Jedro

Upokojenec je imel s toženo stranko (tožnikovim delodajalcem) sklenjeno pogodbo o delu za občasna dela, še preden je tožena stranka sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas s tožnikom. Upokojenec je opravljal občasen prevoz drv, zato ni mogoče šteti, da bi tožena stranka morala zaposliti tožnika namesto upokojenca po pogodbi o delu. Pogodba o delu je namreč pogodba po določilih 619. člena OZ in s podjemno pogodbo se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal. S pogodbo o zaposlitvi pa se sklene delovno razmerje med delavcem in delodajalcem, pri čemer se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorstvom delodajalca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožena stranka s tožnikom nezakonito sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas in ima tožnik na podlagi 54. člena Zakona o delovnih razmerjih s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (I/1. točka izreka) ter da se ugotovi, da tožniku z dnem 27. 9. 2012 pri toženi stranki ni prenehalo delovno razmerje in še vedno traja (I/2. točka izreka). V nadaljevanju je sodišče zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe (I/3. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto plače, odvesti vse pripadajoče davke in prispevke in mu izplačati vse zapadle neto plače od prenehanja delovnega razmerja dalje, to je od 28. 9. 2012 dalje, do ponovne reintegracije v delovno razmerje, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe (I/4. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti po sodišču odmerjene stroške sodnega postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodne odločbe, da ne bo izvršbe (I/5. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku, zlasti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter procesnih kršitev po 14. in 15. točki 339. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, dosedanje stroške in stroške pritožbenega postopka pa naloži v plačilo toženi stranki, zgolj podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka s tožnikom zakonito sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ter da je obstajal razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela. Tožnik se z navedenim stališčem ne more strinjati, pri čemer navaja, da je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 27. 3. 2012 do 27. 9. 2012. Tožena stranka v spis ni predložila kontnih kartic za ostale mesece zaposlitve tožnika pri toženi stranki in tudi za nadaljnje mesece v letu 2012 iz preprostega razloga, ker bi bilo iz navedenih dokazil razvidno, da se obseg storitev pri toženi stranki ni zmanjšal. Sodišče navaja, da naj bi tožnik dobil zaposlitev pri toženi stranki tudi zaradi nadomeščanja njenega moža, ki je bil tedaj v bolniškem staležu. Ko je tožnik opravljal delo pri toženi stranki, je mož zakonite zastopnice s tožnikom istočasno opravljal delo - prevoz hlodovine, kar je ob svojem zaslišanju izpovedala tudi zakonita zastopnica tožene stranke. Mož zakonite zastopnice je bil v bolniškem staležu od 16. 2. 2012 do 18. 5. 2012. Sodišče je sledilo enostranskim in protislovnim navedbam tožene stranke in njene zakonite zastopnice, pri čemer je iz njenih izpovedb izhajalo protislovno in neresnično navajanje. Šele ob zaslišanju zakonite zastopnice je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka uporabnik kar štirih tovornjakov, čeprav sicer formalno res ni vknjižena kot lastnik (vozila so predmet leasinga). Takrat je imela tožena stranka v uporabi štiri kamione. Glede vezanosti dela na sezono, tožena stranka ni podala tovrstnih navedb niti dokazil. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Tožnik se neutemeljeno pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer pavšalno zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava tožnik konkretizirano in substancirano v svoji pritožbi ne obrazloži in ne navede, tako da je izpodbijana sodba razumljiva, sodišče pa je popolno ugotovilo vsa relevantna dejstva in se tudi opredelilo glede razlogov za zavrnitev nepotrebnih dokaznih predlogov, prav tako pa do nasprotnih navedb tožnika in zavzelo prepričljivo in konsistentno dokazno oceno vseh izvedenih dokazov. Sodišče je lahko obstoj začasno povečanega obsega ugotavljalo samo, pri čemer tožnik ni prerekal dejstva, da je v marcu 2012, ko je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi s tožnikom pri toženi stranki dejansko prišlo do bistvenega povečanega obsega dela in se je tako strinjal z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tedaj prišlo do več kot 100 % povečanja prihodkov tožene stranke iz naslova opravljanja prevozov zaradi bistveno povečanega števila opravljenih prevozov hlodovine, vse to pa povsem nedvoumno izhaja tudi iz predloženih kontnih kartic za meseca marec 2012 in februar 2012, kjer je takšno povečanje izkazano. Zastopnica tožene stranke je prepričljivo in jasno pojasnila vse okoliščine in naravo dejavnosti prevozov, sezonska narava te dejavnosti pa predstavlja tudi splošno znano dejstvo, saj je splošno znano, da v jesenskem in zimskem času zaradi vremenskih razmer ni mogoče podirati drevja v gozdu, v posledici česar tudi povpraševanje po prevozih hlodovine strmo upade. Tožena stranka je navedene trditve in dokaze o sezonski naravi ter dejavnosti podala že v odgovoru na tožbo. Tožena stranka še navaja, da navedbe o tem, da naj se obseg storitev pri toženi stranki po sklenitvi pogodbe ne bi zmanjšal, so nedopustne pritožbene novote. Ni se mogoče strinjati s pritožbeno navedbo, da naj bi sodišče „izsililo navedbe tožene stranke o sezonski naravi dela“. Tožena stranka je glede na naravo v poslovnem procesu upravičeno predvidevala, da je takšen povečan obseg dela trajal začasno, to je v pomladanskih in poletnih mesecih, seveda pa je po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s tožnikom še predčasno prišlo do upada naročil, saj je tožnik razbil kamion, ki ga je tožena stranka najpogosteje uporabljala za prevoze vseh dogovorjenih prevozov za Hrvaško in potem tožena stranka z enim kamionom, ki je ostal na razpolago, niti ni mogla upravljati ter je posledično z njimi tudi prekinila svoje poslovno sodelovanje. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka po razbitju tovornjaka s strani tožnika v aprilu 2012 imela v uporabi le en kamion za prevoze, „grajfer“ pa se je uporabljal za naklad. Ker je obstajal zakoniti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, so pritožbene navedbe za ugotavljanje obstoja razloga za nadomeščanje začasno odsotnega delavca že iz tega razloga brezpredmetne. Pritožbena navedba tožnika, da naj A.A. (mož zakonite zastopnice tožene stranke) naj ne bi bil bolniško odsoten v času, ko je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi s tožnikom, je nedopustna pritožbena novota. Glede dokaznega predloga za zaslišanje prič B.B. je sodišče ta dokaz kot nepotreben zavrnilo, iz razloga, ker je priča B.B. občasno opravljal dela tožnika pri toženi stranki še pred zaposlitvijo tožnika in tudi hkrati s tožnikom, kar celo potrjuje, da tožena stranka v času marca ni mogla delo opraviti z razpoložljivimi delavci. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, izrek sodbe ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe in sodba ima razloge in v njej so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je potrebno tudi pojasniti, da je omenjena kršitev - protispisnost podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisniku o izpovedbah v postopku ter samimi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov tolmači drugače kot stranka oziroma jim pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. ZPP v 8. členu določa, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika.

