1,00 m J od vogalnega roba predmetnega zemljišča in je zato ostalo nerazjasnjeno vprašanje, ali so pogoji za gradnjo na oddaljenosti manjši kot 4 m, kot jih določa 16. člen PUP, izpolnjeni ali ne. V ponovnem postopku je investitorka predložila dopolnitev lokacijske dokumentacije iz junija 2012, iz katere med drugim izhaja, da je obravnavani objekt na SV strani oddaljen 0,62 m od zemljišča E.E. Vendar pa je po 16. členu PUP objekte in pomožne objekte, ki imajo gabarite in strehe v skladu z določbami 17. člena PUP, dopustno graditi na oddaljenosti manj kot 4 m, če so objekti zgrajeni po krajevni tradicionalni razdalji in če je v tem primeru zadoščeno sanitarnim in požarnim zahtevam. Ker je pojem gradnje po krajevno tradicionalni razdalji neopredeljen pojem, organ ugotavlja, da je v vsakem posamičnem primeru treba ugotavljati njegovo vsebino glede na konkretno dejansko stanje. Ugotavlja, da je v konkretnem primeru mikrolokacija obravnavanega objekta skladna s krajevno tradicijo gradnje na tem območju, saj iz podatkov zemljiškega katastra, ki ga vodi GURS oziroma iz posamičnih katastrskih načrtov zemljišč na širšem območju predmetne gradnje izhaja, da je na tem območju veliko objektov zgrajenih na oddaljenosti manjši kot 4 m od sosednjih parcelnih mej. Tudi z vpogledom v E-kataster GURS je bilo ugotovljeno, da so nekateri okoliški objekti, ki jih tudi navaja, zgrajeni manj kot 4 m od parcelnih mej. S tem je bila E.E. tudi seznanjena. Ker se predmetno območje nahaja v območju stavbnih zemljišč razpršene gradnje in je obravnavani poseg v skladu z 8. členom PUP ter investitorka izpolnjuje pogoj iz 16. člena PUP glede odmikov, torej investitorka izpolnjuje vse pogoje po PUP in ker izpolnjuje tudi druge pogoje po ZGO-1, je bilo treba odločiti, kot izhaja iz izreka te odločbe. V zvezi z navedbami E.E., da se meteorne vode iztekajo na njeno zemljišče, organ ugotavlja, da so bile že z določitvijo lokacijskih pogojev glede odvodnjavanja njene koristi v celoti zavarovane.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil. Meni, da je prvostopenjski organ v ponovljenem obnovljenem postopku pravilno ugotovil, da investitorka izpolnjuje pogoje po PUP, da lahko gradi manj kot 4 m od parcelne meje tožnice glede na to, da gradnja investitorke izpolnjuje pogoje za tradicionalno gradnjo. Zadoščeno pa je bilo tudi sanitarnim in požarnim zahtevam.

Tožnica vlaga tožbo po 3. točki 27. člena ZUS-1. Navaja, da Odlok o PUP dopušča gradnjo gradbenih objektov brez soglasja lastnika sosednjih zemljišč s 4-metrskim odmikom od sosednjega zemljišča, tožnica pa soglasja h gradnji investitorke ni dala. Glede ugotovitve tožene stranke, da je gradnja spornega objekta v skladu s krajevno tradicijo, navaja, da je tak zaključek preuranjen, saj e-kataster ni natančna preslikava dejanskega stanja in je splošno znano, da je mreža parcelnih meja v e-katastru na določenih območjih zamaknjena v bistveno večji meri kot znaša minimalni odmik pri gradnjah. Za sporno območje bi po mnenju tožnice strokovno mnenje v zvezi z odmiki lahko podal le ustrezen izvedenec s področja krajinske arhitekture. Gradnje, na katere se sklicuje prvostopenjski organ, so bile zgrajene v času enovitih kmetij, ko je bil investitor lastnik zemljišča, na katerem je zgradba zgrajena, katerega je kasneje odtujil in tako ni šlo za gradnjo v območju minimalnih odmikov. Za določene primerjane nepremičnine pa je mogoče ugotoviti, da so v lastništvu sorodnikov, ki so drug drugemu dajali soglasja za gradnjo. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

A.A., stranka z interesom, v odgovoru na tožbo navaja, da tožnica nima prav, ko zatrjuje, da odmik spornega objekta ni v skladu s krajevno tradicijo. Tožena stranka je namreč prišla do svoje ugotovitve na podlagi vpogleda v e-kataster. Predloži tudi mapno kopijo mikrolokacije sporne nepremičnine iz leta 1961, iz katere izhaja, da sta takratni parceli 123/4 in 16/3 postavljeni tik ob meji sosednjih parcel, enako tudi parcela 16/1. Iz načrta parcel za k.o. ... z dne 25. 11. 2002 pa je razvidno, da je tudi stavba na parceli št. 12 bila zgrajena tik ob meji s parcelo 93/4, ki ima sedaj št. 93/5. Odločitev tožene stranke je torej pravilna. Sodišču predlaga, da tožbo tožnice zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov.

