Jedro

Pritožnica kot dedinja na podlagi omejitve iz prvega odstavka 142. člena ZD odgovarja za zapustničine dolgove le do višine vrednosti podedovanega premoženja, vendar pa je v tej fazi postopka odločilen prvi del navedene določbe ZD, kjer je predpisano, da dedič odgovarja za zapustnikove dolgove. Nova dolžnica za zapustnikove dolgove ne bi odgovarjala in zato se izvršilni postopek ne bi mogel nadaljevati zoper njo le v primeru, če bi se dedovanju odpovedala.

Nova dolžnica na podlagi izpodbijanega sklepa vstopa v fazo postopka, ko je bila izvršba le dovoljena in je njen položaj takšen, da se mu kot dedinja ne more upirati, saj doslej opravljena procesna dejanja v njene pravice ne posegajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se postopek, ki je bil v izvršilni zadevi upnice E.R. proti dolžniku A. N. s sklepom dne 16. 5. 2008 prekinjen, nadaljuje zoper dedinjo J.N. Zoper uvodoma navedeni sklep se pravočasno po pooblaščencu pritožuje dolžnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Pritožnica pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je dedinja po pokojnem A.N., vendar opozarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da sta predmet tega izvršilnega postopka nepremičnini parc. št. 161/12 in 171/11, ki pa sta bili kot osebno premoženje in last nove dolžnice v celoti izločeni iz zapuščine. Sodišču prve stopnje tudi očita, da ni ugotavljalo vrednosti podedovanega premoženja, ki je bistveno manjša kot v predmetnem izvršilnem postopku uveljavljana terjatev. Poudarja, da za zapustnikove dolgove odgovarja le do višine vrednosti podedovanega premoženja. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru utemeljenosti pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Po opravljanem preizkusu sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ki jo je v obrazložitvi sklepa tudi ustrezno obrazložilo, pri svojem delu pa ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka.

V skladu s 132. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) vstopijo dediči v trenutku smrti njihovega pravnega prednika že po samem zakonu v vse materialne in procesne pravice ter obveznosti (torej tudi v procesni položaj) svojega pravnega prednika. Na podlagi prvega odstavka 208. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ se postopek, ki je bil prekinjen zaradi smrti stranke, nadaljuje na predlog stranke takoj, ko preneha razlog za prekinitev. Četrti odstavek 24. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom istega člena določa, da se izvršba nadaljuje zoper novega dolžnika pod pogojem, če se z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je obveznost prešla na novega dolžnika. Kadar to ni mogoče, pa se prenos obveznosti dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. Izvršba se tako nadaljuje zoper novega dolžnika, ki jo je dolžan prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo. Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje izdalo sklep o nadaljevanju izvršbe zoper novo dolžnico na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju, iz katerega izhaja, da je dedinja po pokojnem dolžniku in glede na to, da pritožnica v pritožbi to dejstvo tudi sama potrdi, so njene trditve, da se izvršba ne bi smela nadaljevati zoper njo, neutemeljene. Sodišče prve stopnje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev in je pri odločanju o upnikovem predlogu za nadaljevanje izvršbe zoper dedinjo upoštevalo 24. člen ZIZ, ter na tej podlagi ugotovilo, da je prehod obveznosti izkazan s pravnomočnim sklepom o dedovanju.

Pritožnici je treba sicer pritrditi, da kot dedinja na podlagi omejitve iz prvega odstavka 142. člena ZD odgovarja za zapustničine dolgove le do višine vrednosti podedovanega premoženja, vendar pa je v tej fazi postopka odločilen prvi del navedene določbe ZD, kjer je predpisano, da dedič odgovarja za zapustnikove dolgove. Nova dolžnica za zapustnikove dolgove ne bi odgovarjala in zato se izvršilni postopek ne bi mogel nadaljevati zoper njo le v primeru, če bi se dedovanju odpovedala. V obravnavanem primeru pa je dedinja v pritožbi zoper izpodbijani sklep sama potrdila, da je bila razglašena za dedinjo po prvotnem dolžniku. Nova dolžnica na podlagi izpodbijanega sklepa vstopa v fazo postopka, ko je bila izvršba le dovoljena in je njen položaj takšen, da se mu kot dedinja ne more upirati, saj doslej opravljena procesna dejanja v njene pravice ne posegajo. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje višine vrednosti zapuščine in terjatve tega postopka ter na dejstvo, da so bile nepremičnine, ki so predmet tega izvršilnega postopka v zapuščinskem postopku kot osebno premoženje nove dolžnice izvzete iz zapuščine, pa ne predstavljajo pravnih dejstev, katera bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati ob izdaji izpodbijanega sklepa o nadaljevanju postopka zoper novega dolžnika, saj se vsebinsko navezujejo na fazo opravljanja izvršbe in jih bo dolžnica lahko uveljavljala v ugovoru zoper sklep o izvršbi (v okviru 12. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ), ki ji bo ga sodišče prve stopnje moralo še vročiti. Iz tega razloga je pritožba neutemeljena. Prav tako pa niso podani razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti.

Po obrazloženem je sodišče druge stopnje v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo neutemeljeno pritožbo dolžnice in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

O stroških dolžničine pritožbe sodišče druge stopnje ni odločalo, ker niso bili priglašeni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim, drugim in tretjim odstavkom 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).