Za rešitev predmetne zadeve je bistveno, ali je tožena stranka zakonito sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas po določilih 52. člena ZDR, pri čemer 54. člen ZDR določa, posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas in določa, da če je pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožena stranka je kot razlog za sklenitev pogodbe za določen čas navedla „trenutno povečan obseg dela.“ Res je, da ZDR kot razlog navede „začasno povečan obseg dela“, vendar navedba „trenutno povečan obseg dela“ po oceni pritožbenega sodišča predstavlja zakonski razlog „začasno povečan obseg dela.“ Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju tožnika in zakonite zastopnice tožene stranke D.D. zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za transformacijo delovnega razmerja v nedoločen čas ter reintegracijskega in reparacijskega tožbenega zahtevka. Tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto voznik kamiona in sicer za določen čas od 27. 3. 2012 do 27. 9. 2012 zaradi začasno povečanega obsega dela za prevoz hlodovine, pri čemer se tožena stranka ukvarja s proizvodnjo lesne embalaže ter prevozom hlodovine. V spornem obdobju je imela tožena stranka zaposlene štiri delavce za nedoločen čas ter pogodbo o zaposlitvi z upokojencem B.B. za občasen prevoz drv. Delo voznika kamiona pa sta poleg tožnika opravljala še A.A. in C.C. in občasno B.B..