Tožnica v pripravljalni vlogi vztraja pri navedbah, da gradnja spornega objekta ni v skladu s krajevno tradicijo in da zatrjevanje udeleženke, da je krajevno običajen način gradnje na spornem zemljišču takšen, da se gradbeni objekti lahko postavijo na mejo sosednjih zemljišč, ne drži. Stranka z interesom v pripravljalnih vlogah navaja, da predstavlja odmik na območju sporne pozidave, manjši od 4 m od posestne meje, krajevno tradicionalen način gradnje.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je upravni organ svojo odločitev sprejel na podlagi sodbe tega sodišča opr. št. U 134/2007-10 z dne 17. 2. 2009, s katero je sodišče tožbi E.E. ugodilo, odpravilo odločbo UE Ptuj z dne 14. 11. 2006 in odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 12. 2. 2007 in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Sodišče je v sodbi navedlo, da je ostalo nerazjasnjeno vprašanje, ali so pogoji za gradnjo, glede na odmike, manjše od 4 metrov, kot jih določa 16. člen PUP, izpolnjeni.

Predmet sodne presoje v konkretnem primeru je tako odločba prvostopenjskega organa, izdana v ponovljenem obnovljenem postopku, s katero je bilo A.A. - sedaj stranki z interesom izdano lokacijsko dovoljenje za predmetno gradnjo, ker je bilo ugotovljeno, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo lokacijskega dovoljenja.

Tožnica se je obnovljenega postopka udeleževala kot stranka z interesom v smislu 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Ves čas postopka je zatrjevala, da je odmik spornega objekta od njene parcelne meje (v enem delu) premajhen, zaradi česar se meteorne vode z objekta stekajo na njeno zemljišče, zato naj se obravnavani objekt odmakne za 4 m. Po določbi drugega odstavka 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), ki se glede na določbo 190. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) uporablja, se lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorsko ureditvenimi pogoji, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. V konkretnem primeru ni sporno, da je v času prvega odločanja območje lokacije urejal Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za območje Občine Ptuj izven mesta Ptuj (Odlok o PUP). Le-ta 16. členu določa, da se dopušča gradnja v oddaljenosti manj kot 4 m od parcelnih meja, če so po krajevni tradiciji objekti oziroma pomožni objekti od parcelnih meja manj oddaljeni in sicer po krajevni tradicionalni razdalji. Gradnja bliže kot 4 m od parcelnih meja se dopušča pod pogojem, da je zadoščeno sanitarnim in požarnim zahtevam. Pogoj za izdajo lokacijskega dovoljenja je torej skladnost posega s pogoji, kot jih določa Odlok o PUP.

V konkretnem primeru je tudi po presoji sodišča izpodbijano lokacijsko dovoljenje izdano v skladu z navedenimi določbami ZUN in Odloka o PUP. Upravni organ je po presoji sodišča v ponovljenem obnovljenem postopku pravilno ugotovil, da gre v konkretnem primeru za odmike v skladu s krajevno tradicijo. Pri tem se je po mnenju sodišča utemeljeno oprl na podatke o odmikih, kot izhajajo iz zemljiškega katastra oziroma iz posamičnih katastrskih načrtov zemljišč na širšem območju predmetne gradnje in na podatke iz e-katastra, ki izkazujejo, da so tudi odmiki drugih (obstoječih) objektov na širšem predmetnem območju manjši od 4 m od sosednjih parcelnih mej, kar pomeni, da gradnja investitorke z najmanjšim odmikom spornega objekta 0,62 m od parcelne meje tožnice v tem pogledu ne odstopa. Ker je torej upravni organ po mnenju sodišča v konkretnem primeru pravilno ugotovil, da gradnja na predmetnem območju z odmikom, manjšim od 4m, predstavlja krajevno tradicionalen način gradnje ter je bilo v postopku zadoščeno tudi sanitarnim in požarnim potrebam, saj sta bili predhodno pridobljeni ustrezni tovrstni soglasji, je izdano lokacijsko dovoljenje, ki temelji na dopolnjeni lokacijski dokumentaciji, tudi po presoji sodišča v skladu z določbami PUP.

Tožbeni ugovori na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati. Tožbeni ugovor, da gradnja spornega objekta ni v skladu s krajevno tradicijo, sodišče zavrača kot neutemeljen. Pri gradnji v skladu s krajevno tradicijo 16. člen PUP ne zahteva soglasja soseda. Dejansko stanje je bilo v upravnem postopku pravilno in popolno ugotovljeno. Ker je bilo dejansko stanje glede odločilnega dejstva v obravnavanem primeru, da so sporni odmiki v skladu s krajevno tradicijo, pravilno ugotovljeno, v zadevi ni bilo potrebe po pritegnitvi izvedenca.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.