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neutemeljen pritožbeni ugovor tožnika, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je šlo za začasno povečan obsega dela na podlagi kontnih kartic tožene stranke za meseca februar in marec 2012, pri čemer se je tožnik zaposlil od marca 2012 do konca septembra 2012 ter tudi pritožbena navedba, da bi moral začasen povečan obseg dela izhajati iz kontnih kartic za celotno obdobje zaposlitve tožnika, ne pa samo za začetni mesec. Sicer pa je tožena stranka podala dokaze za čas ob podpisu pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da je sodišče izvajalo dokaze glede na dokazne predloge obeh strank, pri čemer je kontne kartice za meseca februar in marec 2012 predložila tožena stranka, tožnik pa potem, ko je vpogledal v predložene kartice niti ni navedel, da predlaga, da naj tožena stranka predloži kontne kartice za celotno obdobje, kot to uveljavlja v pritožbi.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so prihodki od prodaje proizvodov in storitev v februarju 2012 znašali 21.808,00 EUR, v marcu 2012 pa 40.160,00 EUR, pri čemer je zakonita zastopnica D.D. tudi pojasnila, da gre pri teh zneskih za prodajo in prevoz hlodovine. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je prevoz hlodovine sezonsko delo ter da je razlika med obsegom dela poleti in pozimi, ker je odvisna od vremenskih razmer oziroma same zime, tako da ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da je sodišče „izsililo navedbe tožene stranke“ o sezonski naravi dela, saj je te navedbe tožena stranka podala že v odgovoru na tožbo in predložila za te svoje navedbe tudi listinske dokaze in predlagala zaslišanje strank. Tožena stranka je na primer decidirano v odgovoru na tožbo navedla: „ Povpraševanje po prevozih hlodovine je namreč tipično sezonsko vezano, saj so prevozi potrebni zlasti v pomladnem in poletnem času, medtem ko v jesenskem in zimskem času potreba po teh prevozih strmo upade in tako tožena stranka trenutno svojega edinega kamiona skoraj da nima v obratovanju in kamion stoji do teden ali dva, ne da ga sploh kdo uporabi.“ Tako gre za protispisne pritožbene očitke. Nenazadnje je tožnik tudi sam na zaslišanju izpovedal, da o obsegu dela in naročil pri toženi stranki ne zna izpovedati, njegova izpovedba glede teh okoliščin pa je v vsakem primeru omejena in se lahko nanaša samo na čas, ko je tožnik delal pri toženi stranki, to je za čas od meseca marca 2012 in aprila 2012, dejansko je delal v času trajanja delovnega razmerja manj kot mesec, saj je dne 24. 4. 2012 povzročil prometno nezgodo in bil v bolniškem staležu vse do prenehanja delovnega razmerja, pri čemer je v prometni nezgodi razbil tudi drugi kamion, ki ga je tožena stranka občasno uporabljala. Torej so neutemeljeni pritožbeni ugovori, da je tožnik opravljal delo poleg moža zastopnice tožene stranke, ki je bil v vmesnem času v bolniškem staležu. Kot navedeno je tožnik dejansko efektivno delal le od 27. 3. 2012 do 24. 4. 2012, pogodbo o zaposlitvi pa je sklenil za čas do 27. 9. 2012. Pri tem je tudi povsem logično, da je tožnik delal tudi dela moža tožene stranke, ko je bil določen čas v bolniškem staležu. Prav tako je tožena stranka prepričljivo izpovedala o številu tovornih vozil, pri čemer je tožnik v času trajanja delovnega razmerja tudi razbil en tovornjak, katerega je imela tožena stranka v uporabi.

Glede dela upokojenca B.B. je tožena stranka tudi prepričljivo izpovedala, da je imel sklenjeno pogodbo o delu za občasna dela že pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi s tožnikom in ta je opravljal občasen prevoz drv in tako ni mogoče šteti, da bi tožena stranka morala zaposliti tožnika namesto B.B. po pogodbi o delu. Pogodba o delu je namreč pogodba po določilih 619. člena Obligacijskega zakonika in s podjemno pogodbo se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal. Pogodbo o zaposlitvi pa se sklene za delovno razmerje, njena značilnost pa je, da jo skleneta delavec in delodajalec, pri čemer se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorstvom delodajalca. Pritožbeno sodišče pa se tudi strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, ki ni zaslišalo B.B. iz razloga, ker je navedena priča dne 23. 5. 2013 sodišče obvestila, da se na sodno vabilo za dne 31. 5. 2013 ne bo mogla odzvati, ker je v tujini. V nadaljevanju je sodišče tožnika v skladu z prvim odstavkom 236.a člena ZPP pozvalo, da najkasneje na naroku 31. 5. 2013 sodišču dostavi pisno in podpisano izjavo B.B. o okoliščinah, glede katerih je predlagal njegovo zaslišanje, le ta ni dostavil zahtevane izjave in pri tem ni navedel, da je izjavo poskušal dobiti, a je bil pri tem neuspešen. Zaradi navedenega sodišče utemeljeno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem B.B..

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve, prav tako pa gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ko delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid pravde. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. in 155. členom ZPP.